Džihad danes
Nekateri kritiki trdijo, da je džihad v islamu temeljna značilnost, morda celo tako imenovani šesti steber.[1] Nekateri trdijo, da muslimani vidijo svet na enega izmed dveh načinov: dār-ul-islām ali dār-ul-ḥarb. Dār-ul-islām je t. i. hiša islama (deli sveta, kjer živijo muslimani), dār-ul-ḥarb pa je t. i. hiša vojne (deli sveta, kjer živijo nemuslimani). Ampak ta terminologija izvira od poznejših učenjakov. Ne uporabljajo je niti Koran niti hadisi. Glede na prerokbe Preroka Mohamedasa naj bi se muslimani vedno bolj oddaljevali od svoje vere, dokler ne bodo prišli do točke, ko:
[…] od islama ne bo ostalo nič razen imena. In od Korana ne bo ostalo nič razen zapisa. Njihove mošeje bodo polne častilcev, ampak brez vodstva. Njihovi ‘ulamā’ (učenjaki) bodo najhujši ljudje pod nebom. Fitna (nemir) bo prišel od njih in se k njim vrnil.[2]
Za tisti čas je bilo prerokovano, da bo prišel Obljubljeni Mesijaas in ljudi ponovno usmeril v prave islamske nauke. Ḥaḍrat Mirza Ghulam Ahmadas to svojo misijo razlaga tako:
Obljubljeni Mesija je prišel na svet, da bi ovrgel predstavo o uporabi meča (ali bojevanja) v imenu vere ter z argumenti in sklepanjem dokazal, da je islam verstvo, ki za širjenje ne potrebuje podpore meča. Neodtujljive vrline islamskih naukov, resnice, razsvetljenosti, sklepanja, argumentov in dejavne pomoči Vzvišenega Boga in znakov ter Njegova osebna pozornost so stvari, ki so vedno gonilo (islamskega) napredka in širjenja.[3]
Piše tudi:
Zapomniti si je treba, da današnji islamski učenjaki (ki se jim reče maulavīji) v celoti napačno razumejo džihad in ga napačno predstavljajo splošni javnosti. Nasilna nagnjenja javnosti so rezultat podpihovanja in so oropana vseh plemenitih človeških vrlin. To je tisto, kar se je v resnici zgodilo. Zagotovo vem, da so maulavīji, ki vztrajajo pri širjenju teh krvavih doktrin, dejansko odgovorni za umore, ki so jih zagrešili nevedni sebični ljudje, ki ne vedo ničesar o tem, zakaj so bili muslimani v svoji zgodnji zgodovini prisiljeni v boj.[4]
Napačno je torej sklepati, da je stalni agresivni džihad značilnost islama, saj je v Koranu jasno določen kontekst džihada in je rečeno, da se mora bojevanje končati takoj, ko sovražnik želi mir.
Tudi v hadisih je omenjeno, da bo prerokovano obdobje Obljubljenega Mesijeas takšno, da bo s svojim prihodom končal verski boj.[5] Za uresničenje svojega namena ne bo uporabil ne meča ne katerega koli drugega zemeljskega orožja, pač pa bo samo molil k Bogu, da bi mu uspelo s svojim sporočilom vzpostaviti mir. Napačne so torej trditve, da islamska eshatologija napoveduje nasilnega krvoločnega mahdīja in mesijo, ki bo pobil vse nevernike. Obljubljeni Mesijaas je prišel, da bi ustavil ta krog nasilja, ki so ga t. i. učenjaki islama nadaljevali iz sebičnih razlogov. V svojem pisanju je neposredno nagovoril vse učenjake islama in jih pozval, naj končajo to napačno usmerjeno pridiganje nasilja:
O muslimanski učenjaki in maulavīji! Poslušajte me! Povem vam po resnici, da zdaj ni čas za džihad. Ne nasprotujte Božjemu Prerokusa. Pričakovani Mesija je prišel in vam ukazuje, da se izognete verskim vojnam, ki vključujejo oborožene spopade, ubijanje in prelivanje krvi. Izogibanje prelivanju krvi in takšnemu pridiganju je islamski način. Ta, ki me sprejme, ne bo samo nehal tako pridigati, temveč bo tudi prepoznal zlobo tega in spoznal, da to prinese Božjo jezo.[6]
[1] Answering Jihad, str. 38; Razumeti islam in džihad, str. 39.
[2] Ḥadīḳat-uṣ-Ṣāliḥīn, str. 852.
[3] Malfūẓāt, 2. zv., str. 129; tudi: Review of Religions, marec 2010, str. 21.
[4] Review of Religions, marec 2010, str. 8.
[5] Musnad Imām Aḥmad bin Ḥanbal.
[6] Mirza Ghulam Ahmad, British Government and Jihad, str. 26.