Džihad v kontekstu
Naslednji verzi iz Korana jasno razlagajo kontekst in omejitve džihada. Nekatere verze smo že predstavili v poglavju Ali je islam nasilna religija? Če si te verze ogledamo kot celoto, nam bo to pomagalo razumeti kontekst džihada in dejstvo, da džihad ni nepravična vojna za vojaške koristi.
Kdaj je džihad lahko bojevanje?
Dovoljenje za boj je dano tistim, proti katerim je vojna uperjena, ker jim je bila storjena krivica – in Alah ima moč, da jim pomaga.[1]
Kdo je bitko začel?
[…] oni so prvi začeli s sovražnostjo do vas […][2]
Kaj džihad obsega?
In bojujte se v imenu Alaha proti tistim, ki se bojujejo proti vam, vendar ne prestopajte mej. Alah ne mara tistih, ki prestopajo.[3]
Če želite kaznovati zatiralce, potem jih kaznujte samo toliko, kolikor so oni škodovali vam; a če pokažete potrpežljivost, je to v korist tistim, ki so potrpežljivi.[4]
Kaj je bil razlog za boj?
Ubijte jih, kjer jih srečate, in jih preženite, od koder so vas pregnali.[5]
Kaj je končni cilj boja?
In borite se, dokler se preganjanje ne konča in lahko prosto izpovedujete vero v Alaha.[6]
V pojasnilo konteksta takega vojskovanja Hadrat Mirza Ghulam Ahmadas piše:
Zapomniti si je treba, da islam dovoli prijeti za meč samo v obrambi pred ljudmi, ki so prvi prijeli za meč, in dovoli uboj samo tistih, ki se ubijanja lotijo prvi. Muslimani se ne upirajo in ne primejo za orožje, ko so pod oblastjo nemuslimanskega vladarja, ki z njimi dela pravično in enakopravno.[7]
V nadaljevanju piše:
Ta zapoved (naj se bojujejo) je bila vezana na obdobje in čas. Ni bila dana za vedno. Uporabna je bila v času, ko so tiste, ki so se spreobračali v islam, pobijali kot ovce in jagnjeta. Po Prerokovem (mir in blagoslov Alaha z njim) času in času njegovih naslednikov so ljudje zelo napačno razumevali filozofijo džihada … Nepravično ubijanje Božjih bitij je bilo znamenje verske vrline.[8]
[1] Koran, 22:40.
[2] Koran, 9:13.
[3] Koran, 2:191.
[4] Koran, 16:127.
[5] Koran, 2:192.
[6] Koran, 2:194.
[7] Mirza Ghulam Ahmad, Andžām-e-Ātham, Rūhānī H̱azā’in, 11. zv, str. 37.
[8] Mirza Ghulam Ahmad, British Government and Jihad, str. 23.