Post
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Post

post

Post je še ena oblika čaščenja, ki je v svetovnih religijah univerzalno. Čeprav obstajajo velike razlike glede načina posta in pogojev, ki se nanj nanašajo, je njegova osrednja ideja prisotna povsod. Tam, kjer ni jasno omenjen, je bil verjetno prekinjen ali pa je bil v praksi postopoma opuščen. Primer Bude je zanimiv primer. Svoje iskanje resnice je začel s strogo obliko posta, vendar pravijo, da je pozneje to prakso opustil, saj je škodovala njegovemu zdravju. S tega vidika sicer lahko razumemo, zakaj je post opustil, na noben način pa to ne kaže, da bi vanj nehal verjeti. Morda zaradi tega nekateri budisti tu in tam v nekaterih oblikah posta vseeno sodelujejo.

Post je v islamu zelo razvita institucija in ga je treba globlje proučiti. Nanj se nanašata dve pravili. Eno se nanaša na obvezni del posta, drugo pa na prostovoljnega. Obvezen post je naprej razdeljen v dve kategoriji:

  • Vsako leto je za muslimane po vsem svetu za celoten mesec predpisan post. Ker je ta mesec lunarni, se z vsakim letom spreminja glede na mesece po solarnem koledarju. To za vernike ustvari univerzalno ravnotežje. Včasih je post v zimskih mesecih lahkoten glede na dolžino dni, v primerjavi z dolgimi zimskimi nočmi, medtem ko v poletnem času postanejo dnevi dolgi in naporni. Kakor se lunarni meseci z letom menjavajo, tako imajo muslimani v vseh delih sveta nekatera obdobja lahkega in nekatera obdobja napornega posta.

Post se povsod v islamu začne z zoro in konča z zahodom. V tem obdobju se od tistega, ki se posti, pričakuje popolna vzdržnost od hrane in pijače. Muslimanski post ne vključuje le fizične lakote in žeje, temveč tudi noči pred začetkom posta pridobijo veliko pomembnejši karakter in imajo v instituciji posta osrednjo vlogo. Muslimani vstajajo veliko pred zoro zaradi posamezne molitve in spominjanja Boga. Prav tako je v vsaki muslimanski hiši Koran citiran veliko pogosteje kot ob običajnih dneh. Tako poteka večji del noči v duhovnih vajah, ki izpopolnjujejo samo bistvo posta.

Čez dan so vsi muslimani, poleg vzdržnosti od vode in hrane, še posebej posvarjeni pred nekoristnimi pogovori ali prepiri, ali kakršnimikoli deli, ki so pod častjo pravega vernika. Telesni užitek ni dovoljen; celo mož in žena imata čez dan ločene opravke, razen osnovnih človeških odnosov, ki so skupni vsem ljudem.

V islamu se dajanje miloščine in skrb za revne tako poudarja, da postane del muslimanovega vsakdanjega življenja. Toda v ramadanu, mesecu posta, se od muslimanov zahteva, da na tem področju svoje napore povečajo. Poročano je, da je bilo darovati in skrbeti za revne Prerokovasa vsakodnevna navada, ki se lahko primerja z vetričem, ki nikoli ne neha prinašati udobja in tolažbe revnim. Vendar nas prenašalci hadisov – Prerokovihsa izrekov – opominjajo, da se je v ramadanu za ta vetrič zdelo, kakor da je pridobival hitrost in začenjal pihati kot močan veter. Dajatev miloščine in skrb za revne sta tako poudarjena, da v nobenem letnem obdobju muslimani niso bolj zavzeti in zagreti za dobrodelnost kot v mesecu ramadana.

  • Drugi obvezni post se najpogosteje nanaša na opravičevanje grehov pred Bogom. To vključuje tudi kršitve obveznega dela posta.

Neobvezni post se tako spodbuja, da postaja del načina življenja krepostnega muslimana. Čeprav se večina muslimanov ne posti zunaj meseca obveznega posta, se nekateri postijo občasno, posebej, kadar so v kakšnih težavah. Kot je pričakovano, so molitve, narejene v dneh posta, plodnejše, in nekateri ljudje se postijo še dodatno, da bi rešili svoje težave, spet drugi to počno, da bi pridobili Alahovo večjo naklonjenost. Za post ne obstaja omejitev, vendar je Stvarnik islama strogo odvračal tiste, ki so prisegli, da se bodo neprestano postili celo življenje. Ko je Preroksa izvedel za takšen primer, je takšno prakso obsodil in tega človeka grajal zaradi prizadevanja, da bi dosegel osvoboditev tako, da Bogu vsili svojo voljo. Taki osebi je rekel: »Ne le, da se z izpostavljanjem težavam in nelagodju Boga ne boš mogel zadovoljiti, temveč si boš morda celo pridobil Njegovo nezadovoljstvo.« Poudaril je, da pretirana strogost lahko naredi osebo nemarno do svoje žene, otrok, bližnjih, prijateljev itd.

Preroksa je osebo posebej opomnil na njene odgovornosti na področju človeških odnosov: »Izvršuj svoje dolžnosti do Boga enako kot do Božjih stvaritev,« se je glasil njegov nasvet. Nekaterim je, po dolgih in neutrudnih prošnjah, odobril neobvezni post le v Davidovemas slogu. Ustanovitelj islamasa jim je povedal, da je bila Davidovaas praksa takšna, da se je en dan postil, naslednjega pa ne. V času svojega življenja, ko je dal to prisego, je obdržal poste na izmenične dni. Preroksa je rekel: »Lahko ti dopustim le toliko in nič več.«

Institucija posta je izjemno pomembna, ker vzgaja vernika na skoraj vsakem področju njegovega duhovnega življenja. Med drugim se na podlagi lastne izkušnje uči o tem, kaj lakota, revščina, osamljenost in neudobje pomenijo za manj premožne dele družbe. Vzdržnost med ramadanom od praks, ki so v vsakdanjem življenju dovoljenje, ima konstruktivno vlogo pri oplemenitenju človekovega značaja.