Kaj je šeriat?

POJEM ŠERIATSKO pravo se pogosto uporablja kot sredstvo za strašenje tistih, ki ne vedo veliko o islamu. Zanje je šeriatsko pravo to, zaradi česar je islam nasilna religija, pravo orodje za siljenje ljudi, da prevzamejo zelo omejujoč način življenja. Šeriatsko pravo naj bi ogrožalo druge obstoječe življenjske sloge in vrednotne sisteme. Hadrat Mirza Tahir Ahmad^rh, četrti kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija, je o tem obširno govoril v sklopu prireditve Inter-religious Council (Medverska konzultacija) 3. junija 1991 v Surinamu. Govor je izšel pod naslovom Relationship Between Religion and Politics in Islam (Razmerje med religijo in politiko v islamu).[1]

V tem poglavju predstavljamo nekaj poudarkov iz tega govora v odgovor na domneve kritikov o tej velikokrat napačno razumljeni temi. Hadrat Mirza Tahir Ahmad^rh je v govoru zagovarjal vidik, da je vsiljevanje šeriata v praksi problematično in bi bilo treba ta vprašanja rešiti. Tako imajo npr. različne ločine različne interpretacije. Čigava interpretacija je prava? V islamskem šeriatu je veliko vidikov, na katere se posamezniki prostovoljno odzivajo. Od nobene vlade ni mogoče pričakovati, da bo zapovedala poštenemu vdanemu muslimanu, da mora moliti petkrat na dan, biti pošten v vsakdanjem življenju, govoriti resnico, se postiti ob ramaḍānu in tako naprej. Povrh tega, kakšna bo situacija v državah, kjer okolje ni primerno za izvajanje šeriata? Ḥaḍrat Mirza Tahir Ahmad^rh pravi:

Vsak prerok – ne samo Prerok Mohamed (mir in blagoslov Alaha z njim) – vsak prerok najprej ustvari zdravo klimo za uvajanje Božjega zakona, prostovoljno, ne pod prisilo. In ko je družba pripravljena, potem so zakoni predstavljeni in vedno bolj strogi, dokler ni razkrit celoten zakonik. Taka družba je sposobna nositi breme verskih zakonov, če jih poimenujete šeriatsko pravo ali kako drugače.[2]

Družba, v kateri je na primer tatvina pogosta, ne more imeti šeriatskega prava. Hude kazni niso primerne za vse posameznike, ki storijo tatvino. Šele ko se ustvari pobožna družba, se sčasoma lahko uvede šeriatsko pravo.

Resnica je, da ekstremistične organizacije pretkano uporabljajo pojem šeriatskega prava kot pretvezo za igranje z verskimi čustvi povprečnih muslimanov, da bi jih pridobili na svojo stran, prevzeli oblast in v imenu Boga vladali kot despoti. Kar pa se tiče vsiljevanja šeriatskega prava, je v Koranu jasno zapisano:

V veri ne sme biti prisile.[3]

Šeriatsko pravo obstaja, da bi mu ljudje prostovoljno sledili. Pri tem ne more biti prisile. Ideja, da lahko muslimanska vlada prebivalstvu vsiljuje islamsko pravo, je absurdna. Edini pogoj, ki ga Koran postavlja muslimanski vladi, je, da državo vodi popolnoma pravično – to pa je tudi idealna opredelitev posvetne vlade.

Celo Prerok Mohamed^sa je učil, da za uvedbo šeriata ni dovoljena uporaba sile:

Opominjaj, saj je to tvoje delo. Nimaš avtoritete, da bi jih prisilil.[4]

To pojasnjuje, da je glede na Koran resnični cilj muslimanov opominjanje ali svetovanje dobrote in miroljubno pridiganje. Muslimanom ni dovoljeno uporabiti sile proti nikomur. Kot rečeno, vladi šeriata niti ni treba vzpostavljati. Šeriat je del islama in pošteni ter pobožni muslimani ga lahko upoštevajo v vsaki svobodni družbi.

Vprašanje se običajno pojavi v zvezi z reševanjem sporov. V Muslimanski skupnosti Ahmadija imamo odbor ḳaḍā’ (arbitraža), in tisti člani skupnosti, ki s svojim primerom ne želijo skozi proces posvetnega prava, se lahko obrnejo na odbor ter zaprosijo za presojo in rešitev po islamskih naukih.

Mnogi zahodnjaki se bojijo, da se bo šeriat »prikradel« mednje, in nekateri islamofobi sklepajo, da imajo muslimani skrite načrte za vsiljevanje šeriata zahodnjakom. Naša dosedanja razprava bi morala zadostovati, da takšne zmote popravimo.

Vsekakor pa to vprašanje vodi k širši vlogi vlade v islamu. Ali muslimani verjamejo, da bi morala vlada prevzeti šeriat kot del svoje zakonodaje?

Ḥaḍrat Mirza Tahir Ahmad^rh je povedal, da islam v resnici zagovarja sekularno obliko vlade, bolj kot katera koli druga religija. Bistvo sekularnosti je v tem, da posvetna oblast poskuša zagotavljati absolutno pravičnost – natanko to pa zagovarja Koran:

Alah vam zapoveduje, da ste vedno pra­vični.[5]

Pravi tudi:

Še tako velika sovražnost med vami in drugim narodom vas ne bi smela odvrniti od popolne pravičnosti. Vedno bodite pravični, saj je to bližje krepostnosti.[6]

Muslimanska vlada je torej po Koranu vlada, ki odloča na osnovi načel pravičnosti in ne dovoli, da bi na odločanje vplivali verovanje, prepričanje, kasta ali spol. Obtožbe, da se lahko islamsko šeri­atsko pravo vsili nemuslimanskim državljanom, so torej neutemeljene. Če je glavna skrb vlade ab­solutna pravičnost, kako bi lahko islamski zakon nemuslimanom vsilili?

Prikažimo to s primerom iz življenja Preroka Mohameda^sa. Ko je Prerok^sa migriral v Medino, so ga vse skupnosti soglasno sprejele za voditelja. Strinjali so se, da se bodo v vseh svojih sporih obračali nanj in bodo zaupali v njegovo vzvišeno presojo pri reševanju vseh sporov med različnimi stranmi v skladu z njihovimi verskimi načeli, kot so se strinjali v medinskem dogovoru. Islamsko pravo je takrat že bilo razodeto. Ko so judi k Preroku^sa prihajali po odločitve, je vsakokrat, brez izjeme, vprašal: »Bi radi spor razrešili po judovskem pravu, po islamskem pravu ali z arbitražo?« Prerok Mohamed^sa ni nikoli vsiljeval islamskega prava nikomur, ki se z njim ni strinjal ali ni pripadal islamski veri. To je absolutna pravičnost, ki jo Koran zahteva od vsake islamske vlade.

Taka je bila praksa v času Preroka Mohameda^sa. V sodobnem času, ko veliko skupin pripada različnim verstvom pod skupno vlado, seveda ni mogoče pripraviti različnih zakonov za vsako skupino posebej.

Namesto tega naj se, kot prikazuje primer Preroka Mohameda^sa, z demokratičnim procesom vzpo­stavi sekularna vlada, ki temelji na absolutni pra­vičnosti, do državljanov ni diskriminatorna na osnovi prepričanja, barve, rase itd. in ima zakonodajo, primerno za vse državljane.

Zato šeriatsko pravo ni pravo, ki bi ga bilo mogoče komur koli vsiliti; niti ga ne moremo vzpostaviti samovoljno, ne da bi predhodno ustvarili primerne, zdrave družbene pogoje.

[1]     Glej za celotno besedilo govora: https://www.alislam.o

rg/book/relationship-religion-politics-islam/ [Citirano 8. 3. 2021].

[2]     Prav tam.

[3]     Koran, 2:257.

[4]     Koran, 88:22–23.

[5]     Koran, 16:91.

[6]     Koran, 5:9.