Vojni ujetniki ali sužnji?

V zvezi z islamskimi nauki je zmotno misliti, da se vojni ujetniki obravnavajo enako kot sužnji. Res je, da so vojne ujetnike imenovali »sužnji«; morda zaradi tega, ker so nesvobodno živeli z muslimanskimi družinami. Jasne določbe v Koranu pa kažejo, da imajo vojni ujetniki povsem drugačen položaj kot sužnji. Koran na primer pravi, da je vojne ujetnike dovoljeno zajeti izmed sovražnikov samo v času bitke:

Za preroka ni primerno, da bi imel ujetnike, če ni vpleten v bitko v deželi. Vi si želite dobrin sveta, medtem ko Alah za vas želi onstranstvo. In Alah je Mogočen, Moder.[1]

Koran nato pravi, da po vojni ne bi več smeli imeti vojnih ujetnikov:

[…] [po bitki] jih [tj. ujetnike] izpustite, pri čemer je to usluga, ali proti odkupnini – dokler stiska vojne mine.[2]

To pomeni, da se ujetnike po bitki izpusti v znak dobre volje ali proti takšni ali drugačni odkupnini (denar od družine, izmenjava ujetnikov ipd.). Koran tudi pravi, da je z ujetniki treba ravnati le tako strogo, kot je sovražnik strog do muslimanskih ujetnikov:

In če želite kaznovati zatiralce, potem jih kaznujte toliko, kolikor so oni škodovali vam; če pa ste potrpežljivi, potem je to zagotovo najboljše za tiste, ki so potrpežljivi.[3]

Celo tukaj je muslimanom zapovedano, da se zadržijo in so potrpežljivi. V Koranu so zapisani naslednji nauki glede vojnih ujetnikov:

1. Trajanje ujetništva se mora končati s koncem bitke.
2. Nobenega ujetnika ni dovoljeno usmrtiti.
3. Nobenega ujetnika ni dovoljeno siliti delati kaj, kar presega njegove sposobnosti.
4. Ni dovoljeno zanemariti udobja ujetnika.

Jasno je torej, da v islamskih naukih o suženjstvu vojnih ujetnikov ni sledu. Ko teroristične organizacije zasužnjijo vojne ujetnike ali ugrabijo svobodne ljudi, ki niti niso bili vpleteni v boj, očitno ravnajo v nasprotju s temi nauki.

Razdelitev vojnih ujetnikov

Ko so se muslimani v času Preroka Mohameda^sa bojevali, so si vojaki vojne ujetnike razdelili med seboj. Prav zaradi te razdelitve je nastala zmeda v zvezi s tem, kdo so bili sužnji in kdo vojni ujetniki. Tega se ne da prav razumeti, če ne proučimo konteksta tega dogajanja.

Najprej je treba razumeti, da ta praksa ni bila bistven nauk v islamu. Ne najdemo gav posebnih navodilih Korana v zvezi z vojnimi ujetniki. Bila je le povračilni ukrep v odgovor na izjemno agresivno vedenje sovražnika, ki je muslimanske ujetnike zasužnjil tako, da jih je razdelil med svoje vojake. Kot smo že omenili, so islamski nauki jasno prepovedali zasužnjevanje ujetnikov: ujetnike je treba osvoboditi takoj, ko je vojne konec.

Eden izmed praktičnih razlogov, da so ujetnike razdelili med vojake, je bil, da takrat ni bilo državnih zaporov. V takratnem svetu je bila običajna praksa, da so ujetnike razdelili med vojake, in muslimani so delali enako. Sčasoma se je ta sistem spremenil in danes se vojne ujetnike zapira v državne zapore.

Zaradi čudovitih islamskih naukov v zvezi z vojnimi ujetniki so ujetniki v resnici uživali nastanitev, ki je bila v primerjavi z državnim zaporom zelo udobna. Živeli so kot člani družine, ki so ji bili dodeljeni. To je tudi povzročilo, da so ujetniki prestopali v islam, saj je bilo prijazno ravnanje, ki so ga bili deležni, brez primere.

Ker pa so se časi spremenili in se zdaj vojne ujetnike namešča v državne zapore, jih ni več treba dodeljevati družinam. Pravzaprav bi bila taka praksa neislamska, kot pravi tudi Obljubljeni Mesija^as:

Dobro je, da so zdaj nemuslimanski narodi opustili nasilno zasužnjevanje muslimanskih ujetnikov; zato tudi muslimanom ni dovoljeno zasužnjevati svojih ujetnikov, saj Koran pravi, da mora biti kazen za sovražnike sorazmerna s tem, kar je sovražnik povzročil muslimanom. Zdaj ko so se pogoji spremenili in sovražniki v času vojne muslimanskih moških in žensk niso več zasužnjevali, ampak so jih obravnavali kot državne zapornike, bi bilo nezakonito, če bi muslimani svoje vojne ujetnike zasužnjevali.[4]

V sodobnih časih ravnanje z vojnimi ujetniki kot s sužnji v islamu nima prostora.

Vojne ujetnice

V povezavi z vojnim ujetništvom so najspornejša tema vojne ujetnice. Dr. Qureshi na primer domneva tako: »Resnici na ljubo Koran in hadis vsebujeta veliko referenc na spolno suženjstvo. Koran muslimanskim moškim izrecno dovoljuje, da imajo s svojimi ujetnicami spolne odnose (23:6; 33:50; 70:30).«[5] Kot smo že dokazali, to nikakor ni »resnici na ljubo«.

Beseda suženj se namreč ne more zares nanašati na vojnega ujetnika. Kot smo že pokazali, Koran zelo jasno pravi, da je vojne ujetnike dovoljeno zajemati samo v nekaterih okoliščinah. Tudi ko se take ujetnike zajame, v Koranu ni zapovedi, da bi jih morali razdeliti med muslimanske vojake. To se je iz praktičnih razlogov dogajalo le v zgodnjem obdobju islama, ker takrat še ni bilo državnih zaporov in ker so tudi sovražniki z muslimanskimi ujetniki ravnali kot s sužnji. Pa še v takih primerih je Koran muslimanom prepovedal zasužnjevati ujetnike in jih zadrževati po koncu vojne.

V enakem kontekstu – ker so tako zahtevale okoliščine tistega časa – so zajemali tudi ženske. Ker so v sodobnem času na voljo državni zapori, ni več potrebe po razdelitvi ujetnikov med muslimanske vojake in po nastanitvi ujetnikov v oskrbo posameznikov.

A ne glede na to v islamu spolno suženjstvo ne obstaja. Ḥaḍrat Mirza Bašir-ud-din Mahmud Ahmad^ra, drugi kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija, je o zadevi obširno pisal v svojem komentarju o Koranu, znanem kot Tafsīr-e-Kabīr (Velika eksegeza). V razpravi k sedmenu verzu 23. poglavja Korana pisec našteva naslednje pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, preden se sme ujetnico predati muslimanskemu vojaku:

1. Ujetnike je dovoljeno zajemati le v času vojne.
2. Izpustiti jih je treba v zameno za odkupnino.
3. Če ujetnik/ujetnica ali njegovi/njeni ljudje ali njegova/njena država ne morejo plačati odkupnine, ga/jo mora muslimanska vlada izpustiti v znak dobre volje.
4. Če ima vlada razloge, da tega ne stori, se za izpustitev uporabijo sredstva iz zakāta.[6]
5. Če tudi to ni možno, mora ujetnik dobiti možnost za mukātabat.

Če ujetnica ne izbere pete možnosti, to jasno pomeni, da ji nekaj preprečuje vrnitev v domovino, saj se je odpovedala pravici, da zasluži denar za izpustitev. V takem primeru ima njen muslimanski gospodar kot zadnjo možnost na voljo, da se z njo poroči brez njenega soglasja.

Ker je islam verstvo, ki zagovarja moralne vrednote, je ta zadnji korak nujen. Če ujetnica sme ostati z gospodarjem neporočena, nastopi nevarnost nečistovanja in drugih možnih pregreh, kar lahko vodi v nemoralnost v islamski družbi. Če po vsem tem ujetnica rodi otroka, samodejno postane svobodna.[7]

Tu smo o tej zadevi spregovorili le na splošno; jasno pa je, da se to ne nanaša na sodobni čas, saj so danes na voljo državni zapori oziroma ustanove za prestajanje zaporne kazni.

[1]     Koran, 8:68.
[2]     Koran, 47:5.
[3]     Koran, 16:127.
[4]     Chashma-e-Ma‘arifat, str. 244–245 [kot prevedeno v Islam and Slavery, str. 58–59].
[5]     Answering Jihad, str. 76; Razumeti islam in džihad, str. 77.
[6]     Zakāt pomeni znesek, ki ga mora darovati vsak musliman; predpisan znesek je 2,5 % letnega prihodka.
[7]     Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Tafsīr-e-Kabīr, 6. zv., str. 130.