V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali so prvi muslimani krivi naslinih napadov?

ZARADI gore dokazov o tem, kako miroljuben je bil v resnici Prerok Mohamedsa, nekateri kritiki včasih poudarjajo, da so bili posamezni spopadi, v katere se je bil primoran podati, zelo agresivni. V tem poglavju si bomo ogledali dve študiji primera, s katerima želimo ponazoriti neutemeljenost takih kritik.

Prvi primer: odprava v Nalo

Dr. Nabeel Qureshi je trdil, da je Prerok Mohamedsa ukazal »napad«, v katerem je svoje spremljevalce poslal nad karavano iz Meke. Trdi, da so muslimani napadli in pobili oziroma zajeli nemočne Mečane med premirjem ter da je v Koranu ta napad opisan kot upravičen.[1]

Ta obtožba je popolnoma napačna in resnico bomo prikazali z navedki iz Korana, hadisov in zgodovinskih knjig, ki pričajo o tem, kaj se je res zgodilo.

Alah v Koranu pravi:

In bojujte se v imenu Alaha proti tistim, ki se bojujejo proti vam, vendar ne prestopajte mej. Alah ne mara tistih, ki prestopajo.[2]

Ta verz, skupaj z veliko drugimi, ki jih navajamo v tej knjigi, kaže, da se je v islamu dovoljeno vojskovati le v samoobrambi.

Bralcu bo na tem mestu v pomoč, če bo razumel načela in splošna pravila islama in Preroka Mohamedasa v zvezi z vojskovanjem. Prerok Mohamedsa je nekoč velikemu vojaškemu vodji H̱ālidu bin Valīdura dal pomembna navodila o vojskovanju. O tem je poročal Rabāḥ bin Rabī‘ra:

Ko smo bili z Alahovim Poslancemsa na odpravi, je ta videl nekaj ljudi, ki so se družili, in (k njim) poslal moškega ter mu rekel: »Poizvedi, zakaj se ti ljudje družijo.« Moški je potem (ko je preveril) prišel in rekel: »Stojijo okoli ženske, ki so jo ubili.« ālid bin Valīdra je bil glavni v skupini. Preroksa je (k njemu) poslal moškega z navodilom: »Povej ālidu, naj ne ubija žensk ali najetih služabnikov.«[3]

To nam govori o strogih islamskih pravilih v zvezi s spopadi. Muslimanski vojak ne sme ubiti ženske ali najetega služabnika; z drugimi besedami – v islamu ni dovoljeno ubijati civilistov. Bistvo nauka o bojevanju je, da je to dovoljeno le v samoobrambi in samo s tistimi, ki v bitki sodelujejo.

Zdaj pa si oglejmo dogodek, ki ga kritizira dr. Qureshi. Prvič, že samo po sebi je narobe in neutemeljeno, če na kak dogodek gledamo osamljeno, ne da bi upoštevali kontekst – to je še posebej pomembno, ko poskušamo ugotoviti, katera stran je bila napadalka. Kritiki poskušajo prve muslimane prikazati kot agresorje ter se pri tem osredotočajo na izbrane dogodke, kot je bila odprava v Naẖlo – medtem ko muslimani tistega časa v resnici niso bili napadalci, temveč so le odbijali napade Ḳurejšev.

Pred odpravo v Naẖlo se je zgodila vrsta dogodkov, iz katerih lahko razberemo, da je bil odnos Mečanov do muslimanov zelo napet. Kot smo že povedali, se je sovražnost Ḳurejšev iz Meke in drugih arabskih plemen sčasoma tako zaostrila, da bi bil, če bi muslimani ostali tiho in ne bi ničesar ukrenili, to zanje samomor. Življenje Preroka Mohamedasa v Meki, krutost Ḳurejšev do muslimanov in njihovi načrti za uničenje islama kot verstva – vse to je bilo že zadosten razlog za izbruh vojne. Muslimane so neusmiljeno in kruto pretepali, jim zasegali premoženje, bojkotirali vsakršno trgovanje z njimi in jih tako skoraj izstradali ter nekatere kruto umorili.

Situacija je bila tako slaba, da so nekateri muslimani zapustili Meko in se izselili v Abesinijo. Veliko je pretrpel tudi Prerok Mohamedsa, ki so ga ljubili bolj od samih sebe. Ko je obiskal kraj Ṭā’if, so ga nasprotniki kamenjali, dokler ni bil ves okrvavljen.

Nazadnje so se plemena Ḳurejšev skupno odločila, da Preroka Mohamedasa umorijo, to pa samo zato, ker je širil miroljubno sporočilo. Za izvršitev tega načrta so izbrali nekaj mladeničev iz različnih plemen, ki naj bi Prerokasa sredi noči napadli. Toda Bog je Preroka Mohamedasa zaščitil: odšel je zdoma in se zatekel v jamo.

Vsakega poštenega raziskovalca in iskalca resnice sprašujemo: mar teh krutosti in zlih načrtov ne moremo enačiti s ḳurejško vojno napovedjo muslimanom? Mar niso Ḳurejši s takimi dejanji enostransko napovedali vojne mali skupnosti miroljubnih nedolžnih muslimanov, ki so le širili sporočilo miru? Mar razumen človek ob takih dogodkih res lahko trdi, da Ḳurejši iz Meke niso bili v vojni z islamom in muslimani? Mar je res mogoče trditi, da je to, kar so muslimani storili po 13 letih trpljenja pod Ḳurejši, nasilno in neumestno? Mar ne bi bil za muslimane samomor, če ne bi storili ničesar?

Ta vrsta dogodkov je bil razlog, da je Prerok Mohamedsa emigriral v Medino, in še takrat Ḳurejši niso prekinili sovražnosti. Proti muslimanom so začeli hujskati Medinčane in plemena okoli Medine. Zato je Bog muslimanom dovolil, da se branijo; prvi verzi o džihadu so bili razodeti 12. ṣafarja[4] leta 1 a. h. ali 15. avgusta leta 623 n. št., ko je minilo približno eno leto od prihoda Preroka Mohamedasa v Medino.

Po tem dovoljenju za samoobrambo se je Prerok Mohamedsa, da bi zaščitil muslimane, podal na več odprav z različnimi cilji, kot so bili zbiranje podatkov, izvidništvo in sklepanje obrambnih paktov s plemeni okoli Medine. Odprava muslimanov, ki jo je Prerok Mohamedsa vodil sam, se je imenovala azva, in odprava z določenim ciljem, pri kateri je za vodjo določil koga drugega, se je imenovala sarijja. Do odprave v Naẖlo so se zvrstili naslednji dogodki:

  1. azva v Vaddān,
  2. sarijja pod vodstvom ‘Ubejde bin Al-Ḥāris̱ara [2 a. h.],
  3. sarijja pod vodstvom Ḥamze bin ‘Abdul-Muṭṭalibara [2 a. h.],
  4. azva v Buvāṭ [2 a. h.],
  5. azva v ‘Ušejro [2 a. h.],
  6. sarijja pod vodstvom Sa‘da bin Abū Vaḳḳāṣara [2 a. h.],
  7. napad Kurza bin Džābirja in azva v Safvān [2 a. h.],
  8. sarijja pod vodstvom ‘Abdullāha bin Džaḥšara v Naẖlo.

Ko si te odprave pogledamo podrobneje, odkrijemo, da nobena ni vodila v resen oborožen spopad. Muslimani so vsakokrat le poskušali pridobiti informacije, ki bi jim lahko bile v pomoč, da bi se obvarovali pred Ḳurejši. A kljub previdnosti lopovščine Ḳurejšev niso mogli preprečiti. Poglavar iz Meke po imenu Kurz bin Džābir Al-Fihrī je nenadoma napadel medinski pašnik tri milje od mesta ter pobegnil s kamelami in drugo lastnino muslimanov. Takoj ko je Prerok Mohamedsa to izvedel, se mu je s svojimi spremljevalci odločil slediti, a je Kurz pobegnil.

Iz tega dogodka lahko razberemo zlobne spletke in načrte Ḳurejšev, da bi napadli Medino in popolnoma uničili muslimane. To je bil preobrat v odnosih med muslimani in Ḳurejši, saj so slednji tako rekoč začeli bitko, s tem ko so škodovali muslimanom. V kontekstu tega dogodka, zaradi katerega je muslimane zaskrbelo, so se ti odpravili v Naẖlo. Ko je Prerok Mohamedsa prepoznal resnične grožnje Ḳurejšev, se je odločil, da jih bodo muslimani pobliže opazovali, saj bi tako pridobili vse potrebne informacije o njih in bi bila Medina v prihodnje varna pred nenadnimi napadi. Preroksa je za to nalogo izbral skupino osmih spremljevalcev, ‘Abdullāh bin Džaḥšra pa je bil imenovan za njihovega poveljnika.

Spremljevalci, izbrani za to odpravo, so bili člani plemena Ḳurejšev, saj so imeli več izkušenj z zarotami sovražnikov, ki so bili prav tako iz vrst Ḳurejšev. Njihova naloga je bila skrivna in na začetku niti člani skupine niso vedeli, kaj je ta naloga ali kam se odpravljajo. Ko so odhajali, je Prerok Mohamedsa njihovemu poveljniku dal zapečateno pismo in rekel:

V tem pismu so navodila. Po dveh dneh potovanja iz Medine pismo odprite in se držite zapisanih navodil.[5]

S to skrivnostno izjavo je poudaril, da je naloga zaupna, in zagotovil, da bo bivališče te skupine spremljevalcev ostalo neznano. Po dveh dneh potovanja so prebrali navodila in bila so takšna:

Pojdite v dolino Nale med Meko in Ṭā’ifom, pridobite informacije o Ḳurejših ter se od tam vrnite z novicami.[6]

Ta izjava Preroka Mohamedasa je povsem v nasprotju s trditvami kritikov islama in bi morala zadoščati vsem, ki želijo izvedeti resnico o tej odpravi.

Spremljevalca Sa‘d bin Abū Vaḳḳāsra in ‘Utbara sta na poti izgubila kameli, zato je ostalo samo še šest spremljevalcev, ki naj bi raziskali priprave Ḳurejšev na bitko. Ko so spremljevalci prispeli do Naẖle, so šli v izvidnico. Nekateri so si obrili glave, da bi bili videti, kot da so prišli zaradi romanja. Kmalu po prihodu spremljevalcev v Naẖlo je tja prispela tudi manjša karavana Ḳurejšev in obe strani sta se srečali. V tistem trenutku so bili muslimani v dilemi in so se posvetovali. Imeli so jasen cilj: skrivaj morajo zbrati podatke. Vendar so Ḳurejši uradno že napovedali vojno, s tem ko so napadli tisti pašnik blizu Medine. Poleg tega so ljudje iz karavane opazili muslimane in njihova misija ni bila več skrivnost – kar bi lahko kasneje imelo pogubne posledice.

Muslimani so ta dejstva pretehtali in se odločili za napad; rezultat je bil en mrtev in dva zajeta. Zasegli so tudi dobrine iz karavane. Eden izmed udeležencev karavane je pobegnil, zaradi česar so se muslimani z izplenom hitro vrnili v Medino. To je del, ki ga kritiki, kot je dr. Qureshi, imenujejo »napad« – a glede na kontekst, v katerem se je napad zgodil, so take obtožbe brez osnove. Zakaj bi skupinico osmih muslimanov poslali tako daleč stran od Medine samo zato, da bi oropali karavano? Spomnimo se, da so take karavane včasih potovale mimo Medine in po poti v Sirijo. Domneva, da bi se tako majhen kontingent muslimanov tako zelo približal sovražnemu štabu, Meki, samo zato, da bi oropali majhno karavano, ni samo zgodovinsko netočna, ampak tudi povsem nesmiselna. Njihov cilj – kot dokazuje zgodovina – ni bil nič drugega kot zbiranje podatkov.

In ne samo to; ko je Prerok Mohamedsa izvedel, kako so napadli karavano, je bil zelo nezadovoljen. To je pomenilo, da je odločitev za napad na karavano enostransko in napačno sprejel vodja odprave. Ko je Preroksa to slišal, je menda rekel:

Nisem vam dovolil, da se bojujete v svetem me­secu.[7]

Pripomba se navezuje na takratno zmedo muslimanov, ali se lahko v svetem mesecu bojujejo. Nekateri so menili, da po starem arabskem običaju v svetem mesecu bojevanje ni dovoljeno, medtem ko so drugi menili, da to ne drži. Iz te izjave Preroka Mohamedasa lahko razberemo, da Preroksa od vsega začetka ni niti želel niti nameraval, da bi karavano napadli.

Zapisano je tudi, da je bil Prerok Mohamedsa tako nezadovoljen, da ni hotel sprejeti izplena.[8] To dejstvo še dodatno izpodbija vse napačne za­ključke kritikov. Če bi bil Preroksa človek, ki bi napadal karavane (Bog obvaruj!), samo da bi si prilastil njihove dobrine, bi tisti izplen z veseljem sprejel in take napade spodbujal tudi v prihodnje. Njegova zavrnitev izplena ter obžalovanje in sram muslimanov odražajo njihovo težnjo, da bi pre­prečevali prelivanje krvi. Nekateri spremljevalci so tistim, ki so to storili, celo očitali, rekoč:

Naredili ste to, kar vam ni bilo zapovedano, in ste se bojevali v svetem mesecu, čeprav vam ni bilo zapovedano, da se v tej odpravi bojujete.[9]

Ta dogodek je sprožil veliko polemik in o tem so razpravljali tako muslimani kot neverniki. Naslednji verz iz Korana je bil razodet, da bi se muslimani potolažili:

Vprašajo te o bojevanju v svetem mesecu. Reci: »Bojevanje v tem času je velik greh, toda preprečevanje človeku, da bi hodil po Alahovi poti, nehvaležnost Alahu, preprečevanje človeku, da bi prihajal v sveto mošejo, ter odvračanje ljudi od mošeje so pri Alahu večji greh, preganjanje pa je hujše kot ubijanje.« In ne bodo se nehali bojevati, dokler vas ne bodo poskusili odvrniti od vaše vere. In kdor med vami se odvrne od svoje vere in umre v času, ko je nevernik, bodo njegova dela zaman na tem in onem svetu. To so zaporniki ognja in tam bodo ostali.[10]

Ta verz osvetljuje zgodovinsko dejstvo, da so Ḳurejši krvavo propagando širili tudi v svetih mesecih. Medtem ko so se muslimani med tem časom izogibali kakršnim koli sovražnostim, so Ḳurejši takrat še aktivneje uresničevali svoje zle načrte ter se okoriščali z običajem srečevanja in potovanj v svetih mesecih.[11] Krvoločni načrti Ḳurejšev niso imeli meja in nasilna dejanja muslimanov so bila le samoobramba.

Drugi primer: judi v ejbarju

Kritiki islama najpogosteje navajajo dogodke, pri katerih je imel Prerok Mohamedsa opraviti z judi. V resnici pa se je Preroksa vedno zelo potrudil, da je z judi ravnal prijazno, ljubeznivo in sočutno. To je bilo še posebej opazno, ko je z judovskimi plemeni Banū Ḳejnuḳā‘, Banū Naḍīr in Banū Ḳurejẓa podpisal pogodbe o miru in varnosti ter položil temelje za mirno in harmonično sodelovanje. Ko pa je bilo muslimanov vse več in so postajali močnejši, so člani plemen začeli izražati nezadovoljstvo in muslimane včasih izzivali z izjavami, ki so zvenele kot hujskanje k vojni. Po bitki pri Badru je na primer Prerok Mohamedsa nagovoril zbrane jude in jih povabil v islam. Njegova ponižna pridiga jih je tako razjezila, da so mu odgovorili:

O Mohamedsa, zdi se, da si postal prevzeten, ker si ubil nekaj Ḳurejšev. Tisti ljudje so bili neizkušeni v umetnosti vojne. Če bi se boril z nami, bi spoznal prave vojščake.[12]

Prerok Mohamedsa je jude le opozarjal in jim svetoval, oni pa so mu odgovarjali tako izzivalno.

Grožnje niso bile neutemeljene. Ta judovska plemena so se muslimanom očitno uprla ter so začela izražati odpor in zamero do njih. Prerok Mohamedsa pa je ljudi vedno skrbno učil potrpljenja in strpnosti. Nekoč sta se sporekla jud in musliman, ker je jud Mojzesaas postavil nad vse druge preroke. Musliman se je tako razjezil, da je bil do juda zelo grob in je trdil, da je Prerok Mohamedsa bolj vzvišen. Ko je Preroksa izvedel za to, je bil nezadovoljen in je muslimana okaral:

Ne povzdigujte me nad Mojzesa […]

Potem je omenil Mojzesovoas veličino in juda po­tolažil.[13] Sčasoma so izzivalna dejanja judov pre­rasla v nasilje; ponujena jim je bila možnost, da zapustijo Medino skupaj s svojimi dragocenostmi, in to so tudi storili.

Nekateri judi iz plemen Banū Ḳejnuḳā‘ in Banū Naḍīr so se naselili na področju H̱ejbarja, ki leži samo 150 kilometrov od Medine. Ti ljudje so bili do islama in muslimanov zelo sovražni ter so se s pomočjo drugih plemen v Arabiji namenili muslimane napasti. V preteklosti so sodelovali v vojskovanju proti muslimanom in jih brez obžalovanja pobijali. Primer je t. i. bitka v jarku, v kateri je muslimane v Medini napadlo deset tisoč vojakov. Med temi je bilo veliko judov iz H̱ejbarja. Isti ljudje so pleme Banū Ḳurejẓa prisilili, da prekrši pogoje njihovega pakta, in jih spodbujali k napadu na muslimane. Tudi Al-Usejr bin Rizām, eden od voditeljev v H̱ejbarju, je zbral svoje pleme, da bi napadel muslimane. Vsi ti incidenti, omenjeni v zgodovinskih spisih, nam prikazujejo kontekst odnosa med muslimani in judi v H̱ejbarju ter pričajo o tem, koliko sovraštva je bilo uperjenega proti muslimanom. Ta ljudstva si niso želela miru in njihov cilj je bil, da zatrejo islam in pobijejo muslimane.

Nenehno so se trudili, da bi proti muslimanom nahujskali druga plemena, vključno s krščanskimi plemeni, ki so se naselila na južni meji rimskega imperija. Celo pisali so verskim rojakom v Iraku in poskušali nahujskati perzijskega kralja Kozrava II., da bi guvernerju Jemna poslal ukaz za aretacijo Preroka Mohamedasa. Ampak zaradi božanske zaščite je Kozrava, še preden mu je uspelo te ukaze izvršiti, odstavil in ubil lastni sin, ki je ukaz preklical. S sovražnimi in nevarnimi dejanji so se judi še bolj oddaljili od Medine.

Ko kritiki islama in islamofobi govorijo ali pišejo o teh dogodkih, se zdi, da namenoma prikrivajo njihov pravi kontekst. Ne glede na to pa muslimanskega odnosa do omenjenih plemen ne smemo posplošiti na zaničevanje vseh judov. Veljajo namreč samo za tiste jude iz Medine in (kasneje) H̱ejbarja, ki so želeli agresivno napadati in pobijati muslimane.

Judi iz H̱ejbarja so se odločili najeti vojake iz plemena Banū G̣aṭafān, da bi napadli Medino. Po ḥudejbijski pogodbi je to pleme napadlo Medino, oropalo nedolžne ljudi in ubilo nedolžnega moškega:

Ob zori je ‘Abdur-Raḥmān Al-Fazārī napadel in odvedel vse kamele Alahovega Poslancasa ter ubil človeka, ki jih je pazil.[14]

Ta poročilo je še en dokaz za enega izmed mnogih primerov sovražnega vedenja nekaterih judov do muslimanov. Po tej in drugih novicah, da se judi iz H̱ejbarja nenehno pripravljajo na vojno, se je Prerok Mohamedsa odločil, da jih bo od tam izgnal.

V zgornjem poročilu je omenjeno še, da je bil (kralj) Marḥab že vpleten v bitko, ko so muslimani prišli v H̱ejbar. Bitka se je začela in na koncu so se judi odločili, da se predajo. Prerok Mohamedsa je nato z njimi podpisal mirovno pogodbo, s katero je bilo določeno, da bodo vsi judi, njihove žene in otroci zapustili H̱ejbar in se naselili v katerem izmed krajev, še bolj oddaljenih od Medine.

Kot je za Preroka Mohamedasa značilno, lahko primere njegovega sočutja najdemo tudi v času vojne. Navajamo zgodbo o tem, kako je judinja poskušala zastrupiti Preroka Mohamedasa in njegove spremljevalce, ko jih je povabila k jedi. Eden od spremljevalcev po imenu Bišrara je celo umrl, ko je pojedel zastrupljeno meso. Prerokasa je rešilo božansko razodetje, zaradi katerega ni odgriznil velikega kosa zastrupljene hrane. Žensko je vprašal, zakaj je to storila, in ona mu je odgovorila:

Moji ljudje so bili v vojni s tabo in moji sorodniki so padli v tej bitki. Odločila sem se, da te zastrupim, saj verujem, da boš, če si vsiljivec, umrl in bomo varni; če pa si Prerok, te bo Bog rešil.[15]

V resnici bi morala biti ženska zaradi poskusa umora kaznovana s smrtjo ali dosmrtnim zaporom; toda sočutni in milostni prerok Mohamedsa je ni kaznoval. Odpustil ji je in s svojim usmiljenim značajem ponovno privabil veliko navadnih ljudi, da so se spreobrnili v islam.

Pošten bralec mora torej podrobno proučiti kontekst, da bi lahko spoznal zares čudovit značaj Preroka Mohamedasa in se izognil temu, da podleže neosnovani propagandi, ki jo izvajajo islamofobi.

[1]     Answering Jihad, str. 43; Razumeti islam in džihad, str. 44.
[2]     Koran, 2:191.
[3]     Sunan Abū Dāvud, hadis št. 2669.
[4]     Drugi mesec v islamskem koledarju
[5]     Mirza Bašīr Ahmad, Life and Character of the Seal of Prophets, 2. zv., str. 103.
[6]     Prav tam.
[7]     Mirza Bašīr Ahmad, Life and Character of the Seal of Prophets, 2. zv., str. 106.
[8]     Prav tam.
[9]     Prav tam.
[10]   Koran, 2:218.
[11]   Mirza Bašīr Ahmad, Life and Character of the Seal of Prophets, str. 107–108.
[12]   Sunan Abū Dāvud, hadis št. 2928.
[13]   Ṣaḥīḥ Al-Buẖārī, hadis št. 3408.
[14]   Ṣaḥīḥ Muslim, hadis št. 1807a.
[15]   Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Life of Muhammad, str. 222.