V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali islam dovoljuje svobodo govora?

Ko govorimo o šeriatu, je ena izmed pogostih kritik, zaradi katerih se utrjuje prepričanje, da je islam zatiralska religija, ta, da islam krši pravico do svobode govora in svobode izražanja. To je do islama zelo krivično. Svoboda vesti je ena najdragocenejših zapuščin človeštva. Verstvo, ki ljudem ne priznava te pravice, jih s tem v veliki meri degradira. Naslednji verzi iz Korana prikazujejo, kako islam zagovarja svobodo govora in vesti:

In reci: »To je resnica od vašega Gospoda; zato dovolite verjeti temu, ki želi, in ne verjeti tistemu, ki ne želi.«[1]

Reci: »O vi ljudje, zdaj je resnica prišla k vam od vašega Gospoda. Kdor sledi poti, ji sledi v dobro lastne duše, in kdor se moti, se moti le proti njej. In jaz nisem vaš lastnik.«[2]

V veri ne sme biti prisile. Zagotovo se »prav« razlikuje od »narobe«. Kdor torej ne želi slediti kršiteljem in verjame v Alaha, ima močno vez, ki se je ne da zlomiti. In Alah vse sliši in vse ve.[3]

Zgornje določbe niso le besede. Uresničevali so jih Prerok Mohamedsa in njegovi spremljevalci, čeprav je upoštevanje takih božanskih predpisov zanje pomenilo resne finančne izgube. Naj to trditev ponazorimo s tremi primeri.

Pred prihodom islama v Medino sta imeli plemeni Aus in H̱azradž zelo vraževerno in ponižujočo navado: če oče dolgo ni imel otrok, se je zaobljubil, da bo, če se mu rodi sin, tega spreobrnil v judaizem in ga bodo vzgojili judi. Ko je moralo judovsko pleme Banū Naḍīr zaradi svojih ponavljajočih se prevar zapustiti Medino, so bili pripravljeni s seboj vzeti številne dečke iz omenjenih plemen Aus in H̱azradž. Njuni pripadniki so medtem sprejeli islam in niso več želeli, da jim judi jemljejo lastne otroke. Vztrajali so, da judi že zajete dečke izpustijo in da se dečki spreobrnejo v islam. Pripravljeni so bili, da to po potrebi dosežejo s silo. Situacija je postala kočljiva, ko se je razvnel spor o skrbništvu nad dečki – ali naj bi dečki pripadli pravim staršem ali posvojiteljem. Muslimanski starši se niso mogli sprijazniti z mislijo, da bi njihovi sinovi z judi odšli v izgnanstvo. Po drugi strani pa so tudi judi vztrajali, da dečke vzamejo s seboj.

Ko so spor predstavili Preroku Mohamedusa, je v skladu z zlatim pravilom iz Korana odločil, da pri vprašanjih verovanja in vesti ne sme biti prisile. Tako je bila odločitev prepuščena mladeničem. Smeli so oditi z judi, če so tako hoteli; in veliko se jih je odločilo, da vere ne bodo spremenili. V vsej zgodovini religije ne najdemo tako plemenitega primera verske tolerantnosti in svobode vesti. Ti mladeniči so bili prijatelji in sorodniki muslimanskih plemen v Medini. Judovsko pleme pa je bilo popolnoma prepuščeno milosti muslimanov. Muslimani bi jih lahko prisilili, da jim predajo otroke, toda to bi nasprotovalo načelom islamske vere.

To očitno ni osamljen primer verske strpnosti muslimanov. Asbaḳ, krščanski suženj kalifa ‘Umarjara, pripoveduje, da ga je ta večkrat želel prepričati, naj sprejme islam. Ker je njegovo vztrajno zavračanje kalifa prizadelo, se je slednji potolažil tako, da si je recitiral ta verz iz Korana: »V veri ne sme biti prisile.« Vidimo lahko torej, kako pomembna sta v islamu svoboda govora in vesti. Ekstremistične skupine odkrito delujejo proti tem naukom, toda odgovornosti za takšno neislamsko vedenje ne moremo pripisati islamski veri in naukom.

Tretji primer vsebuje še en vidik, ki ga tako muslimani kot nemuslimani zelo narobe razumejo, in sicer bogokletnost. Koran pravi:

In On vam je že v Knjigi razodel: Ko slišite, da zanikajo Alahova znamenja ali se jim posmehujejo, ne sedite z njimi, dokler ne začnejo govoriti o čem drugem. Sicer bi bili kot oni. Alah bo zbral zahrbtneže in nevernike v peklu – vse skupaj.[4]

In ko vidite, da se zapletajo v nadute pogovore o naših znamenjih, se obrnite vstran od njih, dokler ne začnejo govoriti o čem drugem. In če vas satan premami v pozabo, potem ko se tega spomnite, ne sedite z nepravičnimi ljudmi.[5]

Tukaj je muslimanom jasno zapovedano, da naj se, če kdo zagreši bogokletnost in se posmehuje njihovi veri ali Bogu ali celo Preroku Mohamedusa, obrnejo in odidejo od tam, kjer se bogokletnost dogaja. Nikjer ne zasledimo napotka, da naj muslimani postanejo nasilni ali se odzovejo agresivno.

Muslimani imajo danes za veliko bogokletnost to, kar se je nekoč zgodilo Preroku Mohamedusa. Koran dogodek natančno omenja, ko navaja besede ‘Abdullāha bin Ubejja bin Salūla, ki je v islamski zgodovini znan kot glavni zahrbtnež. Nekoč, ko se je ‘Abdullāh vračal z ekspedicije, je pred drugimi rekel, da bo v trenutku, ko se vrnejo v Medino, najplemenitejši med njimi izgnal najzlobnejšega med njimi. V Koranu je to zapisano, kot sledi:

Pravijo: »Če se vrnemo v Medino, bo najpleme­nitejši zagotovo izgnal najzlobnejšega.« Re­snična čast pripada Alahu in Njegovemu Po­slancu in vernikom, vendar zahrbtneži tega ne vedo.[6]

Te besede so muslimane zelo užalile in zaradi izrečenega so se tako vznemirili, da je k Preroku Mohamedusa prišel nihče drug kot ‘Abdullāhov sin in prosil za dovoljenje, da ubije svojega očeta. Prerok Mohamedsa je prošnjo zavrnil in tudi drugim prepovedal, da bi ranili ‘Abdullāha.

‘Abdullāh je kljub omenjenemu dogodku še naprej mirno živel. Ko je umrl, pa je Prerok Mohamedsa prispeval lastno srajco, da so ga z njo pokrili kot z mrtvaškim prtom. Odločil se je tudi, da bo vodil molitev na njegovem pogrebu. To usmiljeno in sočutno dejanje je bilo tako izjemno, da nekateri spremljevalci niso razumeli modrosti, ki je tičala za to odločitvijo. ‘Umarra je celo prišel k Prerokusa izrazit nelagodje. Odlomek se glasi tako:

Alahov Poslanecsa je komaj vstal, da bi se udeležil molitve za (‘Abdullāha bin Ubejja), ko je vstal ‘Umarra in ujel oblačilo Alahovega Poslancasa ter rekel: »Alahov Poslanecsa, ali boš res vodil molitev za tega moža, ko pa ti je Alah prepovedal moliti zanj?« Nato je Alahov Poslanecsa rekel: »Alah mi je dal možnost, ko je rekel: ›Lahko prosiš odpuščanja zanje, in četudi prosiš za odpuščanje sedemdeset­krat [jim Alah ne bo odpustil] in dodal bom [k šte­vilu] sedemdeset‹. Bil je hinavec in Alahov Posla­necsa je molil zanj …«[7]

To je bil primer velikega, plemenitega dejanja Preroka Mohamedasa. Preroksa se je odločil, da bo več kot sedemdesetkrat prosil odpuščanja za ljudi, ki so ga kruto užalili v javnosti. Tako je popolnoma krivično namigovati, da islam ne dopušča svobode govora.

[1]     Koran, 18:30.

[2]     Koran, 10:109.

[3]     Koran, 2:257.

[4]     Koran, 4:141.

[5]     Koran, 6:69.

[6]     Koran, 63:9.

[7]     Ṣaḥīḥ Muslim, hadis št. 2400a.