V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Se je islam širil z mečem?

To je pogosto vprašanje ljudi, ki ne poznajo islamskih naukov, ali tistih, ki želijo zloben islam. Prerok Mohamedsa je Raḥmata-llil-‘Ālamīn (milost vsem narodom)[1] in tudi Koranu pravijo milost.[2] Le kako bi lahko sklepali, da je islam religija terorja, krutosti in nasilja ter da jo morajo drugi sprejeti pod prisilo? Naslednji verzi jasno in nedvoumno obsojajo vsakršno obliko prisile v veri:

V veri ne sme biti prisile.[3]

In recite: »To je resnica od vašega Gospoda; zato pustite tistim, ki želijo, da verujejo, in tistim, ki ne želijo, da ne verujejo.«[4]

Tisti, ki verujejo, pa nehajo verovati, nato ponovno verujejo, pa spet ne verujejo in se ta njihova nevera še poglobi, tem Alah ne bo nikoli odpustil ali jih vodil po poti.[5]

Reci: »O neverniki! Ne častim tega, kar častite vi; tudi vi ne častite, kar častim jaz. In ne bom častil, kar častite vi; tudi vi ne boste častili, kar častim jaz. Vam vaša religija, meni moja religija.«[6]

V nasprotju s tem Koran zagovarja medversko sožitje:

Reci: »O ljudje Knjige [judje in kristjani]! Pridite, da se zberemo ob besedah, ki so skupne nam in vam – da ne častimo nikogar razen Alaha in da z njim nikogar ne povezujemo in da nekateri izmed nas nimamo drugih gospodarjev razen Alaha[7]

Muslimanom je naročeno, da ljudi mirno in razumno vabijo v islam:

Pozivaj na pot svojega Gospoda z modrostjo in prijaznim opominom in se dogovori z njimi na najboljši način. Tvoj Gospod najbolje ve, kdo je zašel z Njegove poti, in pozna tiste, ki so na pravi poti.[8]

Koran torej ne pušča prostora za siljenje drugih, da se spreobrnejo v islamsko vero. Nekateri kritiki namigujejo, da se je islam najbolj razširil v letih vojskovanja in zavojevanja, toda te trditve pod zgodovinskim drobnogledom ne vzdržijo. Islam se je v zgodnjih letih Meke tako zelo razširil, da so se tega prestrašili tamkajšnji oblastniki, kar je samo po sebi postalo eden izmed največjih razlogov za preganjanje. Kasneje so muslimani migrirali v Medino tudi zato, ker se je islam tam razširil in so preganjani muslimani iz Meke tam našli varno zatočišče. Število muslimanov se je povečalo že pred začetkom vojskovanja. Potem so se začele vojne, in čeprav je število muslimanov naraščalo, se je to dogajalo v razmeroma omejenem obsegu. Šele po podpisu ḥudejbijske pogodbe je sledilo triletno obdobje miru, ko je število muslimanov začelo rasti precej hitreje.

Že samo iz te pogodbe je razvidno, kako močno je Prerok Mohamedsa hotel mir. Nekaj njenih značilnosti je opisanih v tem odlomku:

To so pogoji za mir med Mohamedomsa, ‘Abdullāhovim sinom, in Suhejlom bin ‘Amrom, odposlancem iz Meke. Deset let ne bo vojskovanja. Kdor koli se hoče pridružiti Mohamedusa in z njim skleniti kakršen koli dogovor, to lahko stori. Kdor koli se želi pridružiti Ḳurejšem in skleniti dogovor z njimi, to prav tako lahko stori. Če gre mlad moški, katerega oče še živi, k Mohamedusa brez dovoljenja svojega očeta ali skrbnika, se bo moral vrniti k svojemu očetu ali skrbniku. Če pa bo kdo šel h Ḳurejšem, se mu ne bo treba vrniti.[9]

To nam daje vpogled v nepravične pogoje, ki so bili zapisani v pogodbi in niso bili v korist muslimanom, a se je Prerok Mohamedsa zaradi miru kljub temu strinjal z njimi. Nekateri njegovi spremljevalci, kot je bil ‘Umarra, so glede poniževalnih pogojev celo izrazili zadržke in zaskrbljenost, toda Preroksa jih je prepričal, da je pogoje treba sprejeti. Že takoj po podpisu pogodbe je mlad moški po imenu Abū Džandalra, ki je pravkar pobegnil iz Meke, zvezan in izčrpan prišel k muslimanom in jih prosil, naj mu dovolijo ostati in ga ne pošljejo nazaj. V Meki so z njim ravnali zelo grdo, in sicer samo zato, ker se je spreobrnil v islam. Prerok Mohamedsa mu je povedal, da so pogodbo že podpisali in da ne bo prelomil svoje obljube. Mladeniča je poslal nazaj k Mečanom in ga prosil, naj potrpi.[10] Tako odločen je bil Preroksa, da bi vzpostavil in ohranil mir – nekateri kritiki pa še vedno trdijo, da se je islam širil z mečem.

Tudi plemenitost Preroka Mohamedasa in njegovega džihada za mir, zaradi katerih se je islam širil v času padca Meke, je bila zmaga brez prelivanja krvi. Ta zmaga se je zgodila, ko je Preroksa z 10.000 spremljevalci vstopil v Meko. To je bila tako mogočna sila, da si je ni drznil izzvati nihče – to pa je Prerokusa omogočilo, da je Meko zavzel brez upora. V tem času bi se lahko maščeval tistim, ki so mu škodovali, mučili njegove spremljevalce ali pobijali njegove prijatelje in sorodnike. Vendar tega ni storil. Namesto tega je Mečane tako nagovoril:

Videli ste, za kako resnične so se izkazale Božje obljube. Zdaj mi povejte, kakšno kazen si zaslužite za krutosti in grozote, ki ste jih storili tistim, ki so bili krivi le vabila, da častite Enega in Edinega Boga.[11]

Mečani so prosili za milost in Prerok Mohamedsa jim je odgovoril:

Pri Bogu, danes vas ne bom kaznoval niti se vam maščeval.[12]

Zaradi teh besed ljubezni, sočutja in popolnega odpuščanja se je islam tako hitro razširil in postal prevladujoče verstvo v svetu v stoletju, ko je Prerok Mohamedsa izrekel zgornjo izjavo splošne amnestije.

Prerok Mohamedsa se je odločil kaznovati samo nekaj Mečanov, katerih zločini proti človeštvu so bili najhujše vrste. Tudi večini teh je bilo kasneje odpuščeno. Eden izmed njih je bil ‘Ikrima, sin smrtnega sovražnika muslimanov Abū Džahla. ‘Ikrima je bil na poti v Abesinijo, ko je šla njegova žena za njim in mu rekla: »Ali bežiš pred človekom, ki je tako blag in mehak, kot je Prerok Mohamedsa?« Potem ga je pomirila, da mu ni treba skrbeti in da bo Prerok Mohamedsa odpustil tudi njemu. ‘Ikrima se je potem vrnil v Meko in rekel Prerokusa: »Žena mi je povedala, da si odpustil celo takim, kot sem jaz.« Prerok Mohamedsa je potrdil, da mu je odpustil. Takrat je bil ‘Ikrima zaradi plemenitosti Preroka Mohamedasa tako prevzet, da je pri priči izpovedal vero in kar tam postal musliman. Torej je bil to razlog, da se je islamska vera širila tako hitro – in ne strah ali nasilje ali krutost!

Obljubljeni Mesijaas je razloge za širjenje islama pojasnil tako:

Islam je verstvo, ki za svoje širjenje ne potrebuje podpore meča. Odličnost njegovih naukov, ki je tako značilna zanj, njegova resnica, razsvetljenost, razumnost, argumenti in dejavna pomoč Vzvišenega Boga, znamenja in njegova osebna pozornost so nenehno gonilo njegovega napredka in širitve … Sporočilo islama za svojo širitev ne potrebuje nobene prisile … Misel, da bi se āzīji (islamski vojni veterani) … uprli v imenu džihada, je absurdna; in da upornike imenujejo āzīji, ni nič drugega kot neumnost in nevednost. Če neveden musliman goji le trohico sočutja do teh ljudi, češ da izvajajo džihad, jaz pravim, da so sovražniki islama v resnici tisti, ki upornika imenujejo āzī in hvalijo tiste, ki črnijo ime islama … V Angliji, Franciji in drugih evropskih državah islam zelo kritizirajo, češ da se je razširil s silo … V resnici pa so to uporništvo razširili maulavīji (islamski verski uslužbenci), ki so nespametni prijatelji islama. Niso razumeli resničnosti islama in dali priložnosti drugim, da izrazijo ugovore, ki so posledica izmišljenih prepričanj maulavījev … Če ne bi drugih zavajali o džihadu ali narobe razumeli pomena džihada, ne bi nihče izrabil te priložnosti za to, da bi kritiziral islam.[13]

Obljubljeni Mesijaas je izzval tudi izprijene muslimanske učenjake, in sicer z naslednjimi besedami:

Ali ni sramotno, da popolnega neznanca nepra­vično ubijejo, medtem ko je šel po opravkih, da njegova žena ovdovi, njegovi otroci osirotijo in njihov dom postane mrliška vežica? Kateri hadis ali verz v Koranu dovoljuje tako vedenje? Mi lahko kateri maulavī odgovori? Neumneži slišijo besedo džihad in jo imajo za izgovor, da izpolnijo svoje lastne sebične želje. Ali pa je gola norost tista, ki jih napelje k takemu prelivanju krvi.[14]

Nekateri ljudje trdijo, da je Prerok Mohamedsa nekoč rekel: »Bojeval se bom z ljudmi, dokler ne bodo izrekli šahāde [izpoved vere].« Menil je še, da je to nedvomna odredba siljenja ljudi v spreobrnitev. Omeniti je treba, da ima arabska beseda uḳātilu, ki je v tem hadisu prevedena kot »boj«, več pomenov, izmed katerih je eden »ubiti svoje notranje želje«.[15] To je podobno arabskemu idiomu ḳataltul-amra bil-mā’i, ki ne pomeni »ubil sem vodo«, ampak »pomešal sem vino z vodo, da bi razredčil njegovo moč«.[16] Koren uḳātilu je ḳa-ta-la in lahko pomeni tudi »nekaj vedeti« (Lane). Ko je Prerok Mohamedsa rekel uḳātilu-nnāsa, to samo pomeni, da se bo trudil, dokler ne bo islam razširjen, in sicer prek pridiganja in govorjenja o dobrih islamskih naukih.

Tudi če ne bi bilo tako in bi Preroksa to izrekel v dobesednem pomenu bojevanja, moramo razumeti, da je govoril o konkretnem narodu, saj ima arabska beseda za narod pred seboj določni člen al. Ta določa skupino ljudi, ki so se sprva začeli boriti proti muslimanom in so želeli muslimane uničiti. Prerok Mohamedsa se je z njimi bojeval v samoobrambi in si ni prizadeval, da bi se kdo spreobrnil pod mečem.

[1]     Koran, 21:108.
[2]     Koran, 17:83.
[3]     Koran, 2:257.
[4]     Koran, 18:30.
[5]     Koran, 4:138.
[6]     Koran, 109:1–7.
[7]     Koran, 3:65.
[8]     Koran, 16:126.
[9]     Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Life of Muhammad, str. 94.
[10]   Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Life of Muhammad, str. 197–198.
[11]   Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Life of Muhammad, str. 253.
[12]   Prav tam.
[13]   Malfūẓāt, 3. zv., str. 176–177.
[14]   Mirza Ghulam Ahmad, The British Government and Jihad, str. 14–15.
[15]   Koran, 2:55.
[16]   Mufridāt-ul-Ḳur’ān, str. 393.