V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali islam nasilno zatira ženske?

KRITIKI ISLAMA nasilja ne vidijo samo v dejanjih Preroka Mohamedasa v času vojne, ampak tudi v drugih naukih – tistih, ki zadevajo ženske. Po njihovem mnenju je islam nasilna religija v vseh pogledih, vključno z odnosom do žensk. V tem poglavju bomo dokazali, da so ženske v islamu tako spoštovane in čaščene, da se s tega vidika drugi nauki, verstva in ideologije z njim ne morejo niti primerjati.

Najprej je treba razumeti, da so v Koranu in očeh Boga moški in ženske enaki. Nagrada za dobra dela je enaka tako za moške kot za ženske:

Kdor koli dela dobro, bodisi moški ali ženska, in veruje, bo vstopil v raj in se mu nič ne bo zgodilo.[1]

Kdor med verniki je pravičen, bodisi moški ali ženska, mu bomo zagotovili čisto življenje; in vsekakor ga bomo nagradili v skladu z njegovimi najboljšimi deli.[2]

Koran visok status in položaj pripisuje tudi materam:

In človeku smo zapovedali, naj bo dober do svojih staršev. Njegova mati ga nosi in rodi v bolečinah. In nosečnost in odstavljanje trajata trideset mesecev; in šele ko popolnoma dozori in dopolni 40 let, reče: »Moj Gospod, daj mi moč, da bom lahko hvaležen za Tvojo milost, ki sem je bil deležen jaz in moji starši, in da bom lahko delal dobra dela, ki Te osrečujejo. In naj bo moje seme pravično do mene. Obračam se k Tebi, tisti sem, ki se Ti predaja.«[3]

Prerok Mohamedsa je bil toliko pred svojim časom, da je v deželi, kjer so na ženske gledali kot na lastnino in sramoto, tem dal pravice in jim izkazal čast, kakršne jim pri nemuslimanih niso bile dane oziroma izkazane še stoletja kasneje. Rekel je:

Najboljši izmed vas je tisti, ki je najboljši za svojo ženo, in jaz sem najboljši izmed vas za svoje žene.[4]

Nagrajen boš za to, kar daš za Alaha, pa čeprav je to le posladek, ki ga daš ženi.[5]

Raj leži pri nogah tvoje matere.[6]

Ko je neki moški vprašal Preroka Mohamedasa, kdo si zasluži najboljše ravnanje, mu je ta odgovoril: »Tvoja mati.« Moški je vprašal: »Kdo za njo?« Mohamedsa je rekel: »Tvoja mati.« Moški je spet vprašal: »Kdo pa potem?« Mohamedsa mu je še tretjič odgovoril: »Tvoja mati.« Ko je moški vztrajno vprašal še četrtič, mu je Mohamedsa rekel: »Tvoj oče.«[7] Če že, potem je status moškega (očeta) v islamu nižji kot status ženske (matere). Podobno je Prerok Mohamedsa rekel glede statusa hčera in sester:

Komur se je rodila hči … in nima svojega sina raje kot njo, ga bo Alah zaradi nje sprejel v raj.[8]

Ni ga, ki bi imel tri hčere ali tri sestre in bi z njimi lepo ravnal, da ne bi bil sprejet v raj.[9]

Vstopil bom v vrt z nekom, ki je vzgojil dve hčeri do polnoletnosti, in bova kot ta dva (in je to nakazal tako, da je staknil kazalec in sredinec).[10]

Prerok Mohamedsa je zelo hvalil enakopravno ravnanje s hčerami, kot je prikazano v tem zapisu:

Ženska je prišla k Ā’išira s svojima hčerama in ji dala tri datlje. Ženska je dala vsaki hčeri po en datelj, zadnjega pa razdelila med sebe in ‘Ā’išora. Ona (‘Ā’išara) je rekla: »Potem je prišel Prerok Mohamedsa in povedala sem mu o tem.« Rekel je: »Zakaj si presenečena? Zaradi tega bo šla v raj.«[11]

Prerok Mohamedsa je prav tako spodbujal svoje spremljevalce, da so trošili denar za svoje družine, rekoč:

Obstajajo štirje dinarji: dinar, ki ga daš revežu, dinar, ki ga daš za osvoboditev sužnja, dinar, ki ga porabiš za Alaha, in dinar, ki ga porabiš za svojo družino. Najboljši je dinar, ki ga porabiš za svojo družino.[12]

Prerok Mohamedsa je sam imel žene in hčerke in je bil do njih zelo prijazen ter nam dal odličen zgled, kako izpolnjevati nauke in svoja osebna načela. Obstajajo zgodovinska pričevanja o tem, da so bile zaradi takega prijaznega in sočutnega ravnanja Preroku Mohamedusa vse žene vdane. To med drugim potrjuje primer Mejmūnera, ki je svoje prvo srečanje s Prerokomsa ohranjala v posebnem spominu. Živela je še veliko let po njegovi smrti in je zelo cenila čas, ki ga je preživela v zakonu z njim. V času njene smrti, ko je bila stara 80 let, je želela biti pokopana prav tam, kjer je Preroka Mohamedasa prvič srečala. V tem se kaže, kako močno ga je ljubila in kako desetletja, ki so minila od njunega prvega srečanja, niso zmanjšala pomena teh spominov v njenih mislih.

Prerok Mohamedsa se je z ženami redno posvetoval o pomembnih rečeh. Pomagal jim je pri gospodinjskih opravilih in skrbel zanje. Njegovo sočutje je veljalo za matere na splošno – to lahko razberemo iz dejstva, da je nekoč, ko je med molitvijo zaslišal otroški jok, molitev hitro zaključil. Kasneje je razložil, da ga je skrbelo, da bi otrokov jok mater vznemiril, če bi bila molitev predolga.

Prijazen je bil do žensk na splošno. Če so na njegovih odpravah s karavano potovale ženske, je naročil, da morajo potovati počasneje in si jemati čas za počitek, da bi jim bilo udobno. Nekoč je med bitko nastala zmeda; živali so se vznemirile in postale neobvladljive. Prerok Mohamedsa je padel s konja, s konj pa je padlo tudi nekaj žensk. Spremljevalec je pritekel k njemu, da bi mu pomagal, saj se mu je noga zataknila v ostrogo. Preroksa je hitro izvlekel stopalo iz ostroge in rekel spremljevalcu: »Ne skrbi zame, pojdi pomagat ženskam.« Ob njegovi smrti je bila ena njegovih zadnjih določb muslimanom, da morajo z ženskami ravnati prijazno in premišljeno.[13]

Vsi ti primeri kažejo, kako je Prerok Mohamedsa poudarjal enakopravno, dostojanstveno in dobro ravnanje z ženskami ter to potrjeval z lastnim odličnim zgledom.

V tem kontekstu je težko domnevati, da islam nasilno zatira ženske.

[1]     Koran, 4:125.
[2]     Koran, 16:98.
[3]     Koran, 46:16.
[4]     Sunan At-Tirmiḏī, hadis št. 1162.
[5]     Ṣaḥīḥ Al-Buẖārī, hadis št. 56.
[6]     Sunan An-Nasā’ī, hadis št. 3104.
[7]     Al-Adab Al-Mufrad, hadis št. 5.
[8]     Pripoveduje Al-Ḥākim v Al-Mustadrak 4/177.
[9]     Sunan At-Tirmiḏī, hadis št. 1912.
[10]   Al-Adab Al-Mufrad, hadis št. 894.
[11]   Sunan lbn Mādža, hadis št. 3668.
[12]   Al-Adab Al-Mufrad, hadis št. 751.
[13]   Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Life of Muhammad, str. 229–230.