V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Obljubljeni Mesija

Njegova Svetost Hadrat Mirza Ghulam Ahmadas se je rodil leta 1835 v Kadianu v Indiji. Od mladosti naprej se je posvečal molitvi ter proučevanju Korana in drugih svetih zapisov. Globoko ga je prizadela stiska islama, ki so ga napadali z vseh strani. Da bi branil islam in predstavil njegove nauke v njihovi nedotaknjeni čistosti, je napisal devetdeset knjig, na tisoče pisem in sodeloval v številnih verskih razpravah.

Po njegovih besedah je islam živa vera in edina, s pomočjo katere lahko človek vzpostavi stik s svojim Stvarnikom ter izkusi pravo, oprijemljivo razodetje prek občestva z Njim. Nauki, zbrani v Koranu in zakonih, ki jih razglaša islam, so bili ustvarjeni, da bi človeka povzdignili do moralne, intelektualne in duhovne popolnosti. Njegova Svetost Hadrat Mirza Ghulam Ahmadas je božanske sanje, vizije in razodetja doživel že v mladih letih in kasneje, leta 1889, pod božansko zapovedjo ustanovil džamā‘at (skupnost).

Svojo skupnost je usmeril k temeljnim islamskim naukom. Rekel je na primer:

Trdim, da je Bog priskrbel tri stvari, prek katerih vas vodi. Najpomembnejša izmed teh je Koran, ki ponuja enotnost Boga, Njegovo veličanstvo in veličino ter odloča v vseh sporih med judi in kristjani. Poleg tega Koran prepoveduje, da bi častili kogar koli razen Boga – niti človeka, niti živali, niti Sonca ali Lune, niti drugih nebesnih teles, niti stvari, niti samega sebe. Zato pazite! Ne kršite ničesar, kar je v Sveti knjigi. Iskreno vam povem, da vsak, ki se izogne tudi eni sami izmed sedemsto zapovedi v Koranu, sam sebi zapre vrata odrešitve. Resnične in popolne poti odrešitve odpira samo Koran; vse ostalo so samo sence. Zato bi morali svete spise proučevati nadvse pozorno in premišljeno; in morali bi jih ljubiti, kot niste ljubili ničesar drugega doslej.

[…] Drugo sredstvo vodenja, ki ga je Bog priskrbel muslimanom, je suna, tj. ukrepi, ki jih je sprejel Preroksa ter vključujejo razlago Korana in aplikacijo Korana v dejansko oprijemljivi praksi. […] Tretje sredstvo vodenja je hadis, saj v njem najdemo celovite razlage številnih vidikov zgodovine, etike in prava. Hadis je zelo uporaben zato, ker služi Koranu in suni. […] Sveta knjiga je Božja beseda, suna je dejanje Prerokasa, hadis pa priča v podporo suni.[1]

Pravi še:

Hadis bi morali upoštevati do te mere, da ne sme nobeno vaše dejanje, noben premor, noben dosežek in noben neuspeh pri delu ne imeti temelja v hadisu. Toda če naletite na hadis, za katerega menite, da je v nasprotju s Koranom, bi morali uporabiti svoj um, da uskladite interpretacijo. Kadar pa takšna uskladitev ni možna, bi morali hadis zavrniti in zavreči, saj ni mogoče, da je prišel od Prerokasa. Če pa je hadis šibek, vendar v skladu s Koranom, ga je treba sprejeti, saj ga je Koran potrdil.[2]

Zgornji citati povzemajo nauke ustanovitelja Muslimanske skupnosti Ahmadija in jasno je, da se člane usmerja k temeljnim islamskim naukom ter k njihovemu upoštevanju do potankosti in v duhu. To je v nasprotju z domnevami, da vračanje ljudi k temeljnim besedilom islama privede le do nasilne vsebine, zaradi česar bodo morali biti ti ljudje takšni muslimani, ki so to le po imenu, zapustiti islam in postati radikalni džihadisti, ki se nagibajo k ubijanju drugih.[3]

Zakaj? Ker ni niti enega primera, v katerem bi član Muslimanske skupnosti Ahmadija sodeloval v nasilnem džihadu ali terorizmu, v katerem se ubija nedolžne ljudi. Z vztrajno vdanostjo temeljnim naukom in s sočutjem do človeštva je ta skupnost pokazala zavezanost in gorečnost v svoji obrambi islama. Člani skupnosti nikakor nikogar ne pobijajo, temveč življenje posvetijo temu, da služijo Božjemu stvarstvu in drugim izkazujejo ljubezen. Ta ljubezen je prikazana v četrtem pogoju iniciacije, ki so je deležni vsi člani skupnosti:

Nihče naj impulzivno ne povzroča bolečine Božjim bitjem, še posebej ne muslimani, ne z jezikom, rokami ali kako drugače.[4]

Ustanovitelj Muslimanske skupnosti Ahmadija, Obljubljeni Mesijaas, to razloži:

Člani moje skupnosti, kjer koli že so, morajo pozorno poslušati. Namen njihove pridružitve temu gibanju in vzpostavljanja vzajemnega odnosa, tj. odnosa med menoj kot duhovnim vodjo in učencem, je ta, da bi dosegli visoko raven pravega vedenja in pravičnosti. Nobeno hudodelstvo, nemiri ali neprimerno vedenje jim ne sme priti niti blizu. Opraviti morajo pet dnevnih molitev, ne smejo lagati in nikogar ne smejo prizadeti z besedami. Ne smejo biti krivi nobene pregrehe, niti pomisliti ne smejo na kakršno koli neumnost ali slabo dejanje, ne smejo misliti neurejeno ali razburjeno. Izogibati se morajo vsakega greha, prestopka, neželenega dejanja, strasti in neotesanega vedenja. Postati mo­rajo čisti v srcu in ponižni služabniki Vsemogoč­nega Boga – in noben strup ne bo mogel uspevati v njihovi biti.

Njihovo načelo mora biti sočutje do človeštva in bati se morajo Vsemogočnega Boga. Čuvati morajo svoje jezike in roke in misli pred vsakršnimi nečistostjo, neredom in nepoštenostjo. Brez izjeme morajo opravljati pet dnevnih molitev. Odreči se morajo vsaki napaki, prestopku, nepoštenosti, podkupnini, prekršku in pristranskosti. Ne smejo sodelovati v nobeni zli družbi. Če bi se izkazalo, da kdo, ki je pogosto v družbi z njimi, ne uboga Božjih zapovedi … ali ne upošteva pravic ljudi ali je krut ali hudoben ali se ne zna obnašati ali želi prevarati služabnike Vsemogočnega Boga z zaničevanjem in grobimi besedami ali je kriv prevare oseb, s katerimi je sklenil zaobljubo (bej‘at), ga je dolžan od tega odvrniti in se držati stran od takega nevarnega človeka. Ne smejo škodovati privržencem katerega koli verstva ali članom katerega koli plemena ali skupine. Želite dobro vsem in poskrbite, da v vaši družbi ni nikogar oziroma da med vami ne živi nihče, ki je zloben, hudoben, povzroča nemire in se vede moteče; zaradi take osebe bi lahko zašli […]

To so zadeve in pogoji, ki jih zahtevam že od začetka, in dolžnost vsakega člana skupnosti je, da jih upošteva. Ne smete se vdajati nobeni nečistosti, zasmehovanju ali posmehu. Po zemlji hodite z dobrim srcem, čistim značajem in čistimi mislimi. Ni se vredno boriti proti vsakemu zlu, zato negujte navado odpuščanja in spregledovanja napak ter se vedite stanovitno in ponižno. Nikogar ne napadajte in imejte svoje strasti popolnoma pod nadzorom. Če sodelujete v pogovoru ali v izmenjavi mnenj o verski tematiki, se izražajte blago in vljudno. Če se kdo do vas ne obnaša lepo, se iz take družbe umaknite s pozdravom miru. Če vas preganjajo ali zmerjajo, ne pozabite, da se na neumnost ni dobro odzvati z neumnostjo, sicer boste veljali za take, kot so vaši nasprotniki. Vsemogočni Bog želi, da postanete skupnost, ki bo zgled dobrote in resničnosti za ves svet. Iz svoje družbe brž izločite vsakogar, ki je zgled zlobe, nespameti, izzivanja in slabega vedenja. Kdor ne more med nami živeti v ponižnosti, dobroti in pobožnosti, uporabljati blagih besed in prav ravnati, naj hitro odide, saj Bog ne želi, da taki živijo med nami. Tak bo umrl nesrečen, saj ni bil dober. Zato bodite budni ter resnično dobrosrčni, blagi in pravični. Priznale se vam bodo redna prisotnost pri molitvah in vaše visoko moralne lastnosti. Tisti, ki ima v sebi seme zlobe, ne bo mogel upoštevati tega svarila.[5]

Ta skupnost torej ne sodeluje v nasilnem džihadu, ampak se vključuje v skupno dobro in se trudi za dobrobit drugih, s tem ko je požrtvovalna in sočutna do človeštva. Člani skupnosti za svoj džihad uporabljajo pero, napade na islam odvračajo z razpravo namesto z nasiljem, saj je islam danes tarča napadov zaradi svojih naukov, ne pa tudi fizičnih napadov.

[1]     Mirza Ghulam Ahmad, Our Teaching, str. 17.
[2]     Mirza Ghulam Ahmad, Our Teaching, str. 21.
[3]     Answering Jihad, str. 16; Razumeti islam in džihad, str. 18.
[4]     Mirza Masroor Ahmad, Conditions of Bai‘at and Responsibilities of an Aḥmadī, str. 77.
[5]     Ištihār (The Announcement), 29. maj 1898. Madžmūa Ištihārāt, 3. zv., str. 46–48.