V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Džihad – zgodovinski kontekst

V odgovor na verze, kakršni so navedeni zgoraj, protiislamistični pisci, kot je dr. Qureshi, pogosto navedejo druge verze, za katere se zunaj konteksta zdi, da muslimane spodbujajo k napadanju nemuslimanov. Je torej izbira, ali bo človek miroljuben ali ekstremist, res odvisna od tega, kateri verzi so nekomu bolj všeč in kako si jih razlaga?

Odgovor je nedvoumen: Ne! In sicer zato, ker Koran sam pove, kako ga je treba razumeti. Pravi, da nekateri verzi sestavljajo temelj njegovih naukov (npr. muhkamāt), medtem ko so drugi odvisni od konteksta (mutašābihāt). V nadaljevanju obsoja tiste, ki verze, vezane na kontekst, uporabljajo zunaj njihovega ustreznega konteksta, določenega z verzi, ki sestavljajo temelj knjige. Tisti, ki si Koran razlagajo pravilno, gledajo na knjigo kot celoto in jo razumejo, ne da bi ustvarjali protislovja:

On je tisti, ki vam je poslal Knjigo, v njej so verzi, ki so odločilni za pomen – so temelj Knjige – in so še drugi, ki so dovzetni za različne interpretacije. Toda ljudje, v srcih katerih je sprevrženost, sledijo verzom, ki so dovzetni za različne interpretacije, iščejo protislovja in napačne interpretacije teh. In nihče ne pozna prave interpretacije razen Alaha in tistih, ki so trdno zasidrani v znanju; oni pravijo: »Mi verjamemo v to; celota je od našega Gospoda« – in tega ne upošteva nihče razen tistih, ki so obdarovani z razumevanjem.[1]

Kdor je podkovan v znanju, sprejema, da je celota od Boga. Z drugimi besedami, razumeti poskuša katero koli temo v njeni celovitosti, tako da pri tem upošteva vse verze v Koranu.

Ko se posvetimo problemu džihada, kot je omenjen v Koranu, moramo razumeti, zakaj je bilo muslimanom dovoljeno bojevanje in s kom. Koran oboje razjasnjuje v čisto prvi določbi, na osnovi katere je bilo muslimanom dovoljeno prijeti za orožje v samoobrambi:

Dovoljenje za boj je dano tistim, proti katerim se bije vojna, ker jim je bila storjena krivica – in Alah resnično ima moč, da jim pomaga – njim, ki so bili pregnani z domov po krivici, ker so govorili »Naš Gospod je Alah«. In če Alah ne bi odvrnil nekaterih mož prek dejanj drugih, bi zagotovo podirali samostane in cerkve in sinagoge in mošeje, v katerih je Alahovo ime pogosto omenjeno. In Alah bo zagotovo pomagal tistemu, ki pomaga njemu. Alah je resnično Močan, Mogočen.[2]

Muslimani so dovoljenje za boj dobili zato, ker so bili pregnani iz svojih domov le zaradi svojega verskega prepričanja. Tudi po izselitvi so jih še vedno nadlegovali v njihovih novih domovih v drugem kraju. Pravzaprav so se muslimani selili trikrat: dvakrat v Abesinijo[3], da bi živeli pod vladavino pravičnega krščanskega kralja Negusa, in enkrat v Medino. V vseh primerih so jim njihovi poganski preganjalci sledili v nove naselbine in jih nadlegovali še tam. V prvem primeru so poslali ‘Amra bin Al-‘Āṣa vso pot od Meke do Abesinije, da bi prepričal abesinskega kralja, naj arabske muslimanske begunce pošlje nazaj v Meko.[4] V tretjem primeru so takoj, ko so muslimani prispeli v Medino, poganski preganjalci v Meki poslali sporočilo Medincem z opozorilom, da bodo vdrli v Medino in vse Medince pobili, če ti ne bodo pobili ali izobčili muslimanov:

Neverni Ḳurejši so pisali ‘Abdullāhu bin Ubejju bin Salūlu in tistim članom plemen Aus in azradž, ki so bili malikovalci. To se je zgodilo, ko je Božji Poslanecsa prebival v Medini, a pred incidentom v Badru. Ḳurejši so rekli: »Dali ste zavetje našim iz plemena in ostajate številnejši prebivalci Medine. Prisegamo pri Bogu, da poslanca raje ubijte ali izženite, ali pa bomo zbrali Arabce, da nam bodo v velikem številu pomagali in šli v boj proti vam ter umorili vaše vojščake in zlorabili vaše ženske![5]

To je kontekst, zaradi katerega je bilo muslimanom dovoljeno v samoobrambi seči po orožju. To je tudi razlog, da Koran govori o »boju proti nevernikom«, kajti nasprotni strani sta bili muslimani (imenovani verniki) in nemuslimani (imenovani neverniki). Povsem jasno je, da ni nespremenljivega nauka, po katerem bi se morali muslimani večno in vsepovprek bojevati z vsemi nemuslimani. Koran tega še zdaleč ne predlaga.

Koran muslimanom jasno zapoveduje, da se ne smejo bojevati ali preganjati tistih nemuslima­nov, ki ne preganjajo njih samih zaradi njihove vere, pač pa je treba z nemuslimani ravnati prijazno in pravično:

Alah vam ne prepoveduje, da bi bili spoštljivi, prijazni in pravični do tistih, ki se niso borili proti vam na račun vaše vere in ki vas niso pregnali z vaših domov; Alah ljubi tiste, ki so pravični.[6]

Zato je tako pomembno, da beremo vse verze Korana skupaj, namesto da njegove nauke napačno razlagamo, s tem ko posamezne verze ločujemo od celote, trgamo iz konteksta in premišljeno izbiramo tako, da bi bilo videti, kot da ti posamezni verzi predstavljajo celotno sliko.

Vsi verzi iz Korana, ki smo jih navedli do zdaj, nedvomno prikazujejo, da teroristične organizacije niti najmanj ne upoštevajo zapovedi Korana in niti najmanj ne zastopajo njegovih naukov.

[1]     Koran, 3:8.
[2]     Koran, 22:40–41.
[3]     Abesinija je nekdanje ime za Etiopijo.
[4]     Poročal Ibn Isḥāḳ, kot je navedeno v Al-Bidāja va An-Nihāja, 3. knjiga, str. 72.
[5]     Ma‘mar bin Rāšid: The Expeditions – An Early Biography of Muhammad, str. 67.
[6]     Koran, 60:9.