Kako proučevati in razumeti Koran?

Domnevnih težav s sūro At-Tauba (deveto poglavje Korana) in t. i. naraščanja nasilja v Koranu ne moremo popolnoma razumeti, dokler ne razumemo pravih metod proučevanja in eksegeze Korana. V tej kratki knjigi ne moremo obdelati celotnega obsega tega obširnega področja proučevanja. Namesto tega bomo spodaj navedli sedem kriterijev, ki jih je treba upoštevati za pravilno razumevanje Korana; navajamo jih po knjigi Blessings of Prayer (Blagoslovi molitve) Obljubljenega Mesije^as:

Najpomembnejši kriterij za pravilno interpreti­ranje Korana je pričanje Korana samega. Posameznik nikakor ne sme pozabiti, da Koran ni kot druge knjige, pri katerih je od zunanjih virov odvisno, ali je mogoče dokazati verodostojnost napisanega. Koran je popolnoma uravnotežena struktura, katere celotna dinamika je motena, če odstranimo že en sam njen del. Koran ne vsebuje nobene resnice, ki ni podprta z vsaj desetimi ali dvajsetimi pričevanji v njem samem. Ko torej interpretiramo kateri koli verz iz Korana, moramo preveriti tudi, ali so v Koranu še druga pričevanja, ki to interpretacijo podpirajo. Če ni drugih pričevanj in je naša interpretacija jasno nasprotje nekaterih drugih verzov, potem moramo zaključiti, da je ta interpretacija napačna – v Koranu namreč za taka nasprotja ni možnosti. Kriterij za pravo interpretacijo je, da mora biti podprta s številnimi jasnimi ustreznimi pričevanji v Koranu.

Drugi kriterij je Prerokova^sa interpretacija. Ni dvoma, da je bil naš ljubljeni in čaščeni Prerok^sa ta, ki je najbolje razumel Koran. Če je na voljo Prerokova^sa interpretacija, potem je muslimanova dolžnost, da jo sprejme brez omahovanja in zadržkov, drugače bo videti šibek v svoji veri in pod vplivom filozofije.

Tretji kriterij je interpretacija, ki so jo podali Prerokovi^sa spremljevalci. Ni dvoma, da so spremljevalci^ra prvi podedovali luč Preroka^sa in so bili najpomembnejši dediči njegovega znanja. Alah jih je velikodušno blagoslovil in jim pomagal pri razumevanju, saj so živeli, kot so pridigali.

Četrti kriterij je razmišljanje o pomenu Korana, pri čemer moramo biti mi sami čisti; taka čistost jaza namreč omogoča povezanost s Koranom, kot pravi Alah:[1]

Kar pomeni, da se resnice Korana razodenejo le človeku čistega srca, saj sta med seboj povezana. Tak človek prepozna te resnice in jih vonja – in njegovo srce vzklikne, da je to zares edina prava pot. Luč njegovega srca je odličen kriterij za ocenjevanje resnice. Razen če ima človek ta dar in hodi po ozki poti, ki so jo prehodili preroki, je edino razumno to, da si ne bo predrzno in prevzetno prilastil vloge razlagalca Korana. Drugače bo njegov komentar temeljil na njegovih lastnih sklepanjih, in to je nekaj, kar je Prerok^sa prepovedal. Rekel je:[2]

Ta, ki Koran interpretira na osnovi lastnega sklepanja, ga interpretira napačno, čeprav misli, da je opravil dobro.

Peti kriterij je arabsko besedišče. Ker je Koran sam ponudil dovolj načinov, da ga lahko razumemo, se uporaba arabskega besedišča zdi nepotrebna. Nedvomno pa pripomore k boljšemu razumevanju: ko preverimo besedišče, včasih postanemo pozorni na nekatere skrite finese Korana in odkrijemo kakšno skrivnost.

Šesti kriterij za razumevanje duhovnega reda je razumevanje fizičnega reda, saj je med njima popolna ubranost.

Sedmi kriterij so razodetje, dano svetnikom, in vizije muḥaddas̱īna.[3]^, [4]

 

[1]     Koran, 56:80.
[2]     Sunan At-Tirmiḏī, hadis št. 3206.
[3]     Prejemniki Božjega razodetja, ki niso Božji preroki. Ednina je muḥaddas.
[4]     Mirza Ghulam Ahmad, Blessings of Prayer, str. 27–30.