Vrste džihada
Nato se postavi vprašanje: Kaj je razlika med dobesednim pomenom in prenesenim pomenom besede džihad? In kako vemo, o katerem govorimo in kdaj? Odgovore na ta vprašanja je enostavno razumeti, ko spoznamo različne vrste džihada. V Koranu so omenjene tri:
- džihād akbar: največji džihad– prizadevati si proti delu sebe, ki spodbuja zlobo;
- džihād kabīr: veliki džihad– prizadevati si proti satanu in satanskim naukom;
- džihād aṣg̣ar: najmanjši džihad– prizadevati si s finančnim odrekanjem in žrtvovanjem življenja (v nekaterih okoliščinah prek boja).
Dr. Qureshi trdi, da za tako razlikovanje med velikim in najmanjšim džihadom »ni prostora v bistvu islama«.[1] Trdi, da tako Koran kot hadisi poudarjajo džihad v kontekstu nasilja, zato ni razloga za kategorijo »najmanjši džihad«. Čudno se nam zdi, da je dr. Qureshi sploh začel ta argument, ko pa je Koran glede tega zelo jasen – izrecno namreč določa:
[…] va džāhid-hum bihī džihādan kabīrā: In s tem (Koranom) proti njim vodite veliki džihad.[2]
Tukaj sta uporabljeni besedi džihādan kabīrā »veliki džihad«, ki jasno kažeta, da gre za prizadevanje ob pomoči Korana – kar je mogoče razumeti samo v duhovnem smislu.
Džihad, ki ga posameznik bije proti lastnim negativnim, zlobnim in satanističnim mislim ter nagnjenjem, je največja in najčistejša oblika džihada za vsakega muslimana, kot je omenjeno v naslednjih verzih:
In tisti, ki so se trudili [džāhadū] na Naši poti — vodili jih bomo na Naš način. In Alah je s tistimi, ki so dobrodelni.[3]
O vi, ki verujete! Bodite pozorni sami nase. Tisti, ki skrene, vam nič ne more, ko ste sami na pravi poti. Vsi se boste vrnili k Alahu; takrat vam bo pokazal, kar ste nekdaj počeli.[4]
Podobno eden izmed hadisov citira Preroka Mohamedasa: »Mudžāhid (kdor opravlja džihad) je ta, ki si prizadeva zoper zlo v lastni duši.«[5]
Še več: v eni izmed tradicij je Prerok Mohamedsa uporabil enako besedišče, kot je uporabljeno v zgornjem verzu Korana, da bi razlikoval med največjim in najmanjšim džihadom: »Začenjamo pri najmanjšem džihadu in smo namenjeni k največjemu džihadu.«[6] Takrat se je Preroksa vračal iz bitke in to je jasen pokazatelj, da je fizično nasilje najmanjši džihad, medtem ko je prizadevanje zoper zlobo največji džihad. Tega hadisa v najbolj avtentičnih zbirkah hadisev sicer ni najti, a ker je tu uporabljena enaka terminologija kot v Koranu in ker v ničemer ne odstopa od naukov Korana, ni razloga, da bi jih zavračali.
Ni dvoma, da je najmanjši džihad bojevanje v samoobrambi – ko nasilni sovražnik muslimane prisili v tako bojevanje – in je v Koranu omenjeno v več verzih. Drži tudi, da je vse bojevanje potekalo v določenih kontekstih in v določenem času, z zelo določenimi cilji. V teh kontekstih je imel Koran vso pravico, da poveličuje oblike bojevanja, ki je namenjeno verski svobodi za vse in za zaščito muslimanske skupnosti. Celo v posvetnih pogojih je bojevanje upravičeno, ko je napadena država ali je ogroženo človekovo življenje.
[1] Answering Jihad, str. 38; Razumeti islam in džihad, str. 38–39.
[2] Koran, 25:53.
[3] Koran, 29:70.
[4] Koran, 5:106.
[5] Sunan At-Tirmiḏī, hadis št. 1621.
[6] Radd Al-Muẖtār ‘alā Durr Al-Muẖtār, 3. knjiga, str. 12.