V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Kdo so pravi muslimani?

KADAR KOLI je v novicah omenjen teroristični napad, muslimani v primerjavi z drugimi doživimo dvakrat večji šok in bolj žalujemo. Prvič, sočustvujemo z nedolžnimi ljudmi, ki so jih teroristi kruto napadli, in žalujemo za njimi, in, drugič, žalosti nas, da je majhna, a nevarna skupina ljudi ugrabila islam. Zato je tako za muslimane kot nemuslimane še pomembnejše, da razumejo prave islamske nauke.

Prepričani smo, da je pravi islam najti v Muslimanski skupnosti Ahmadija. Ta skupnost je danes najbolj dinamična organizacija znotraj širokega pojma islama. Njena glavna nauka izhajata iz dveh glavnih virov v islamu, tj. Korana in tradicij ali hadisov[1] Preroka Mohamedasa. Marca 1889 jo je ustanovil Njegova Svetost Hadrat Mirza Ghulam Ahmadas (1835‒1908) iz Kadiana v Indiji. Ahmadijski muslimani verja­memo, da je on dolgo pričakovani Obljubljeni Me­sija in Imām Mahdī, katerega prihod je napovedal Prerok Mohamedsa.

Veliko je zgodb, ki govorijo o prihodu mesije. Nekoč je na primer Prerok Mohamedsa rekel:

Ura se ne bo začela, dokler Jezusas, sin Marijera [tj. Obljubljeni Mesija] ne pride kot pravični sodnik in poglavar …[2]

Ob drugih priložnostih je uporabil naziv ḥakam (posredovalec) in adl (sodnik) za obljubljenega Imāma Mahdīja[3] in ljudem povedal, da ima tako mogočen položaj, da bi, četudi bi se morali plaziti po ledu, da bi ga dosegli, to morali narediti in mu priseči zvestobo, saj je Alahov kalif.[4] Druge prerokbe govorijo o času prihoda mesije, o kraju, na katerem se bo pojavil, in o stanju sveta v tistem času, nekatere pa o znamenjih prihoda mesije. Dober primer je znamenje mrkov, kot je rekel Prerok Mohamedsa:

Verodostojnost našega Mahdīja potrjujeta dve znamenji, ki se nista pojavili, odkar sta bila ustvarjena nebo in zemlja, in sicer Lunin mrk (prvo noč izmed možnih noči za Lunin mrk) in Sončev mrk (v srednjem dnevu izmed možnih dni za Sončev mrk) med ramaḍānom.[5]

Njegova Svetost Hadrat Mirza Ghulam Ahmadas je leta 1890 oznanil, da je mesija, in samo štiri leta za tem se je prerokovano znamenje prikazalo. Med mesecem ramaḍānom leta 1894 se je zgodil Lunin mrk v prvi izmed treh za to možnih noči, tj. na 13. dan ramaḍāna, in Sončev mrk se je zgodil v drugem izmed treh možnih dni, tj. na 28. dan ramaḍāna.

Oglejmo si, kakšno je stanje danes. Muslimanska skupnost Ahmadija je dopolnila 129 let; v tem času se je razširila v več kot 200 držav po svetu z desetinami milijoni privržencev. Priznana je kot najbolj dinamična življenjska sila znotraj sodobnega islama. Število njenih pripadnikov in njena pomembnost v svetu verstev rasteta iz dneva v dan, skoraj iz ure v uro. Noben iskren proučevalec verstev je ne more prezreti ali se ne zmeniti zanjo.

To gibanje je bilo ustanovljeno v središču islama in pomeni bistvo islama brez vseh tančic, ki so ga skozi stoletja zastrle ter ga tako skazile in popa­čile. Gibanje se niti v podrobnostih ne odmika od izvornih besedil Korana ter izvorni doktrini in islamskim naukom tudi ničesar ne dodaja. Je bolj oživitev pravih islamskih naukov, natančneje modrosti in filozofije, ki podpirata njegovo doktrino in nauke; ti temeljijo na Koranu in izrekih in praksi Preroka Mohamedasa ter v celoti izvirajo iz njiju. To ni novo verstvo niti ni verska inovacija, temveč samo nadaljevanje tistega, kar je bilo del islama že od začetka.

[1]     Izjave in tradicije Preroka Mohamedasa, zapisane v knjigah, kot je Ṣaḥīḥ Al-Buẖārī.
[2]     Sunan lbn Mādža, hadis št. 4078.
[3]     Musnad Imām Aḥmad bin Ḥanbal.
[4]     Sunan lbn Mādža, hadis št. 4084.
[5]     Sunan Dār Ḳutnī, 1. zv., poglavje: Bāb Salāt-ul-Kusūf val-H̱usūf.