V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali šeriatsko pravo vsiljuje krute kazni?

Če bralec razume koncept šeriata, lažje razume nekatere predpisane kazni v šeriatu. Kritiki islama govorijo o kaznih, kot so kamenjanje do smrti, obglavljenje, bičanje, amputacija okončin ipd., za povsem nepomembne zločine. V resnici v koruptivni družbi ni mogoče uporabiti nobene izmed teh kazni – v nasprotju s tem, kar so nespametno počeli ekstremisti. Za mnoge izmed teh kazni – kot npr. smrt s kamenjanjem – sploh ni podlage v Koranu. Ekstremisti se pri krutem kaznovanju praviloma sklicujejo na nekatere srednjeveške proučevalce, katerih samovoljna mnenja pa nimajo osnove niti v Koranu niti v praksi Preroka Mohamedasa.

V tej kratki razpravi si ne moremo vsake izmed teh kazni ogledati podrobneje. Za ponazoritev pa vzemimo primer kazni, v islamu predvidene za tatvino. Koran pravi:

Kar zadeva moškega, ki krade, ali žensko, ki krade, jima odsekajte dlani kot kazen za njun zločin – kot primer kazni od Alaha. In Alah je Mogočen, Moder.[1]

Da bi v celoti razumeli pomen tega verza, moramo najprej proučiti islamsko filozofijo kazni v kontekstu islamskih moralnih naukov.

Islam si prizadeva oblikovati družbo, ki v vsakdanjem življenju uresničuje visoke moralne vrednote. To je natanko to, kar je počel prerok Mohamedsa.

Preroksa  se je neizmerno trudil, da bi ustvaril takšno družbo. On in njegovi spremljevalci so za ta cilj žrtvovali vse – kot je izraženo v naslednjih verzih:

Morda boste do smrti žalovali zaradi njih, ki ne verjamejo v to razpravo.[2]

Poslanec je prišel k vam izmed vas, žaloval bi, če bi padli v težave, goreče si želi vašega blago­stanja in do vernikov je sočuten, milosten.[3]

Rezultat tega je bila vzpostavitev družbe, ki je v zgodnjem obdobju islama uresničevala visoke moralne vrednote. Ko družba zraste do takih moralnih in etičnih višin ter tovrstni zločini postanejo redki in so popolnoma v nasprotju z normami, ki ohranjajo družbeno ravnotežje, je to scenarij, v katerem se nekatere izmed teh kazni v določenih primerih lahko uporabijo. Če pa niso izpolnjeni družbeni pogoji, kot je opisano zgoraj, bi bile take kazni pogosto zelo nepravične – in tega ne moremo pripisati islamskim naukom. Islam takšno nepravičnost obsoja. Če na primer posameznik krade, ker trpi lakoto, se ga ne kaznuje na tak način.[4]

Prerok Mohamedsa je torej naslednje besede izrekel izključno v kontekstu ustvarjanja take družbe:

Svet je zapor za vernika in raj za nevernika.[5]

To se ne nanaša na zapor s prisilo. Nasprotno, to je metaforičen »zapor« samoobvladovanja in pobožnosti, ki si ga ustvari pobožen musliman ali muslimanka, da bi se obvaroval pred vsemi nemoralnimi, nezakonitimi in neetičnimi dejanji.

Če družba takih posameznikov ne obstaja, potem se zgoraj omenjena kazen ne more in ne sme uporabiti. Po drugi strani pa bi v taki družbi zelo redko sploh našli posameznike, ki bi si tako kazen zaslužili.

Primere za to vidimo v času Preroka Mohamedasa. Takrat so se ljudje, ki so storili prestopke, za katere so bile predvidene tako stroge kazni, večinoma predali sami, Prerokusa povedali, kaj so zagrešili, in ga prosili za kazen na tem svetu, da bi dobili odvezo in bi jim bilo v posmrtnem življenju odpuščeno.[6]

Ne samo da bi bilo v taki idealno reformirani družbi skoraj nemogoče najti posameznike, ki bi si tovrstne kazni sploh zaslužili, ampak bi iz take družbe zločin skoraj popolnoma izginil. Ḥaḍrat Mirza Tahir Ahmadrh je o sekanju dlani tatovom rekel, da je namen zakona zaščititi nedolžne. Če zakon ne zaščiti nedolžnih na račun usmisljenja do zločincev, pomeni, da je za potrebe družbe neustrezen. Če pa je zakon na videz barbarski, a se predvidene stroge kazni uporabijo tako redko, da družba postane varna pred nezakonitimi dejanji, potem je tak zakon precej koristen.

Te vidike je treba upoštevati, če želimo dobro razumeti islam.

Poleg tega islam vzdržuje visoka merila za pričanje proti zločinu, kot pravi Ḥaḍrat Mirza Tahir Ahmadrh:

[…] sistem dokazov, ki ga ponuja islam, je tako strog in tako globoko povezan s čutom za moralnost, da se od prič, ki sodelujejo v sodnih procesih, zahtevajo visoke moralne vrednote. V nemoralni družbi … v kateri je mogoče priče podkupiti ali nanje vplivati … v katerih je moralni standard na žalost in v našo škodo zelo nizek, ni mogoče uporabiti islamskih zakonov. Narobe je, če poskušamo uporabiti kateri koli zakon v imenu islama, preden so v družbi primerni pogoji za to. To bi bilo podobno, kot če bi poskušal zasaditi češnjo sredi puščave. Puščava ni ugodno okolje za pridelavo češenj … Islam torej ne govori samo o zakonih. Islam je verstvo. Govori torej tudi o pripravi na izvajanje zakonov. Zato se po islamu preroki najprej ukvarjajo z moralnimi vrednotami države. Preobražajo družbo in moralna merila dvigajo na visoko raven. Nato ta visoka merila vzdržujejo in čuvajo s tem povezane vrednote tako, da se sklicujejo na stroge ukrepe – ki pa jih v praksi zelo redko res uporabimo. Toda družba je tako precej srečnejša in varnejša.[7]

[1]     Koran, 5:39.

[2]     Koran, 18:7.

[3]     Koran, 9:128.

[4]     Povzeto po avdioposnetku z odgovorom Ḥaḍrata Mirze

Tahirja Ahmadarh: http://www.askislam.org/society/correction_and_rehabilitation/question_118.html [Citirano 8. 3. 2021].

[5]     Sunan At-Tirmiḏī, hadis št. 2324.

[6]     Povzeto po avdioposnetku z odgovorom Ḥaḍrata Mirze Tahirja Ahmadarh: http://www.askislam.org/society/correction_and_rehabilitation/question_179.html [Citirano 8. 3. 2021].

[7]     Povzeto po avdioposnetku z odgovorom Ḥaḍrata Mirze Tahirja Ahmadarh: http://www.askislam.org/society/correction_and_rehabilitation/question_963.html [Citirano 8. 3. 2021].