Prerok miru
V prejšnjem poglavju smo povedali, da je bil Prerok Mohamedsa mož miru in odpuščanja ter da je bil resnični džihad, ki ga je bojeval v svojem življenju, džihad za mir. Nekateri kritiki pa kljub temu nepošteno domnevajo, da zgolj prisotnost nasilja v njegovem življenju zadošča, da ga imenujejo »nasilni prerok«. Dr. Qureshi gre še korak naprej, ko pravi, da »se zdi, da so bitke v zgodnji muslimanski skupnosti dosegle vrhunec proti koncu Mohamedovega življenja in niso prenehale z njegovo smrtjo, ampak so se katapultirale v globalne razsežnosti«.[1]
V resnici pa le prisotnost nasilja v življenju Preroka Mohamedasa ne more pomeniti, da je bil Mohamedsa nasilen prerok. Kot smo v tem poglavju prikazali na primerih različnih verzov iz Korana, so se vsi obrambni oboroženi spopadi v času življenja Preroka Mohamedasa zgodili v nekem kontekstu. Preroksa ni nikoli iskal sovražnikov in nikoli ni gojil zamer do nikogar. V začetnem obdobju, ko je imel le peščico spremljevalcev, jim je veliko ljudi iz Meke začelo nasilno nasprotovati. Nekateri njegovi spremljevalci so se hoteli boriti nazaj, toda celo takrat jim je Preroksa to prepovedal – in sicer ne zaradi šibkosti, ampak zaradi upoštevanja načel.
Tistih prvih trinajst let blagoslovljenega življenja Preroka Mohamedasa sta njega in njegovo rastočo versko skupnost zaznamovala velika in neizmerna bolečina in trpljenje. Spremljevalce Preroka Mohamedasa so vlačili po ulicah, pretepali skoraj do smrti in mučili z metodami, ki jim današnje zaporniške krutosti ne sežejo niti do kolen.
Treba se je ustaviti in vprašati, zakaj so bili prvi muslimani deležni takšnih grozot. Resnica je, da je bil edini zločin teh ponižnih duš – tako kot apostolov Jezusa Kristusaas – njihova neomajna želja po čaščenju enega resničnega Boga.
Prebivalci Meke so celo poskusili Preroka Mohamedasa podkupiti, da bi opustil svojo vero, ter mu ponujali ogromno premoženje in najlepše ženske v vsej Arabiji, da bi se ji odrekel. V svoji ljubezni do islamske vere je bil tako odločen in neomajen, da je jasno oznanil: »Pri Bogu! Niti če bi mi ti ljudje dali v eno roko Sonce in v drugo Luno, ne bi nehal izpolnjevati svoje odgovornosti«.[2]
Za Preroka Mohamedasa sta bila torej edina razloga za boj samoobramba ob soočanju z neizzvanimi napadi in obramba njegove vere, ko so prebivalci Meke z uporabo sile grozili, da bodo islam uničili enkrat za vselej.
Prerok Mohamedsa se nikoli ni nameraval bojevati zaradi moči ali premoženja, saj so mu oboje ponudili prebivalci Meke in je oboje zavrnil. Namigovanja, da se Preroksa takrat ni bojeval, ker ni imel moči ali virov za bitko, so povsem zgrešena. Drži le, da so ga spremljali spremljevalci, znani po velikem premoženju – med njimi sta bila ‘Abdur-Raḥmān bin ‘Aufra in ‘Us̱mānra. Užival je tudi popolno podporo svoje drage žene H̱adīdžera, ki so jo v deželi poznali kot uspešno podjetnico in trgovko. Poleg tega je imel podporo vsega svojega plemena, ki je bilo najmočnejše v Meki. Če bi Prerok Mohamedsa hotel, bi zlahka financiral oborožen spopad in se boril s pogani, vendar se ni hotel zapletati v zavojevalske bitke, pač pa je bil njegov božansko navdahnjen cilj ta, da bi zavojeval človeška srca, in sicer mirno, ljubeče ter pošteno.
Povedati je treba tudi, da so se oboroženi spopadi v življenju Preroka Mohamedasa začeli po tem, ko so prej omenjeni zločini prebivalcev Meke proti muslimanom dosegli vrhunec. Silovitost preganjanja je postala za številne muslimane nevzdržna in bili so prisiljeni zapustiti domače mesto. Noč, ko je Preroksa zapustil Meko, je bila noč, ko so se plemena enoglasno zarotila, da ga bodo usmrtila na njegovem domu. Prebivalci Meke muslimanov niso pustili pri miru niti potem, ko so ti že prišli v Medino, in so jih še naprej zasledovali ter proti njim hujskali plemena. Muslimanom nazadnje ni preostalo nič drugega, kot da se branijo in v samoobrambi primejo za orožje, čeprav se niso hoteli bojevati, da bi pridobili materialne koristi ali moč. Pravzaprav je bila ideja o prelivanju krvi za muslimane gnusna in so menili, da je mir najboljša okoliščina, v kateri se lahko islamski nauki dotaknejo naravnih instinktov ljudi v družbi.
Muslimani so bojevanje v resnici prezirali, in sicer ne zato, ker bi se bali smrti, ampak zaradi želje po ohranjanju in širjenju miru. Koran pravi:
Bojevanje vam je odrejeno, čeprav se vam upira.[3]
Muslimani so se zelo trudili, da ne bi motili obstoječega družbenega miru, s tem ko so za ta dobri namen prenašali mučenje in celo umirali. Islam nedvomno pravi, da je bojevanje dovoljeno ob določenem času in v določenih situacijah. Zato je islam univerzalno sporočilo, ki je v sozvočju s človeško naravo in je bilo zato poslano vsemu človeštvu. Njegovi nauki so primerni in veljajo za vse človeštvo, bodisi za prebivalce razvitega sveta bodisi pripadnike majhnih afriških plemen. Islam je sporočilo s popolnim zakonikom za življenje – in to pomeni, da vključuje izredne scenarije, ko je obrambno vojskovanje dovoljeno.
Za primerjavo: tudi kristjani se spoprijemajo z dilemo samoobrambe. Po eni strani pravijo, da uresničujejo Kristusov nauk »nastavi drugo lice«, po drugi strani pa morajo ob številnih priložnostih, celo v vsakodnevnem življenju, upravičiti samoobrambo.
Kritiki morda trdijo, da je islam za seboj pustil zapuščino vojne. Zanimivo pa je, da do ḥudejbijske pogodbe (leta 6 a. h.[4] ali 628 n. št.), ko so se muslimani nenehno branili v vojni, muslimanov ni bilo več kot 1400. V treh letih sorazmernega miru, ki je sledil ḥudejbijski pogodbi – do zmage v Meki (leta 8 a. h. ali 630 n. št.)[5] – je število muslimanov zraslo na precej preko 10.000.[6] Ni bila torej vojna glavni vzrok, da se je islam razširil. Število muslimanov se je namreč povečalo v obdobju miru. Zaradi tega povečanja števila muslimanov so jim začeli sovražniki še bolj zavidati, da se je islam širil znotraj in celo zunaj Arabije. Eden izmed razlogov, da so bile v kasnejšem obdobju življenja Preroka Mohamedasa bitke pogostejše, je bila hitra rast muslimanske skupnosti; to je vzbujalo tesnobo in obup pri nasilnih sovražnikih muslimanov, ki so širjenje islama razumeli kot izobčenje njihove poganske tradicije in so hoteli muslimane enkrat za vselej izničiti.
Prikazovanje islama kot krvave religije z nasilnimi ambicijami je torej nemoralno obtoževanje in grozovito popačenje dejstev. Morda zadošča, če navedemo besede znanega britanskega orientalista De Lacyja O’Learyja:
Zgodovina jasno kaže, da je legenda o fanatičnih muslimanih, ki divjajo po svetu in osvojena ljudstva z mečem silijo v islam, najbolj gromozanski in najabsurdnejši mit, ki so ga zgodovinarji kadar koli prevzeli in ponavljali.[7]
Naj zaključimo: edini islamski »meč« sta modrost in prijazen opomin, zapisana v Koranu:
Pozivaj na pot svojega Gospoda z modrostjo in prijaznim opominom in se dogovori z njimi na najboljši način. Tvoj Gospod najbolje ve, kdo je zašel z Njegove poti, in pozna tiste, ki so na pravi poti.[8]
[1] Answering Jihad, str. 31; Razumeti islam in džihad, str. 31–32.
[2] Mirza Bašīr Ahmad, Life and Character of the Seal of Prophets, 1. zv., str. 192.
[3] Koran, 2:217.
[4] V latinskem jeziku a. h. pomeni Anno Hegirae, kar pomeni »v letu hidžre«. Hidžra je doba, ki se uporablja v islamskem luninem koledarju in se začne s štetjem od leta 622 našega štetja, islamskega novega leta.
[5] Mirza Bašīr Ahmad, Life and Character of the Seal of Prophets, 2. zv., str. 52.
[6] Ṣaḥīḥ Al-Buẖārī, hadis št. 4276.
7 De Lacy O’Lear, Islam at the Crossroads, London, 1923, str. 8.
[8] Koran, 16:126.