V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali v islamu velja: spreobrni se ali umri?

Nekateri krščanski evangelisti trdijo, da islam, čeprav ta beseda pomeni mir, zagovarja le nasilje in vojno. Trdijo, da je Prerok Mohamedsa sam uporabil besedi aslim taslam, ko je opozarjal sosednja plemena, kar napačno prevajajo kot »če se predate, boste imeli mir«. Trdijo, da beseda aslim tukaj pomeni predajo s spreobrnjenjem.[1]

Ta argument je nastal zaradi nevednosti ali morda predsodkov. Prerok Mohamedsa je sporočilo aslim taslam vsekakor pošiljal plemenom, posameznikom, celo kraljem. Aslim taslam preprosto pomeni: »Sprejmite islam in čaka vas odrešenje«. Obe besedi, aslim in taslam, sta različici besede islam. Če upoštevamo prejšnjo razpravo o črkah korena besede islam (S-L-M), ima besedna zveza aslim taslam še en pomen: »Ohranjaj mir in mir ti bo zagotovljen«. Z drugimi besedami, dokler nemuslimani ostanejo mirni, lahko enako pričakujejo od muslimanov.

Po drugi strani pa muslimani nemuslimanov nikoli enostransko ali agresivno ne napadejo, če so nemuslimani mirni. Čeprav je še en leksikalni pomen besede aslim »podreditev«, to ne pomeni politične podreditve. Celotna misija Preroka Mohamedasa je bila duhovne narave. Vse njegovo življenje priča o dejstvu, da je imel z besedo podreditev v mislih podreditev Alahovi volji v duhovnem smislu. Nikoli ni nikomur vsiljeval ideje o prisilni podreditvi. To je jasno iz raznih pisem, ki jih je poslal kraljem velikih imperijev okoli Arabije kot vabilo za spreobrnitev v islam; v pismih je namreč uporabil to besedo. Večina na začetku islama ni sprejela, vendar jih Prerok Mohamedsa ni poskušal prisiliti v verovanje, niti se proti njim ni vedel sovražno.

Islam uči, da je vse preroke poslal isti Bog in da je vsak izmed njih trpel ob nemoralni bedi svojega ljudstva. Vsak je obupno iskal način, da bi ljudstvo, h kateremu je bil poslan, rešil neizogibnih posledic njegovih zgrešenih poti. Prerok Mohamedsa je ta vabila poslal nerazsvetljenim ljudem, da bi spoznali svojega Stvarnika. Podobno kot drugi preroki pred njim je tudi on hotel širiti nauk, ki bi ljudem zagotavljal mir – tako na tem kot prihodnjem svetu.

Ni dokazov, da bi Prerok Mohamedsa kadar koli v svojem življenju uporabil prisilo – bodisi vojskovanje bodisi izkoriščanje – da bi koga spreobrnil. Preroksa ni silil vojnih ujetnikov, da bi sprejeli islam, niti ni od sorodnikov ujetnika zahteval spreobrnitve v islam v zameno za njegovo izpustitev. V običajnih okoliščinah, ko ni bilo vojn, je bilo povsem smiselno ljudi vabiti k spreobrnitvi v islam. Tudi v času bitk je bilo sporočilo miru vedno prvotni cilj. Prav vse bitke v življenju Preroka Mohamedasa pričajo o tem, da je bila sprava, kadar koli je bila možna, vedno prvenstveni cilj in zanjo so si vedno prizadevali muslimani. Prerok Mohamedsa je željo po bitki jasno prepovedal, ko je rekel:

Ne želite si bitke s sovražnikom. Molite k Alahu, da vas obvaruje; (toda) ko ste se primorani s sovražnikom spopasti, bodite potrpežljivi.[2]

Prerok Mohamedsa ne bi mogel bolj jasno prepovedati kakršne koli želje ali skritega motiva v srcu muslimanov, da bi se bojevali s sovražnikom; vedno si je želel miru. Te Prerokovesa besede spominjajo na besede Johna Parkerja, znamenitega ameriškega poveljnika iz 18. stoletja, ko je svoje rezervne vojake poučil, kako naj preprečijo bitko z bližajočo se britansko četo:

Ostanite na mestu. Ne streljajte, razen če oni streljajo na vas. Če pa silijo v vojno, naj se začne tu.[3]

Želja Preroka Mohamedasa po miru je bila tako velika, da je predlagal in sestavljal mirovne pogodbe, tudi ko so bile njihove določbe večinoma v korist druge strani. Nikoli ni sklenil niti ene same pogodbe, ki bi kogar koli prisilila v spreobrnitev v islam. To se odraža v naslednjem verzu iz Korana, ki vse muslimane zavezuje, da je njihova glavna prioriteta mir:

In če se oni nagibajo k miru, se k miru nagibaj tudi ti.[4]

V življenju Preroka Mohamedasa ni mogoče najti niti enega primera – od prve bitke pri Badru do zadnje bitke njegovega življenja, ki jo je vodil Usāmara – ko bi Preroksa po zmagi ali podpisu pogodbe ljudi silil v islam.

[1]     Answering Jihad, str. 30; Razumeti islam in džihad, str. 31.
[2]     Ṣaḥīḥ Al-Buẖārī, hadis št. 2965.
[3]     Glej: https://memory.loc.gov/ammem/today/jul13.html [Citirano 8. 3. 2021].
[4]     Koran, 8:62.