Ali je nasilje v zgodnjem obdobju islama naraščalo?
NEKAJ KRITIKOV islama meni, da je krivulja nasilja v zgodnji zgodovini islama naraščala, kar bi pomenilo, da se je islam začel kot mirno verstvo, kasneje pa se je razvil v nasilno prepričanje. V podporo tej hipotezi trdijo, da so bili miroljubni odlomki iz Korana razodeti v zgodnjem obdobju islama, domnevno nasilni odlomki pa kasneje in so sčasoma dosegli višek v razkritju sūre [poglavje v Koranu] At-Tauba (deveto poglavje) v Koranu. Domnevajo tudi, da je to »najnasilnejše« poglavje v Koranu, in ker je to zadnje razodeto poglavje, naj bi vsebovalo »povelje«, ki muslimanom izrecno ukazuje nasilje in neskončen boj z nemuslimani. Poleg tega domnevajo, da je deveta sūra znana tudi kot Al-Barā’a ali »prekinitev dogovora«, kar pomeni, da se razveljavijo vsi dogovori, sklenjeni s politeisti pred tem razodetjem. Tudi eden največkrat citiranih »nasilnih verzov« iz Korana je iz te sūre:
[…] ubijte malikovalce, kjer jih najdete, in zaprite jih in jih oblegajte in jih povsod čakajte v zasedi. Če pa se pokesajo in molijo in plačajo zakāt, potem jih osvobodite.[1]
Prva težava pri teh argumentih je, da poskušajo deveto sūro osamiti od preostalega Korana. Muslimani vidijo Koran kot Božjo besedo v eni popolni knjigi. Sam Koran nikoli ne pravi, da je en odlomek pomembnejši od drugega. Nobeni odlomki niti sūre niso datirani, kar pomeni, da je Koran treba gledati kot celoto. V Koranu ni argumenta, ki bi namigoval, da kateri izmed odlomkov vključuje povelje ali da je kateri izmed odlomkov, razodetih kasneje, pomembnejši od zgodnejših odlomkov.
Ko se je proučevanje Korana sčasoma razvilo in postalo znanost, so si začeli njegovi razlagalci prizadevati za bolj organizirano in napredno proučevanje. Preiskali so zgodovinske vire in poskušali določiti datum razodetja vsake sūre. Izkazalo se je, da razlagalci v nekaterih primerih glede datuma razodetja večinoma soglašajo, drugod pa je natančen datum razodetja sūre morda predmet razprave. Kljub temu je Božjo besedo v Koranu treba videti kot celoto in ne po delih, kot si predstavljajo nekateri kritiki.
Ko Koran pravi, da v veri ne sme biti prisile (2:257) in da je verstvo nevernikov namenjeno nevernikom in islam muslimanom (109:7), je treba te odlomke videti kot dodatek k drugim verzom Korana, ne kot njihovo nasprotje. Glede sūre At-Tauba je treba razumeti, da celo te sūre ni mogoče razumeti kot neodvisno in samostoječe poglavje ali sūro v Koranu. Ena izmed edinstvenih značilnosti tega poglavja je, da je dejansko del prejšnjega poglavja ali podpoglavje prejšnjega poglavja Al-Anfāl. Vsako poglavje v Koranu se začne z besedami Bismillāh-ir-Raḥmān-ir-Raḥīm (v imenu Alaha, najbolj Milostnega, vedno Usmiljenega), v tradicijah Preroka Mohamedasa pa je omenjeno, da bodo ob vsakem razodetju nove sūre razodete besede (Bismillāh …), kar nakazuje začetek razodetja nove sūre. V primeru sūre At-Tauba se to ni zgodilo, kar je jasen namig, da je treba to sūro imeti za del prejšnje sūre Al-Anfāl – in ne za ločeno od nje.
Sūra Al-Anfāl je bila razodeta med prvimi po izselitvi Preroka Mohamedasa v Medino in sūra At-Tauba med zadnjimi po izselitvi.[2] Ko ti dve poglavji pogledamo kot celoto, opazimo, da Al-Anfāl vključuje prerokbo, da bo Bog muslimanom omogočil veliko zmago – in ta prerokba je bila izrečena, ko še ni bilo videti, da bi se lahko izpolnila. Muslimani so bili še vedno majhna skupnost, ki je zbežala pred svojimi zasledovalci v Meki. Leta kasneje, ko je Meka padla in se je prerokba uresničila, je bil razodet drugi del sūre Al-Anfāl, ki so ga ločeno poimenovali At-Tauba. Tako je sūra At-Tauba (deveto poglavje) v Koranu na neki način drugi del sūre Al-Anfāl (osmo poglavje) in vsebuje izjavo o izpolnitvi velike prerokbe iz sūre Al-Anfāl.
Treba je poudariti tudi, da je drugo ime za sūro At-Tauba Al-Barā’a; kritiki ga prevajajo kot »prekinitev dogovora«, pri čemer domnevajo, da so vsi prejšnji dogovori, ki so jih muslimani sklenili z nemuslimani, zdaj razveljavljeni in da lahko muslimani napadejo kogar koli. Zmeda nastane zaradi pomena arabske besede barā’a. Eden izmed pomenov te besede je res »imuniteta ali prekinitev dogovora«, drugi pomen besede pa je »oprostitev krivde ali odgovornosti«.[3] V tem kontekstu je uporabljen ta drugi pomen, še posebej, ko sūro At-Tauba vidimo kot nadaljevanje sūre Al-Anfāl in del Korana kot celote.
Dejstvo je, da so se Mečani posmehovali muslimanom zaradi bega v Medino in govorili, da se prerokbe Preroka Mohamedasa o zmagi niso uresničile. Ta sūra ublaži posmehovanje in »krivdo« muslimanov, Preroka Mohamedasa in Boga, rekoč, da se je prerokba vendarle izpolnila, ko je Meka padla pod oblast muslimanov:
To je izjava Alaha in Njegovega Poslanca, s katero nagovarjata malikovalce, ki si jim bil obljubil, da jih bosta Alah in Njegov Poslanec zagotovo premagala, da bo obljuba izpolnjena, in da sta Alah in Njegov Poslanec v tem smislu odrešena vseh obveznosti (barā’a).[4]
Z drugimi besedami, ta verz pove, da sta bila islam in Prerok Mohamedsa s padcem Meke v celoti oprana krivde. Tako je ustrezen pomen arabske besede, ki se strogo ravna po kontekstu, »oprostitev krivde in odgovornosti« – in nikakor ne »prekinitev vseh prejšnjih dogovorov z nemuslimani« in odprto vabilo v nenehen boj z nemuslimani, kot se verz glasi v napačnem, iz konteksta iztrganem prevodu kritikov.
Kar pa zadeva t. i. »nasilne verze« v sūri At-Tauba (9:3, 5, 13), jih je treba razumeti v kontekstu verza 9:4:
Držite se zaveze s tistimi malikovalci, s katerimi ste sklenili dogovor in ki vas niso razočarali v ničemer in niso nikomur pomagali proti vam. Zato izpolnite dogovor, ki ste ga z njimi sklenili, do konca. Alah ljubi tiste, ki so pravični.
Z drugimi besedami, muslimanom je odločno zapovedano, da ne smejo kršiti dogovorov, ki so jih sklenili s temi ljudmi, in da se ne smejo nepravično bojevati z nikomer. Muslimani naj bi se bojevali samo s tistimi, ki jim silovito nasprotujejo in težijo k oboroženim sporom.
Kot smo jasno dognali v prejšnjih poglavjih, Koran zelo nedvoumno določa posebne pogoje, v katerih so lahko razglašeni džihad, razpon džihada, cilj džihada in tako naprej. Verze devete sūre bi morali gledati v kontekstu drugih verzov, saj so del iste popolne Božje besede v obliki ene knjige, Korana.
Celo v sūri At-Tauba (deveto poglavje) sami je poudarjeno, da je Prerok Mohamedsa proti nasilju in ne želi uničiti svojih nasprotnikov ali se bojevati z njimi brez pravega razloga:
Poslanec je prišel k vam izmed vas, žaloval bi, če bi padli v težave, goreče si želi vašega blagostanja in do vernikov je sočuten, milosten.[5]
Z drugimi besedami – Prerok Mohamedsa je princ miru[6] in ni užival v bitkah, ki so potekale v samoobrambi. Na nekem drugem mestu v Koranu Bog nagovarja Preroka Mohamedasa in pravi:
Tako boste morda do smrti žalovali za njimi, če ne verjamejo v te besede.[7]
To je bil glavni cilj Preroka Mohamedasa. Mirno je hotel deliti resnico islama z vsemi svojimi nasprotniki, širiti sporočilo in nauke iz Korana ter tem ljudem prepustiti, da uvidijo njihovo lepoto. Z nikomer se ni želel bojevati, in celo ko se je moral braniti pred sovražniki, ga je to zelo žalostilo in mu je bilo hudo zaradi žrtev. Če kdo meni, da je njegovo vedenje nakazovalo naraščajočo težnjo po nasilju, je to povsem napačna razlaga jasnih zgodovinskih dejstev.
V prejšnjih poglavjih smo to prikazali s tem, da smo bralcu dali vpogled v življenje Preroka Mohamedasa in prikazali, da je vedno vzpostavljal mir in se izogibal oboroženim konfliktom. Preroksa je postal pri štiridesetih letih in v naslednjih trinajstih letih ni bil vpleten v niti eno bitko. Celo po izselitvi skoraj dve leti ni bilo nobene bitke. Potem so po štirih letih vojskovanja podpisali ḥudejbijsko pogodbo, da bi zagotovili mir, čeprav njena določila očitno niso bila v korist muslimanov. Šele dve leti kasneje so muslimani zavladali Meki, ker so Mečani kršili ḥudejbijsko pogodbo; Prerok Mohamedsa pa je, namesto da bi se krvavo maščeval, razglasil splošno amnestijo za vse Mečane, razen za peščico, ki je zagrešila najgroznejše zločine zoper človeštvo. Mnogim izmed teh prestopnikov je bilo kasneje prav tako oproščeno.
Res je, da so muslimani morali bojevati večje bitke, ko se je njihovo število povečalo, ampak to je bil rezultat dejstva, da se je s povečanjem števila muslimanov silno okrepilo tudi upiranje islamu in je porastel vojaški avanturizem med nekdanjimi velesilami. Vsekakor pa je zgodovinsko dejstvo to, da sta ḥudejbijska pogodba in splošna amnestija za nasprotnike islama v času padca Meke jasna primera, ki prikazujeta, da so muslimani vedno hrepeneli po miru: njihov glavni džihad je bil džihad za mir, preobrazbo samega sebe in skupnost z Bogom.
[1] Koran, 9:5.
[2] The Holy Qur’an with English Translation and Commentary, avt. Mirza Bašīr-ud-Dīn Mahmūd Ahmad, Indija, 2008, 2. zv., str. 864.
[3] Glej Lanov Arabic-English Lexicon, geslo ba-ra-aa, pomen »osvobojen krivde, napake, nepopolnosti, madežev ali greha; sledi tudi min-hu, čist ali brez česa«.
[4] Koran, 9:1.
[5] Koran, 9:128.
[6] Iz 9,5.
[7] Koran, 18:7.