Džihad za mir
Besedo džihad in njene konotacije bomo posebej obravnavali v poglavju z naslovom Kaj je džihad?, a v tem trenutku mora biti jasno, da izraz dobesedno pomeni »prizadevati si«. Ko pogledamo življenje Preroka Mohamedasa, vidimo, da si je vseskozi prizadeval za mir. To je bil njegov džihad za mir. Nemogoče je v tej kratki knjigi predstaviti vse njegovo sijajno življenje, lahko pa bralcu omogočimo vsaj bežen vpogled vanj.
Med njegovim bivanjem v Meki so na primer nasprotniki njega in njegove spremljevalce neusmiljeno preganjali, poniževali in nadlegovali; deležen je bil izjemne sovražnosti. Nekatere njegove spremljevalce so celo nepopisno kruto mučili do smrti. Nekoč so ‘Abdur-Raḥmān bin ‘Aufra in nekateri drugi spremljevalci prišli k njemu in rekli: »O Alahov Poslanecsa! Spoštovali so nas, ko smo bili malikovalci; ko pa smo začeli verovati, so nas ponižali.« Tako so mu predlagali, naj jim dovoli, da se spopadejo s preganjalci, toda Prerok Mohamedsa je odgovoril: »Zapovedano mi je bilo, da naj odpuščam, zato se ne bojujte«.[1] Vidimo torej, kako zelo je preziral vojskovanje in kako pomembno mu je bilo širjenje miru.
Odlična primera, ki jasno ponazarjata takšno osebno vedenje in načelo Preroka Mohamedasa, sta njegova izselitev v Medino skupaj s spremljevalci in asimilacija teh muslimanskih priseljencev v lokalno družbo. To je bil popoln zgled, kako se izseliti in se nato integrirati v novo družbo. Pred prihodom muslimanskih priseljencev sta v Medini živeli dve glavni skupini, judi in Arabci.
S prihodom muslimanov so nastale tri skupine: muslimani, judi in nemuslimanski Arabci. Prerok Mohamedsa je takoj razglasil, da je bistveno, da vsi živijo skupaj v miru in sožitju, ter predlagal sklenitev zaveze miru med njimi.
Glede na pogoje tega dogovora so bile vsaki skupini in vsakemu plemenu dodeljene pravice, o katerih so se vsi strinjali. Varnost in zaščita življenj ter premoženja vseh strani sta bili v tem dogovoru zagotovljeni in upoštevali so vse že obstoječe običaje znotraj plemen. Strinjali so se tudi, da v Medini ne bodo ponudili zavetja ali sklepali kakršnih koli dogovorov s komer koli, ki bi prišel iz Meke, da bi komu škodoval ali povzročal nemire.
Poleg tega so se dogovorili, da bi se, če bi Medino napadel skupen sovražnik, vse tri skupine združile in mesto branile kot enota; dogovorili so se sicer tudi, da nemuslimanov ne bodo silili v boj, če bi bili ti napadeni ali če naj bi se bojevali zunaj Medine. Muslimani bodo tudi upoštevali vse dogovore, ki so jih judi že prej sklenili z drugimi skupinami. Judi bodo živeli po svoji veri in muslimani po svoji.
Ko so vse tri skupine enoglasno sprejele te pogoje, so se dogovorile tudi o tem, da bo Prerok Mohamedsa poglavar države. Tako je de facto poglavar države, Prerok Mohamedsa, sklenil zavezo miru med vsemi stranmi znotraj mesta. Glede na pogodbo judi niso bili zavezani islamskemu šeriatu (zakonu), ampak judovskim zakonom in običajem. To je bil popoln primer strpnosti in vzajemnega spoštovanja, kakršna je Prerok Mohamedsa gojil do drugih verstev.
Nasprotno pa ekstremistične organizacije trdijo, da je treba šeriatsko pravo vsiliti vsakomur, ne glede na vero ali ozadje, medtem ko je primer Preroka Mohamedasa popolnoma drugačen in temu popolnoma nasproten. Dogovor je tudi jasno določal, da nobena ženska ne sme biti na silo odpeljana od doma – kar je povsem v nasprotju s trditvijo ekstremistov, da so ženske njihova lastnina.
Z dogovorom je bilo določeno, da muslimani ne smejo nikogar siliti, da bi sprejel islam; pač pa je izrecno rečeno, da bodo muslimani jude in nemuslimane iz Medine obravnavali ljubeče in sočutno ter kot brate.
Zgodovina je priča dejstvu, da so se muslimani strogo držali tega dogovora; če je bila zaveza kdaj prelomljena, jo je prelomila druga stran. Kot priznani voditelj Medine se je moral Prerok Mohamedsa včasih ubadati s posamezniki ali skupinami, ki so kršile zavezo ali so bile vpletene v zločin. Take primere kršitev so razsodili pravično in po določilih medinskega dogovora.
Če katera izmed t. i. muslimanskih terorističnih organizacij ali muslimanskih vlad deluje proti tem načelom pravice in enakosti, je treba razumeti, da to počne le za izpolnitev svojih osebnih ali političnih interesov. Tudi če trdijo, da delujejo v imenu islama, je nedvoumna resnica, da za njihova zlobna dejanja ni nobene osnove v islamu ali naukih Preroka Mohamedasa.
Če pošteno in nepristransko proučujemo zgodnjo islamsko zgodovino, ugotovimo, da je bilo med zgodnjim obdobjem življenja Preroka Mohamedasa in obdobjem njegovih štirih pravilno vodenih kalifov vedenje muslimanov brezmadežno. Nikoli niso bili agresorji v bitki; niti niso nikoli zavojevali nobenega ozemlja s politiko materialističnega ekspanzionizma.
Ko so želeli širiti islamske nauke, so to storili z mirnim pridiganjem. Islam se je na primer razširil na Kitajsko in v južno Indijo in nikjer v zgodovini ni zapisano, da bi katera koli muslimanska vojska te narode napadla; islam se je med te in druge narode razširil na miren način. V kasnejših obdobjih so nekateri muslimanski monarhi začenjali vojne iz različnih razlogov, za katere ne more biti kriv islam; in celo v tistih vojnah niso prebivalcev zasedenih dežel nikoli silili v spreobrnitev v islam. Koran take podvige vsekakor zavrača in uči le mirno širjenje verskih naukov.[2]
[1] Sunan An-Nasā’ī, hadis št. 3086.
[2] Ključne točke, povzete po nagovoru Ḥaḍrata Mirze Masroorja Ahmadaat, poglavarja Muslimanske skupnosti Ahmadija, na 11. nacionalnem mirovnem simpoziju. Glej: http://www.alislam.org/egazette/articles/keynote-address-at-the-11th-national-peace-symposium/ [Citirano 8. 3. 2021].