Življenje po smrti
Vprašanje življenja po smrti je že od nekdaj vznemirjalo ume ljudi, ki so pripadali vsem religijam v vseh dobah. Obstaja tudi ateistični vidik, ki možnost življenja po smrti popolnoma zanika. Religije, ki verujejo v življenje po smrti, se lahko razdelijo v dve kategoriji:
- tiste, ki verujejo v reinkarnacijo duše umrle osebe v novo človeško ali živalsko obliko;
- tiste, ki verujejo v onstransko življenje po smrti.
Ateistični vidik je zunaj domene te razprave. Kar zadeva islamski nauk, pripada islam kategoriji religij, ki popolnoma zavračajo vsakršno možnost reinkarnacije duše v kakršnikoli obliki. Vendar so tisti, ki verujejo v onstranske oblike življenja v obliki duhovnega ali telesnega obstoja, med seboj razdeljeni na več ravneh. Razumevanje se razlikuje znotraj vsake religije. Mišljenjem, ki jih imajo privrženci različnih religij, se brez strahu pred protislovjem ne more pripisati niti enega verovanja.
V samem islamu obstajajo različna mišljenja raznih ločin ali muslimanskih učenjakov. Splošno razumevanje se nagiba k takšnemu razumevanju onstranskega življenja, ki je podobno tostranskemu. Takšen koncept nebes in pekla predstavlja materialno, namesto duhovne slike. Nebesa so, glede na njihov koncept, predstavljena kot neizmerno velik vrt, ki je dobesedno obdan s prekrasnimi drevesi, ki mečejo večne sence, pod katerimi tečejo reke. Reke naj bi bile iz mleka in medu. Vrt bo bogat s sadjem in vsi ljudje, ki si ga bodo zaželeli, ga bodo imeli na svoj ukaz. Meso bo iz vseh vrst ptic; treba si je samo zaželeti mesa, ki bi ga imel najrajši. Ženske partnerice z izjemno lepoto in uglajenostjo bodo zagotovljene pobožnim moškim brez kakršnekoli številčne omejitve, ki bodo določene glede na njihove sposobnosti. Kolikor jih bodo lahko prenesli, toliko bo njihovih. Kaj bodo počeli? Kako se bodo obnašali drug do drugega? Bodo rojevale otroke ali bodo živele jalovo življenje samega užitka? Vse to so odprta vprašanja. Užitek, kot se ga dojema, je zelo čuten. Ni treba opravljati nikakršnega dela ali vlagati kakšnega truda. Popolno življenje (če temu lahko tako pravimo) s popolno in celotno ravnodušnostjo, ob pretiravanju s hrano in pijačo, kajti tudi vino bo teklo blizu reke mleka in medu. Ni nobenega strahu pred prebavnimi motnjami ali pijanostjo! Naslanjajoč se na nebeške vzglavnike iz svile in brokata bodo tratili svoj čas v večni blaženosti – in to le kakšni večni blaženosti!
Drugi v islamu takšno naivno razumevanje navajanj Korana o nebesih strogo zavračajo in s številnimi navajanji koranskih verzov dokazujejo, da je vse to, kar opisuje, zgolj metaforično, slikovito prikazovanje, ki nima v sebi ničesar telesnega. Pravzaprav je Koran povsem jasen, da bo oblika obstoja naslednjega življenja tako zelo različna od vseh znanih oblik življenja na zemlji, da je zunaj dosega človeške domišljije celo najmanjši vpogled v stvarnost drugega sveta.
وَ نُنۡشِئَكُمْ فِیۡ مَا لَا تَعْلَمُوۡنَ
… in da vas povzdignemo v obliko, ki je ne poznate. (Koran 56: 62)
To je kategorična izjava Korana o tem vprašanju. Ne tako dolgo nazaj je ustanovitelj skupnosti Ahmadija, Hazreti Mirza Ghulam Ahmadas iz Kadijana, v svoji edinstveni in izredni monografiji z naslovom Philosophy of the Teachings of Islam (Filozofija učenja islama) predstavil pogled, da gre za duhovni, ne materialni obstoj. Vsi pogledi v knjigi so dokumentirani z navedbami iz Korana in s hadisi Ustanovitelja islama.sa V nadaljevanju je predstavljen kratek povzetek.
Glede na njegovo temeljito proučevanje življenje na drugem svetu ne bo v materialni obliki, temveč bo duhovne narave, ki si jo lahko predstavljamo le z nekaterih vidikov. Oblike ne moremo natančno določiti. Ena izmed izpostavljenih značilnosti njegove vizije posmrtnega življenja se nanaša na dušo, ki daje rojstvo drugi redkejši entiteti, ki bo zavzela isti položaj v relaciji do duše, kakršnega duša zavzema glede na naš telesni obstoj na zemlji. Rojstvo duše znotraj duše bo povezano z načinom življenja, ki smo ga živeli na zemlji. Če so naša življenja na zemlji posvečena pokori Božji volji in so v skladu z Njegovimi ukazi, se naši čuti postopoma kultivirajo in prilagodijo uživanju duhovnega zadovoljstva, namesto telesnih užitkov. Znotraj duše začenja dobivati obliko vrsta embrionalne duše. Rojevajo se nove sposobnosti in pridobivajo se novi čuti, v katerih tisti, ki so navajeni na telesne užitke, ne zaznajo nobenega veselja. Te nove vrste oplemenitenih človeških bitij lahko najdejo zadovoljstvo svojega srca. Žrtvovanje, namesto poseganja v pravice drugih, postane prijetno. Odpuščanje ima premoč nad maščevanjem in rojeva se ljubezen brez sebičnega motiva – kot druga narava, ki nadomešča vse odnose s prikritimi motivi. Tako lahko rečemo, da je znotraj duše na obzorju nova duša.
Vsi ti zaključki glede razvoja duše so izpeljani iz različnih koranskih verzov, toda prave narave prihodnjih dogodkov se ne more natančno določiti. Reči je možno le, da se bo zgodilo nekaj takega, podrobnosti pa ležijo onkraj človekovega razumevanja.
Gre za nekatere vidike novega življenja, o katerih je potrebna razprava. Koncept nebes in pekla je v islamu povsem drugačen od običajnega dojemanja. Raj in pekel nista dve različni mesti, ki bi zavzemali ločen prostor in čas. Po Koranu nebesa zajemajo celotno vesolje. »Kje pa se potemtakem nahaja pekel?« so spraševali nekateri spremljevalci Preroka.sa »Na istem mestu,« je odgovoril, »vendar vi niste sposobni razumeti njunega obstoja.« Povedano v preprostem jeziku, zdi se, kakor da zavzemata isti prostor-čas, vendar ker v resnici pripadata različnim dimenzijam, soobstajata brez vmešavanja in medsebojnega vpliva.
Toda, kakšen je pomen nebeške blaženosti, mučenj peklenskega ognja? Odgovor na to vprašanje je Obljubljeni Mesijaas ponazoril s temi besedami: »Če človek umira od žeje, drugače pa je zdrav, mu hladna voda lahko da tako zadovoljstvo, ki ga ni mogoče dobiti iz vsakdanjega doživljanja pitja vode, ali celo najokusnejše pijače po njegovi izbiri. Če pa je človek žejen in ob tem še lačen ter potrebuje takojšnji vir energije, mu lahko hladno grozdje omogoči tako zadovoljstvo, ki ga v običajnih okoliščinah ni mogoče doživeti. Toda predpogoj za takšno zadovoljstvo je dobro zdravje. Zdaj si zamislite zelo bolnega človeka, ki občuti slabost in ga sili na bruhanje vse tekočine, ki je ostala v njem, in je zaradi dehidracije na robu smrti. Ponudite mu kozarec hladne vode ali hladno grozdje in ju ne bo samo zavrnil, temveč bo že pogled na ti dve stvari ustvaril v njem občutek odpora in gnusa.«
V ponazoritvah, podobnih tej, je Obljubljeni Mesijaas pojasnil, da sta raj in pekel samo stvar relativnosti. Zdrava duša, ki je pridobila čut za dobre stvari, pripeljana v tesno bližino stvari, ki jih je izbrala, bo dobila še večje zadovoljstvo kot prej. Vse, po čemer je duhovno zdrav človek hrepenel, je bila bližina Bogu in Njegovim atributom ter posnemanje Božjih vrlin. V raju bi takšna zdrava duša videla, dojela in občutila bližino Božjih atributov kot še nikoli doslej. Te, glede na besede Obljubljenega Mesije,sa ne bodo ostale le duhovne vrednote, temveč bodo dosegle nadzemeljske oblike, ki jih bo novorojeni duh užival s pomočjo prejšnje duše, ki bo delovala kot telo. To bo spet stvar relativnosti. Takšna sprememba bo res v smislu, da bo nezdrava duša ustvarila nezdravo telo za novo dušo onstranstva. In isti dejavniki, ki dajejo zadovoljstvo zdravi duši, bodo tej nezdravi biti omogočili globoko trpljenje.
Ko se sklicujemo na razum ali dušo v primerjavi z našim fizičnim telesom, obstaja v naravi njunega obstoja ogromna razlika, ki je skorajda nedoumljiva. Vsak delček telesa je živ in poln življenja, ne le v materialnem smislu, temveč tudi zavestno. Vsak del človeškega telesa je obdarjen z neko vrsto zavesti. Raziskovalci poskušajo razložiti zavest v smislu elektronskih impulzov, vendar je to zelo grob način opisovanja vsestranske prisotnosti in podzavesti uma ter imunskega sistema, kot tudi drugih neodvisnih funkcij človeškega telesa, ki še vedno ležijo zunaj naših sposobnosti razumevanja.
Torej, kaj je zavest? Kako bi lahko definirali in pojasnili ta skrajni JAZ v vsaki živi stvari? Se lahko nanj sklicujemo kot na ego v psihološkem smislu? Pravzaprav ni nikoli še nobenemu psihologu uspelo definirati ega. To je tisto, kar je v religijskem smislu opisano kot duša. Ni načina, s katerim bi lahko izmerili razdaljo med dušo in fizičnim telesom. V smislu izrednosti je duša, celo v našem najbolj grobem pomenu, tako izredno in skrajno oplemenitena, da v nobenem primeru ne more biti povezana s telesom, ki ga zavzema. Sedaj si poskusite zamisliti scenarij rojevanja duše znotraj duše v obdobju milijard let. Na koncu dolgega dneva najdemo dušo znotraj duše, ki bo v obdobjih izvrstnosti imela enako podobnost v smislu izvrstnosti, kot jo ima človeška duša tukaj na Zemlji s človeškim telesom. Nekaj podobnega se bo zgodilo tudi v prihodnjih obdobjih. Prihodnji obstoj življenja ima prav tako dve stanji, povezani v eno entiteto. V relativnem smislu bo eno stanje podobno telesu, drugo pa duši. V primerjavi z našimi telesi bo naša duša videti kot telo novo razvitega bistva obstoja.
Za druge podrobnosti bralcem svetujemo, naj preberejo celotno monografijo, ki obravnava ne le ta predmet, temveč razpravlja tudi o drugih zelo zanimivih temah, ki pritegnejo pozornost ljudi vsega sveta.
Na kratko, vsak posameznik ustvarja svoj lastni pekel ali svoja lastna nebesa. Glede na njegovo stanje se vsaka nebesa razlikujejo od nebes druge osebe in vsak pekel se razlikuje od pekla druge osebe, čeprav navidezno zavzemajo isti prostor in čas v dimenzijah onstranskega sveta. Kaj se dogaja s človekovo dušo v času med njegovo tostransko smrtjo in njegovim vstajenjem na sodni dan? Poročano je, da je Preroksa rekel, da se bodo po naši smrti v grobu odprla okna; za pobožne ljudi bodo okna obrnjena proti nebesom, za brezbožne pa proti peklu. Vendar, če odpremo katerikoli grob, ne bomo našli nikakršnih oken! Takšno dobesedno dojemanje ne bi preneslo resničnega pomena te teme. Nemogoče je, da bi nas Preroksa napačno obvestil; torej je moral tu govoriti metaforično. Če ne bi bilo tako, bi vsakokrat, ko bi odkopali grob, morali najti tudi odprta okna v pekel ali zaznati prijeten vonj nebes. Vendar ne vidimo ne enega ne drugega. Kaj naj bi torej pomenile Prerokovesa besede?
Grob je pravzaprav prehodni stadij obstoja med tem in prihodnjim življenjem. Tukaj bo duhovno življenje postopno napredovalo skozi številne stadije, vse dokler ne doseže svoje končne usode. Nato se bo, z Alahovim ukazom, oglasil zvok trobente in nastala bo končna duhovna oblika. V tem prehodnem obdobju bodo različne duše šle skozi oblike nebes ali pekla, preden dospejo do svojega končnega stadija popolnosti, pripravljenega, da bo povzdignjen v povsem preobraženo entiteto. Koran ta koncept čudovito ponazori:
مَا خَلْقُكُمْ وَلَا بَعْثُكُم اِلَّا کَنَفْسٍ وَّاحِدَۃٍ
Vaša stvaritev in vaše oživljenje sta eno. (Koran 31: 29)
Če pomislimo na rojstvo otroka iz ene celice, najdemo naslednji koranski verz:
ہُوَ الَّذِیۡ یُصَوِّرُكُمْ فِی الۡاَرْحَامِ کَیۡفَ یَشَآءُ
On je tisti, ki vas v maternicah oblikuje, kakor si On želi. (Koran 3: 7)
Ta predmet se nanaša na dve identični stvaritvi, ki sta omenjeni prej. Vzemimo kot primer otroke, rojene z boleznijo. Ti otroci ne dobijo bolezni v času rojstva, temveč se postopoma razvijejo v stanje bolehnosti, ki je progresivno in ki se začne v času njihovega zgodnjega embriološkega stadija. Podobno bo duša osebe, ki je duhovno bolna v tem embrionalnem stadiju pred njenim končnim vstajenjem na sodni dan, trpela oblike pekla in bo ostala nemirna v tem obdobju groba, kakor bolan otrok v maternici svoje matere. Obnašanje zdravega otroka je povsem drugačno in mati ceni celo njegove brce.
Vprašanje, ki se sedaj poraja, je: Ali bo duša prav tako napredovala kot napreduje otrok v materini notranjosti in ali bo šla skozi vse te stadije? Odgovor lahko najdemo v istem verzu Korana:
مَا خَلْقُكُمْ وَلَا بَعْثُكُم اِلَّا کَنَفْسٍ وَّاحِدَۃٍ
Vaša stvaritev in vaše oživljenje sta eno. (Koran 31: 29)
Če želimo razumeti drugo stvaritev, moramo razumeti način, kako otrok pridobiva obliko v maternici. Te oblike navidezno potrebujejo le devet mesecev, da se razvijejo, medtem ko se v resničnosti stvaritev življenja razteza milijarde let. Če se vrnemo na začetek živalskega sveta, otrok prehaja skozi skoraj vse stadije evolucije življenja. Od začetka nosečnosti do svojega vrhunca devet mesecev pozneje, razvoj otroka zrcali vse stadije razvoja. Z drugimi besedami, vse faze evolucije se ponavljajo teh devet mesecev, druga za drugo, s hitrostjo, ki si je ne moremo predstavljati. To ohranja pri življenju stadije sistemov evolucije in predstavlja njeno sliko.
Ustvarjanje življenja je prešlo skozi dolgo obdobje razvoja, da bi doseglo obliko, katere priča smo v devetem mesecu. To pojasnjuje dejstvo, da je bilo obdobje našega stvarjenja zelo dolgo in da bo naša druga stvaritev prav tako zajela dolgo obdobje. S proučevanjem teh devetih mesecev se lahko nekaj naučimo o milijarde let dolgi človekovi zgodovini življenja, kot tudi o evoluciji duš v prihodnjem svetu. Morda lahko zaključimo, da bo čas, od zgodnjega začetka življenja do končnega stvarjenja človeka, ponovno potreben za razvoj duše po smrti.
V podporo takšnim zaključkom Koran kategorično trdi, da bodo duše, ko bodo oživljene, govorile druga drugi in skušale določiti, kako dolgo so se zadržale na Zemlji. Nekatere bodo rekle »ostale smo en dan«, spet druge bodo rekle »celo manj od dneva!« Alah pa bo na to odgovoril »ne, niti to ni resnica«. Z drugimi besedami, Alah bo rekel »na Zemlji ste ostale veliko manj, kot ocenjujete«. V resnici je razmerje med dolžino življenja in manjšim delom dneva bolj ali manj enako kot razmerje med časom vstajenja duše in prejšnjim življenjem. Čim dlje je nekaj od nas, manjše se zdi. Naše otroštvo deluje kot izkušnja, ki je trajala le nekaj sekund. Bolj so zvezde od nas oddaljene, manjše so videti. To, kar bi nam Alah rad povedal, je, da nam ne bo sojeno takoj naslednjega dne, ko umremo. Namesto tega se bo sojenje zgodilo v daljni prihodnosti, da bodo naša prejšnja življenja videti, kakor da so trajala le nekaj sekund, kot majhna točka, daleč vstran.
Skratka, človekovo vstajenje je opisano kot sprememba, ki je človek ne more predvideti, in dogodek, ki je tako gotov, kot je človekov obstoj tukaj na zemlji. Vse te teme so v Koranu podrobno pojasnjene.