Bitka v Tabuku
KRITIKI trdijo, da so se nekega dne muslimani odločili napasti Tabūk in so tja odšli ropat in plenit. Ti kritiki se namerno ne menijo za zgodovinsko ozadje te bitke.
V devetem letu islamskega koledarja ali leta 630 n. št. je Prerok Mohamedsa poslal svojega delegata k Ḥāris̱u bin Abū Šamrju, poglavarju G̣assāna. To območje je spadalo pod oblast cesarja. V pismu, ki ga je Preroksa dal Ḥāris̱u, je povabil poglavarja G̣assāna, naj sprejme islam, in rekel, da bo Bog svoj blagoslov prenesel tudi nanj. Ko je Ḥāris̱ pismo prebral, je pobesnel, ga zavrgel in rekel: »Kdo ima moč, da mi odvzame deželo? Raje bom sam napadel tega pretendenta, in četudi se bom moral boriti vse do Jemna, bom to storil, da bi le ujel tega človeka.«
Potem je ukazal svojim konjenikom, naj se pripravijo na napad. Cesarju je pisal s prošnjo za dovoljenje, da začne vojaški napad na muslimane. Zaradi tega je nastalo vzdušje sovraštva in nestrpnosti proti muslimanom na celotnem območju. Muslimani iz Medine so odtlej živeli v pričakovanju skorajšnjega napada.
Nedolgo pred tem se je zgodila bitka pri Mu’ti (leta 629), v kateri so muslimani proti pričakovanju sovražnikov zmagali, in zdelo se je, da so muslimani postajali sila, ki je v Arabiji ni bilo več mogoče spregledati. Sosednje cesarjeve sile tega razpleta niso bile vesele, saj je to zanje pomenilo izgubo podpore na Arabskem polotoku.
Glavna metoda komunikacije v tistih dneh je bilo prenašanje sporočil od ust do ust. Običajno so novice in informacije prenašale karavane, ki so potovale po tem območju. Muslimani so tako od neke karavane, ki je prišla z območja pod cesarjevim vplivom, dobili sporočilo, da se vojska 40.000 vojakov pripravlja na napadnanje.
To je bil razlog, da so muslimani pod vodstvom Preroka Mohamedasa začeli priprave na boj proti neizogibnemu napadu.
Septembra so se muslimani pripravili na dolgo pot v Tabūk, ki je bil oddaljen 600 kilometrov v smeri Sirije. Muslimanov je bilo okoli 30.000, od tega manj kot 10.000 konjenikov.
Po vročem pohodu, na katerem so vojaki trpeli žejo, je vojska prispela v Tabūk, kjer je bilo veliko sence in vode, zato so se tam ustavili. Govorice o preteči invaziji so se do tedaj že polegle. Meja ni bila videti ogrožena. Ves pohod je bil previdnostni ukrep, katerega namen je bila zgolj samoobramba.
Tako je z vidika zgodovine zelo jasno, da muslimani niso kar brez razloga napadli Tabūka. Prvič, sam poglavar območja je napovedal vojno. Drugič, ko je naznanil svoje namere, so mu nadrejeni dovolili, da nadaljuje in svojo napoved izpolni. Tretjič, novice, ki so jih muslimani dobili od različnih potujočih karavan, so bile, da se načrtuje skorajšnji vojaški pohod na muslimane, kot je zapisano tudi v hadisih.[1] Glede na vse to prihajajočega plazu nasilja ni mogoče preprosto ignorirati in kar domnevati, da so muslimani napadli brez pravega vzroka in ne da bi bili izzvani.
[1] Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Life of Muhammad, str. 178.