V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali je Koran nasilnejši kot Sveto pismo?

Dr. Qureshi v knjigi Answering Jihad piše, da je Sveto pismo precej drugačna knjiga od Korana in »opisuje veliko dogodkov, ki jih Bog ne podpira«. Zato lahko s Koranom primerjamo le omembe tistih bitk v Svetem pismu, ki jih je zapovedal Bog. V Prvi Mojzesovi knjigi 34 je opisano, kako se hočejo Jakobovi sinovi maščevati moškim enega izmed kanaanskih mest, ker je eden izmed njih posilil njihovo sestro. Dr. Qureshi trdi, da Bog tega ne odobrava – v nasprotju s Peto Mojzesovo knjigo 20,16‒18, ki se nanaša na nekatere Božje zapovedi o nasilju.

Težava pri tem argumentu je, da po besedah Jakobovih sinov v Prvi Mojzesovi knjigi 34 Bog tudi takih dejanj ne obsoja. Čeprav v odlomku ni dobesedno rečeno, da »Bog odobrava nasilje«, ki so ga zagrešili Jakobovi sinovi, ostaja dejstvo, da je ta zgodba omenjena v Peteroknjižju, ki je del za kristjane svete knjige – odsotnost obsojanja takega nasilja pa je sama po sebi oblika odobravanja.

Če bi bila zgodba umeščena kot zgodovinsko poročilo v eno izmed zgodovinskih knjig, bi bil ta argument do neke mere smiseln. Ampak Sveto pismo ni samo zgodovinska knjiga. Je sveta knjiga o svetih Božjih ljudeh in Jakob je bil eden izmed teh svetih mož. V Prvi Mojzesovi knjigi 35 beremo o grozljivih in krutih dejanjih Jakobovih sinov, svetopisemski Bog pa, kot da ne ve za njihove grozljive zločine in nekje pravi: »Ko so se odpravili, je okoliška mesta zajel strah Božji, tako da niso zasledovali Jakobovih sinov«[1]. Mar naj bi pravičen bog res spregledoval takšne genocidne zločine ljudi, ki jih on sam ščiti tako, da seje strah med okoliška mesta?

In ne samo to, temveč Bog reče Jakobuas tudi:

Jaz sem Bog Mogočni. Bodi rodoviten in množi se! Narod, da, občestvo narodov naj nastane iz tebe in kralji naj prihajajo iz tvojih ledij. Deželo pa, ki sem jo dal Abrahamu in Izaku, dajem tebi; in tvojim potomcem dajem deželo.[2]

Ljudi, ki so zagrešili tako nasilje, Bog počasti in jim daje razkošne obljube. Če to, kar tu počne Bog Svetega pisma, ni odobravanje, kaj pa je?

Tu je treba povedati, da Koran o Jakobuas kot o Božjem preroku govori pozitivno in da je Bog muslimanom zapovedal, naj občudujejo vse preroke, ki jih je poslal. Muslimani pa tudi verjamemo, da so se v sporočilo Svetega pisma skozi čas vmešale človeške roke. Naša kritika se nanaša na človeške avtorje Svetega pisma, ne na Božje preroke.

Nekateri kristjani trdijo še, da je Jezusas zgled miline in milosti ter da ta zgled nadomesti nauke Stare zaveze. Ker se Jezusas nikoli ni vojskoval, nikoli ni bil nasilen in je celo umrl za grehe svojih sovražnikov, naj bi zdaj mi sledili temu modelu. Toda tu je opaziti notranjo nedoslednost. Eden izmed prvih kristjanov, znan kot Markion, se je te nedoslednosti zavedal tako močno, da je ustanovil ločino, ki je verjela v dva boga – v boga Stare zaveze in boga Nove zaveze. Markion ni videl skladnosti med dejanji boga Stare zaveze in dejanji tega, za kogar je verjel, da je bog Nove zaveze. A tako stališče je vsaj bolj dosledno z vidika krščanskega razlikovanja nasilja v Stari zavezi v primerjavi z Novo zavezo.

Kakor koli že, to ni stališče večine kristjanov danes. Ti namreč verjamejo, da je Jezusas isto kot bog Stare zaveze, saj je bog dejansko Trojica – bog oče, bog sin in bog sveti duh. Bog sin je Jezus Kristusas, kar pomeni, da je vse nasilje Stare zaveze, bodisi neposredno zapovedano (kot v Peti Mojzesovi knjigi 20,16‒18) bodisi v celoti spregledano (kot v Prvi Mojzesovi knjigi 35), odobril sam Jezusas, saj je glede na krščansko doktrino večni, enakovredni partner Boga.

Rezultat tega je, da je razlikovanje med nauki Stare zaveze in Nove zaveze v zvezi z nasiljem preprosto neutemeljeno in je iznajdba Cerkve. Glede na krščanski koncept Boga je Jezusas ta, ki je ukazal nasilje v Stari zavezi. Pravzaprav Jezusas sam pravi, da zakona ni prišel odpravit, ampak ga je prišel izpolnit (Mt 5,17) in da od kristjanov pričakuje, da bodo sledili njegovemu zgledu (Jn 13,15). To pomeni, da kristjani Peteroknjižja ne bi smeli puščati ob strani kot Staro zavezo, saj to daje vtis, da je postala zastarela, medtem ko je Jezusas ni imel za zastarelo. Zato po Jezusovihas besedah vsi nauki in zapovedi iz Peteroknjižja za kristjane veljajo danes, tako kot so veljali v preteklosti.

To je razvidno iz situacije, v kateri Jezusas graja jude, češ da se ne držijo Mojzesove zapovedi, da morajo pobiti otroke, ki ne ubogajo staršev (Mr 7,9‒10). Če bi imel Jezus ta zakon za star ali zastarel, tega ne bi izjavil.

Veliko je primerov nasilja, ki ga je bog Jezus v Stari zavezi odobril in ukazal, in so takšni, da jih ni mogoče pripisati darežljivemu in milostnemu Bogu. Tu je nekaj primerov:

  1. Druga Mojzesova knjiga21,20‒21: Kadar pa kdo udari svojega sužnja ali sužnjo s palico, tako da umre pod njegovo roko, se mora ostro kaznovati. Toda če suženj preživi en dan ali dva, naj se gospodar ne kaznuje, saj gre za njegov denar.
  2. Tretja Mojzesova knjiga20,27: Če ima kdo, moški ali ženska, v sebi duhove umrlih ali duha zarotovanja, naj bosta usmrčena: s kamenjem naj ju posujejo; njuna kri pade nanju.
  3. Peta Mojzesova knjiga2,31‒35: In Gospod mi je rekel: »Glej, začel sem ti izročati Sihóna in njegovo deželo; začni jo osvajati, da dobiš v last njegovo deželo!« Sihón nam je z vsem ljudstvom prišel nasproti, da bi se bojeval pri Jahcu. In Gospod, naš Bog, nam ga je izročil in pobili smo njega, njegove sinove in vse njegovo ljudstvo. Takrat smo zavzeli vsa njegova mesta in z zakletvijo pokončali vsako mesto: moške, ženske in otroke; nikogar nismo pustili živega. Le živino smo si prisvojili in plen iz mest, ki smo jih zavzeli.
  4. Peta Mojzesova knjiga7,2: in ti jih Gospod, tvoj Bog, izroči in jih boš premagal, jih odločno pokončaj z zakletvijo! Ne sklepaj z njimi zaveze in ne prizanašaj jim.
  5. Prva Samuelova knjiga 15,3: Zdaj torej pojdi in udari Amáleka! Pokončajte z zakletvijo vse, kar je njegovega! Ne prizanašaj mu, temveč usmrti moža in ženo, otroka in dojenčka, vola in ovco, kamelo in osla!
  6. Peta Mojzesova knjiga17,2‒5: če se najde v tvoji sredi, v katerem tvojih krajev, ki ti jih da Gospod, tvoj Bog, mož ali žena, ki dela, kar je hudo v očeh Gospoda, tvojega Boga, s tem da prestopa njegovo zavezo ter gre in služi drugim bogovom in se jim priklanja, ali soncu ali luni ali vsej nebesni vojski, česar nisem zapovedal, in ti to povedo in slišiš o tem, tedaj zadevo dobro preišči! In glej, stvar je zanesljivo resnična: zgodila se je ta gnusoba v Izraelu; tedaj odpelji tistega moža ali tisto ženo, ki sta storila to húdo stvar, k vratom, moža ali ženo, in ju kamnaj, da umreta!
  7. Peta Mojzesova knjiga20,10‒18: Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga Gospod, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da Gospod, tvoj Bog. Tako stori z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih Gospod, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal Gospod, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti Gospodu, svojemu Bogu!
  8. Peta Mojzesova knjiga21,18‒21: Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji.
  9. Tretja Mojzesova knjiga21,9: Če se duhovnikova hči oskruni z vlačuganjem, oskruni svojega očeta; naj jo sežgejo v ognju.
  10. Tretja Mojzesova knjiga24,13‒16: In Gospod je spregovoril Mojzesu ter rekel: »/…/ Izraelovim sinovom pa spregovori in reci: ›Kdor koli preklinja svojega Boga, si nakoplje greh, in kdor sramoti Gospodovo ime, naj bo usmrčen. Vsa skupnost naj ga posuje s kamenjem. Naj bo tujec ali domačin: ker je sramotil ime, mora umreti.‹«

V poglavju o šeriatu smo govorili o filozofiji nekaterih strogih kazni v islamu. Njihova strogost pa kar zbledi ob nekaterih zakonih iz Peteroknjižja, ki jih navajamo zgoraj. To je le nekaj primerov izmed mnogih, iz katerih lahko razberemo, da je Sveto pismo zelo nasilna knjiga.

V nasprotju s tem pa Koran pravi:

Odpuščajte, narekujte prijaznost in se obrnite vstran od nevednega.[3]

In poplačilo za rano je podobna rana; ampak tistega, ki odpusti in čigar dejanje prinese spremembo, bo Alah nagradil. On ne ljubi hudodelcev.[4]

O vi, ki verujete! Bodite trdni v Alahovi zadevi, pričajte v pravičnosti; in naj vas sovražnost ljudi ne zapelje stran od pravičnosti. Vedno bodite pravični, kar je bližje krepostnosti. In bojte se Alaha. Alah ve, kaj delate.[5]

In če se oni nagibajo k miru, se k miru nagibaj tudi ti in zaupaj v Alaha. On vse sliši in vse ve.[6]

O, človeštvo! Od vašega Gospoda je prišlo svarilo in zdravilo za bolezen v srcih in vodstvo in milost za vernike.[7]

[…] in spústi svoje krilo milosti na vernike.[8]

In postopoma razodevamo del Korana, ki je zdravilo in milost za vernike […][9]

Najboljši ljudje ste, vzgojeni za dobro človeštva; narekujete, kar je dobro, in prepovedujete zlo in verujete v Alaha.[10]

Bistveni nauki iz Korana torej temeljijo na pojmih mir, milost in sočutje do drugih. Tematiko nasilja v Koranu in Svetem pismu so primerjali tudi neodvisni raziskovalci. Programski inženir Tom Anderson je obdelal besedila treh svetih knjig – Stare zaveze, Nove zaveze in Korana – da bi ugotovil, katera vsebuje več nasilja. Kot je navedeno v članku o njegovih odkritjih, ki je izšel v časopisu The Independent, je Anderson s programom za analizo besedil Odin Text besede razvrstil v osem skupin glede na prevladujoče čustvo: radost, pričakovanje, jeza, gnus, žalost, presenečenje, strah/tesnoba in zaupanje. Analiza je pokazala, da »Sveto pismo vsebuje več jeze in veliko manj zaupanja kot Koran«.[11]

Anderson je v analizi pokazal tudi, da je ubijanje in uničenje pogosteje najti v krščanskih besedilih kot v Koranu. V svojem blogu piše:

Ubijanje in uničenje sta v Novi zavezi (2,8 %) omenjena nekoliko pogosteje kot v Koranu (2,1 %), v omenjanju uničenja in ubijanja pa jasno vodi Stara zaveza (5,3 %), v kateri je takih omemb več kot dvakrat toliko kot v Koranu.

Anderson kasneje povzame:

Izmed teh treh besedil je Stara zaveza najnasilnejša.

Avtor je bil presenečen tudi nad tem, da Koran pojem milosti omenja veliko pogosteje kot krščanska besedila.[12] Ta analiza je še dodaten dokaz, da se kritiki islama sklicujejo na verze iz Korana, ki so jih izbrali povsem pristransko.

Če se vrnemo na primerjavo med Jezusomas in Prerokom Mohamedomsa, moramo upoštevati, da ta primerjava ni pravična.

Medtem ko je Jezusas (kot je zapisano v evangelijih) vse življenje preživel v podrejenosti, je Prerok Mohamedsa proti koncu svojega življenja pridobil avtoriteto in oblast ter odpustil krutosti svojim najbolj zagrizenim nasprotnikom. Jezusas za to nikoli ni dobil priložnosti, saj nikoli ni pridobil nobene oblasti. Oblast naj bi prevzel nekoč v prihodnosti v okviru svojega dolgo pričakovanega »drugega prihoda«. Ḥaḍrat Mirza Ghulam Ahmadas to stališče pojasnjuje tako:

[…] moralnih lastnosti Haḍrata Masīḥa [Jezusa Kristusaas], mir z njim, ni mogoče vzpostaviti do popolnosti … niti jih ni mogoče vzpostaviti do določene stopnje. Ker je Masīḥ potrpežljivo prenašal stisko, bi se popolnost teh lastnosti jasno pokazala le, če bi Masīḥ dobil oblast in moč nad svojimi tožniki in bi iz dna srca odpustil svojim zatiralcem – kot je to storil Haḍrat ātamul-Anbijā’ [Pečat prerokov, tj. Prerok Mohamed], mir in Alahov blagoslov z njim, s popolno zmago nad Mečani in drugimi, ko jim je, z meči na njihovih grlih, odpustil zločine in je kaznoval samo tistih nekaj, ki so bili po posebnem določilu Vsemogočnega Alaha obsojeni na smrt.

Razen tem nekaj večno prekletim je vsem drugim zapriseženim sovražnikom odpustil. In ko je zma­gal, jim je oznanil: »Danes niste krivi ničesar.«[13]

Torej ni dvoma, da Preroka Mohamedasa ni mogoče pošteno primerjati z Jezusomas, saj sta se usmiljenje in plemenitost prvega izkazala, ko je bil povzdignjen v kraljestvo. Kar se tiče Jezusaas, nikakor ne moremo vedeti, kaj bi storil, če bi mu uspelo priti na oblast. Bi se maščeval svojim sovražnikom? Bi dal vse usmrtiti z mečem? Tega ne moremo vedeti, saj se ni nikoli zgodilo. V primeru Preroka Mohamedasa pa se je zgodilo in videli smo, da je svojim sovražnikom odpustil ter pokazal, da je resnično princ miru.

[1]     1 Mz 35,5.

[2]     1 Mz 35,11‒12.

[3]     Koran, 7:200.

[4]     Koran, 42:41.

[5]     Koran, 5:9.

[6]     Koran, 8:62.

[7]     Koran, 10:58.

[8]     Koran, 15:89.

[9]     Koran, 17:83.

[10]   Koran, 3:111.

[11]   Glej: http://www.independent.co.uk/artsentertainment

/books/violence-more-common-in-bible-than-Quran-text-analysis-reveals-a6863381.html [Citirano 8. 3. 2021].

[12]   Glej: https://www.prweb.com/releases/odintext/text

analysis/prweb13172048.htm [Citirano 8. 3. 2021].

[13]   Mirza Ghulam Ahmad, Barāhīn-e-Aḥmadiyya, 3. zv., str. 179‒180.