V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Vrste džihada

Nato se postavi vprašanje: Kaj je razlika med dobesednim pomenom in prenesenim pomenom besede džihad? In kako vemo, o katerem govorimo in kdaj? Odgovore na ta vprašanja je enostavno razumeti, ko spoznamo različne vrste džihada. V Koranu so omenjene tri:

  1. džihād akbar: največji džihad– prizadevati si proti delu sebe, ki spodbuja zlobo;
  2. džihād kabīr: veliki džihad– prizadevati si proti satanu in satanskim naukom;
  3. džihād aṣar: najmanjši džihad– prizadevati si s finančnim odrekanjem in žrtvovanjem življenja (v nekaterih okoliščinah prek boja).

Dr. Qureshi trdi, da za tako razlikovanje med velikim in najmanjšim džihadom »ni prostora v bistvu islama«.[1] Trdi, da tako Koran kot hadisi poudarjajo džihad v kontekstu nasilja, zato ni razloga za kategorijo »najmanjši džihad«. Čudno se nam zdi, da je dr. Qureshi sploh začel ta argument, ko pa je Koran glede tega zelo jasen – izrecno namreč določa:

[…] va džāhid-hum bihī džihādan kabīrā: In s tem (Koranom) proti njim vodite veliki džihad.[2]

Tukaj sta uporabljeni besedi džihādan kabīrā »veliki džihad«, ki jasno kažeta, da gre za prizadevanje ob pomoči Korana – kar je mogoče razumeti samo v duhovnem smislu.

Džihad, ki ga posameznik bije proti lastnim negativnim, zlobnim in satanističnim mislim ter nagnjenjem, je največja in najčistejša oblika džihada za vsakega muslimana, kot je omenjeno v naslednjih verzih:

In tisti, ki so se trudili [džāhadū] na Naši poti — vodili jih bomo na Naš način. In Alah je s tistimi, ki so dobrodelni.[3]

O vi, ki verujete! Bodite pozorni sami nase. Tisti, ki skrene, vam nič ne more, ko ste sami na pravi poti. Vsi se boste vrnili k Alahu; takrat vam bo pokazal, kar ste nekdaj počeli.[4]

Podobno eden izmed hadisov citira Preroka Mohamedasa: »Mudžāhid (kdor opravlja džihad) je ta, ki si prizadeva zoper zlo v lastni duši.«[5]

Še več: v eni izmed tradicij je Prerok Mohamedsa uporabil enako besedišče, kot je uporabljeno v zgornjem verzu Korana, da bi razlikoval med največjim in najmanjšim džihadom: »Začenjamo pri najmanjšem džihadu in smo namenjeni k največjemu džihadu.«[6] Takrat se je Preroksa vračal iz bitke in to je jasen pokazatelj, da je fizično nasilje najmanjši džihad, medtem ko je prizadevanje zoper zlobo največji džihad. Tega hadisa v najbolj avtentičnih zbirkah hadisev sicer ni najti, a ker je tu uporabljena enaka terminologija kot v Koranu in ker v ničemer ne odstopa od naukov Korana, ni razloga, da bi jih zavračali.

Ni dvoma, da je najmanjši džihad bojevanje v samoobrambi – ko nasilni sovražnik muslimane prisili v tako bojevanje – in je v Koranu omenjeno v več verzih. Drži tudi, da je vse bojevanje potekalo v določenih kontekstih in v določenem času, z zelo določenimi cilji. V teh kontekstih je imel Koran vso pravico, da poveličuje oblike bojevanja, ki je namenjeno verski svobodi za vse in za zaščito muslimanske skupnosti. Celo v posvetnih pogojih je bojevanje upravičeno, ko je napadena država ali je ogroženo človekovo življenje.

[1]     Answering Jihad, str. 38; Razumeti islam in džihad, str. 38–39.
[2]     Koran, 25:53.
[3]     Koran, 29:70.
[4]     Koran, 5:106.
[5]     Sunan At-Tirmiḏī, hadis št. 1621.
[6]     Radd Al-Muẖtār ‘alā Durr Al-Muẖtār, 3. knjiga, str. 12.