V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ali teroristi predstavljajo islam?

Nedavna obtožba nekaterih kritikov islama je, da teroristične organizacije, kot so ISIS ali Daeš, Boko Haram in Al-Kaida, predstavljajo pravi islam, češ da upoštevajo in uresničujejo izvorne islamske nauke, ki so razloženi v Koranu in se kažejo v življenju in delu Preroka Mohamedasa.

Ta obtožba je popolnoma neutemeljena; v resnici so namreč vsa dejanja terorja in opustošenja, ki jih zagrešijo te teroristične skupine, v nasprotju z nedvoumnimi nauki Korana. Še več: v življenju islamskega Preroka Mohamedasa ni popolnoma ničesar, kar bi govorilo v prid takim krutim dejanjem. Zaradi takšnih dejanj teh barbarskih skupin, ki se pri tem lažno sklicujejo na islam, se iskreno žalostijo vsi pravi in miroljubni muslimani. Ta dejanja temeljijo na krutih in nehumanih ideologijah, ki nimajo prav nič skupnega z islamom.

Ko pogledamo globlje v Koran ter v življenje in osebnost islamskega Preroka Mohamedasa, postane jasno, da prvi muslimani niso nikoli začeli nobene bitke ali oboroženega nasilja ter nikoli niso drugim nasilno vsiljevali islama. Ekstremistične organizacije so dejansko antiteza islamu, naukom iz Korana ter življenju in zgledu Preroka Mohamedasa. Poglejmo nekaj primerjav za ponazoritev te trditve.

V več verzih Korana je Vsemogočni Alah določil različna načela obrambnega vojskovanja (ki so le orodje zaščite svobode vesti in čaščenja v vseh verstvih, ne samo v islamu). Alah je na primer načelo bojevanja v samoobrambi določil v naslednjem verzu:

In bojujte se v imenu Alaha proti tistim, ki se bojujejo proti vam, vendar ne prestopajte mej. Alah ne mara tistih, ki prestopajo.[1]

Ekstremistične organizacije ta verz zlorabljajo s samovoljnimi napadi in kršenjem pravic drugih s skrajno krutostjo. Boriti se hočejo s tistimi, ki se ne želijo boriti z njimi. Kako globoko in jasno so njihova dejanja v nasprotju z zapovedjo v zgornjem verzu! Neverjetno pa je, da kritiki islama trdijo, da ekstremistične organizacije upoštevajo Koran v besedi in duhu. Pravzaprav je zgornji verz že sam po sebi zadosten dokaz, da vse teroristične organizacije (sedanje ali nekdanje) delujejo proti jasnim naukom Korana.

Vsemogočni Alah ponovno zapoveduje muslimanom, naj med nobenim oboroženim spopadom nikoli ne prestopajo meje ali kršijo pravil:

Če želite kaznovati zatiralce, potem jih kaznujte samo toliko, kolikor so oni škodovali vam; a če pokažete potrpežljivost, je to v korist tistim, ki so potrpežljivi.[2]

Ali teroristične organizacije upoštevajo zgornjo zapoved? Nikakor ne! Pač pa se še prav posebej trudijo pobijati nedolžne civiliste – čeprav se nekateri izmed njih v času, ko jih teroristi zajamejo, celo humanitarno udejstvujejo. Trditev, da teroristi delujejo po islamskih naukih, je povsem brez osnove, kar je odvratno in grozljivo. Kaj takega lahko trdijo samo islamofobi, ki želijo islam očrniti z lastno nevednostjo.

Vsemogočni Alah tudi pravi, da naj se muslimani bojujejo le, dokler se preganjanje ne konča, tako da lahko ponovno svobodno izpovedujejo vero samo zavoljo Boga.

Koran še določa, da morajo muslimani izpolniti vsako zavezo ali pakt, ki so ga sklenili z malikovalci, če ti do muslimanov niso bili agresivni in so se držali skupnih dogovorov:

Držite se zaveze s tistimi malikovalci, s katerimi ste sklenili dogovor in ki vas niso razočarali v ničemer in niso nikomur pomagali proti vam. Zato izpolnite dogovor, ki ste ga z njimi sklenili, do konca. Alah ljubi tiste, ki so pravični.[3]

Alah pravi, da je upoštevanje pogodb nujna zahteva pravičnosti in da On ljubi tiste, ki so pravični.

Alah muslimane tudi pouči, da morajo vedno ravnati pošteno in pravično, tudi med bitko, ter da sovražnost drugih muslimana ne bi smela voditi k nepravičnim dejanjem:

O vi, ki verujete! Bodite trdni v Alahovi zadevi, bodite priča v enakosti; in naj vas človeška sovražnost ne premami, da bi delali drugače kot pravično. Vedno bodite pravični, kar je bližje krepostnosti. In bojte se Alaha. Alah ve, kaj počnete.[4]

Da bi to še bolje razložil, je Prerok Mohamedsa rekel:

Pojdite v Alahovem imenu, verujte v Alaha in se držite vere Alahovega Poslancasa. Ne ubijajte starejših ali malčkov ali otrok ali žensk; ne bodite neiskreni o izplenu, ampak vzemite svoj del. Ustvarjajte mir v deželi in blagohotno ravnajte z ljudmi, kajti Alah ljubi blagohotne …[5]

O vojnih ujetnikih Alah pravi, da ni dovoljeno zajemanje ujetnikov, razen med ostrimi spopadi, saj bi to pomenilo, da je namesto iskanja Božje ljubezni, kar se odraža v upoštevanju Njegovih zapovedi, posamezniku pomembno le kopičenje premoženja in moči:

Za preroka ni primerno, da bi imel ujetnike, če ni vpleten v bitko v deželi. Vi si želite dobrin sveta, medtem ko Alah za vas želi onstranstvo. In Alah je Mogočen, Moder.[6]

To je jasen dokaz, da je v obdobju miru prepovedano imeti ujetnike; v zadnjem času pa smo videli, kako t. i. »islamisti« nasilno zapirajo številne nedolžne ljudi in si pri tem nemočne ženske jemljejo za priležnice. To je še en dokaz, da taki ljudje nimajo nič skupnega z resničnimi in izrecnimi islamskimi nauki.

O vojnih ujetnikih je Vsemogočni Alah v Koranu rekel, da jih je treba po koncu bojevanja osvoboditi in jih ni dovoljeno zasužnjevati za daljše obdobje, kot je bilo takrat običajno.[7] Alah pravi, da jih je treba ali osvoboditi v zameno za odkupnino ali, še bolje, osvoboditi iz prijaznosti ali kot uslugo. Pri tej možnosti – osvoboditvi ujetnika kot dejanju iz prijaznosti – je poudarjeno dejstvo, da druga možnost, tj. odkupnina, ne more pomeniti izsiljevanja ogromnih količin denarja ali prekomernih zahtev – kot vidimo na primeru ekstremističnih organizacij danes – v zameno za osvoboditev. To velja tako za moške kot ženske.

Nekdaj so ženske hodile na bojišče, da bi podpirale in motivirale može, ki so se bojevali, zato je nasprotna stran ženske zlahka zajela. Koran kategorično pojasnjuje, da z nobeno žensko ni dovoljeno kruto ravnati ali jo kakor koli zlorabiti. To bomo še podrobneje razjasnili v poglavju z naslovom Suženjstvo in vojni ujetniki.

[1]     Koran, 2:191.
[2]     Koran, 16:127.
[3]     Koran, 9:4.
[4]     Koran, 5:9.
[5]     Sunan Abū Dāvud, hadis št. 2614.
[6]     Koran, 8:68.
[7]     Koran, 47:5.