Suženjstvo in vojni ujetniki v islamu
POGOSTO VPRAŠANJE dr. Qureshija in drugih kritikov islama zadeva ženske vojne ujetnice in ravnanje z njimi. Kritiki to vprašanje vedno povezujejo z džihadom, da bi podprli svoje trditve o islamu kot nasilni in zatiralski religiji. Pravijo, da je islam tudi v ravnanju z vojnimi ujetniki enako agresiven in nasilen kot na bojišču. Domnevajo, da islam zagovarja suženjstvo ter vojne ujetnice spreobrača v sužnje in priležnice. To ne bi moglo biti dlje od resnice in samo odraža nevednost obtoževalcev ali poskus, da bi povzročali težave.
Prvič, suženjstva nikakor ni uvedel islam. Suženjstvo je že bilo del ustroja sveta, v katerem je islam nastal. Ko se je islam začel, so bile množice sužnjev že del družbe. Pravzaprav je islam suženjstvo nedvoumno obsojal in vse oblike zasužnjevanja prepovedoval, razen v zelo omejenem obsegu med vojno. V islamu je greh drugemu odvzeti svobodo z ugrabitvijo ali kako drugače, z izjemo vojakov med bitko.
Vsi ljudje so v očeh Boga enaki in uživajo enake pravice. Islamski nauk to jasno in nedvoumno poudarja. Koran na primer muslimanom narekuje, da morajo prijazno ravnati s sužnji:
In častite Alaha in nikogar ne imejte za enakega Njemu in bodite prijazni do staršev in sorodnikov in sirot in pomoči potrebnih in soseda, ki je sorodnik, in soseda, ki je tujec, in svojega sopotnika in popotnika in tistih, ki jih poseduje vaša desna roka (tj. sužnjev). Alah ne ljubi ponosnih in bahavih.[1]
Z enakim poudarkom je Prerok Mohamedsa rekel:
Sužnji so vaši bratje, ki vam jih je zaupal Alah, zato jim dajte enako hrano, kakršno jeste sami, oblačite jih z enakimi oblačili, kot jih nosite sami, in ne obremenjujte jih toliko, da dela ne bodo zmogli; če pa jih že obremenite, jim pomagajte.[2]
Podobnih izjav Preroka Mohamedasa je še veliko, in če muslimani tem naukom sledijo v besedi in duhu, suženj postane član družine in z njim tudi ne ravnajo kakor koli drugače in torej ni več suženj.
Poleg tega je v islamu poudarjena emancipacija sužnjev – kot pravi Koran:
In kako veste, kaj je povzdignjenje? Osvoboditev sužnja.[3]
Pravičnost ni to, da se obrnete na vzhod ali zahod, temveč je zares pravičen ta, ki verjame v Alaha in poslednji dan in angele in Knjigo in preroke ter porablja svoj denar iz ljubezni do Njega za sorodnike in sirote in pomoči potrebne in popotnika in za tiste, ki prosijo vbogajme, ter za osvoboditev sužnjev […][4]
Prerok Mohamedsa je poudaril enako, ko je rekel:
Ta, ki osvobodi sužnja, ga bo Alah ud za udom rešil iz pekla.[5]
Na osnovi teh naukov so muslimani odigrali veliko vlogo pri osvoboditvi sužnjev. Glede na zgodovinske zapise je Prerok Mohamedsa sam osvobodil 63 sužnjev, ‘Ā’išara jih je osvobodila 67, ‘Abbāsra 70, ‘Abdullāh bin ‘Umarra 1000 in ‘Abdur-Raḥmān bin ‘Aufra 30.000.[6]
Tukaj se lahko zastavi vprašanje, zakaj islam ni izdal splošnega ukaza za osvoboditev vseh sužnjev naenkrat, ko pa je vseboval tako odločno sporočilo o svobodi za sužnje. Odgovor na to vprašanje je, da islam ni nastal zato, da bi s takim dejanjem razkazoval prazno veličino. Namesto tega je bil njegov cilj počasi in postopno izboljšati širšo družbo. Niti izvedljivo niti pametno ne bi bilo, da bi se kar nenadoma odpravil institut suženjstva, ki je bil vtkan v tkivo družbe že od predislamskih časov.
Sužnji so bili od gospodarjev odvisni glede hrane, obleke ter bivališča in nenadna odprava suženjstva bi povzročila, da bi množice ljudi ostale brez vira dohodka in preživetja, brez kakršne koli socialne varnosti; tak ukrep bi lahko povzročil hudo družbeno krizo. Del sužnjev bi si začel denar služiti na nezakonite načine, kar bi hudo načelo moralo družbe kot celote. Čeprav je islam želel suženjstvo v celoti odpraviti, se je te naloge lotil postopno in učinkovito.
Ta cilj se je v islamskih naukih uresničeval v dveh korakih. Prvi korak je bil nauk, v katerem je bilo prepovedano svobodnega človeka siliti v suženjstvo. V drugem koraku je bilo zapovedano, da je treba z obstoječimi sužnji ravnati prijazno in ljubeznivo, zato da postopoma zaživijo neodvisno in svobodno.
Prvi nauk je zelo močno izražen v naslednji izjavi:
Prerok Mohamedsa je rekel: »Alah pravi, da bo na dan vstajenja razočaran:
- nad tistim, ki vstopi v zavezo z Menoj, ampak je ne izpolni;
- nad tistim, ki proda svobodno osebo (kot sužnja) in se osebno vmešava v proces prodaje;
- in nad tistim, ki zaposli delavca, ki v delo celoti opravi, pa mu dela ne plača«.[7]
Drugi nauk so muslimani upoštevali na dva načina. Bodisi so osvobodili svoje sužnje in je to štelo kot krepostno dejanje v skladu z islamskimi nauki bodisi so sužnjem ponudili možnost, da si svobodo prislužijo v okviru sistema, ki se imenuje mukātabat.
Po tem sistemu je bil gospodar primoran sužnja osvoboditi, če je ta izpolnjeval pogoje za to. O tem je presojalo sodišče ali vlada. Koran pravi:
In če tisti, ki so pod vašo desno roko, želijo pisno potrdilo o osvoboditvi iz suženjstva, jim ga napišite, če veste za dobroto v njih; in dajte jim iz premoženja Alaha, ki vam ga je zaupal.[8]
Koran je v svojem nauku zelo jasen. Ko suženj želi za osvoboditev nekaj plačati, je gospodar primoran izpolniti sužnjevo željo in ga začasno osvoboditi, tako da bo imel suženj možnost zaslužiti določen znesek za svojo osvoboditev. Poleg tega je gospodarju zapovedano, da mora nekaj tega denarja vrniti osvobojenemu sužnju. To je sistem mukātabat, s katerim islam zagotavlja, da se suženjstvo enkrat konča.
Iz vseh teh naukov je jasno razvidno, da je osvoboditev sužnjev v islamu na prvem mestu. Preostaja samo še vprašanje: Ali je dovoljeno vojne ujetnike zasužnjiti?
[1] Koran, 4:37.
[2] Sunan lbn Mādža, hadis št. 3690.
[3] Koran, 90:13–14.
[4] Koran, 2:178.
[5] Ṣaḥīḥ Muslim, hadis št. 1509b.
[6] Mirza Bašīr Ahmad, Islam and Slavery, str. 25.
[7] Ṣaḥīḥ Al-Buẖārī, hadis št. 2227.
[8] Koran, 24:34.