Usoda in svobodna volja
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Vprašanje usode je zelo zapleteno, o njej so leta razpravljali tako filozofi kot teologi. V skoraj vsaki religiji obstajajo sklicevanja na naravo usode.

Tiste, ki v usodo verjamejo, lahko razdelimo v dve glavni skupini. V prvo skupino spadajo tisti s splošno razširjenimi slepimi verovanji v usodo, ki je prikazana kot vnaprejšnja določenost vsega, velikega in malega, s strani Boga. Takšen pogled je popularen pri nekaterih mističnih sufijskih ločinah, ki živijo ločeno od običajnih ljudi. Pojasnjujejo, da človek nima nadzora nad ničimer. Vse je že vnaprej določeno. Tako je vse, kar se zgodi, realizacija velikega načrta usode, ki je znan le Bogu. To je zelo problematičen koncept načrta stvari in nujno vodi k vprašanju zločina, kazni in nagrade. Če človek nima izbire, potem za njegova dejanja ne bi smelo biti niti kazni niti nagrade.

Drugi pogled govori o svobodni izbiri, kjer usoda nima praktično nobene vloge pri človekovih odločitvah in dejanjih.

Med razpravo o usodi se pojavi še eno pomembno filozofsko vprašanje, in sicer vprašanje predhodnega znanja. Kakšno vlogo ima Božje predznanje pri stvareh, ki se bodo šele zgodile? Na to vprašanje sta v razpravi dokaj slabo odgovorili obe strani. Ne bomo se spuščali v dolge preglede veljavnosti argumentov vernikov in nevernikov o usodi, temveč bomo prikazali le islamski vidik.

Usoda ima veliko kategorij, pri čemer igra vsaka istočasno posebno vlogo na svojih posameznih področjih delovanja. Zakoni narave imajo nadvlado in nihče ne more biti nad njihovim vplivom. To je splošni načrt stvari, na katerega se lahko sklicujemo kot na najširši koncept usode. Vsakdo, ki z globokim razumevanjem upošteva zakone narave, bo dosegel neko prednost pred tistimi, ki jih ne. Takim je vedno namenjeno, da imajo koristi in si oblikujejo boljše življenje. Vendar nihče med njimi ni vnaprej določen, da bi pripadal kakršnemukoli posebnemu razvrščanju glede na to, ali je na pravi ali napačni strani zakona narave.

Pred evropsko renesanso je bil muslimanski orientalski svet daleč naprednejši v svojem razumevanju zakonov narave. Posledično so muslimani to znanje lahko izkoristili. Pozneje, ko se je nepristransko in odprto proučevanje narave preselilo na Zahod, je to zanj prineslo nova spoznanja, medtem ko je Vzhod začel ponikati v dolgo, temno noč grajenja gradov v oblakih, vraževerja in sanjarjenja. Seveda gre za usodo, toda druge vrste. Edini zakon, ki je določen vnaprej v odnosu do te usode, je nespremenljiv ukaz, da bo vsakdo, ki brez predsodkov proučuje naravo in dovoljuje, da ga zakoni narave vodijo, šel po poti trajnega napredka. To je splošna in vseobsegajoča kategorija usode, ki presega vse, razen zakonov usode, ki se nanašajo na vero.

Pred nadaljevanjem razprave o usodi v povezavi z religijo moramo še bolj raziskati nekatera področja te univerzalne usode zakonov narave. V njihovi širši globalni uporabnosti kažejo nekatere lastnosti vnaprejšnje določenosti, vendar drugačne vrste, kot se to običajno razume. V tem smislu govorimo o takšnih sezonskih ali periodičnih spremembah v atmosferskih ravnotežjih, ki predstavljajo zelo kompleksen ekosistem, v katerem imajo celo oddaljeni dogodki, kot so sončni madeži, določeno vlogo. Podobno meteorna invazija oblikuje določene spremembe, ki se na Zemlji odražajo skozi ustrezne spremembe vremena, podnebja itd. Ti večji vplivi, skupaj s periodičnimi spremembami v podnebju (ki so izzvane z različnimi dejavniki, med katerimi jih veliko še ni določenih), včasih proizvajajo komaj zaznavne spremembe v rasti rastlinskega in živalskega sveta na Zemlji. Obstajajo tudi dejavniki, ki so odgovorni za sušo ali menjavo sezon na različnih delih Zemlje. Menjavanje ledene dobe in globalnega segrevanja sta le eni izmed posledic različnih kozmičnih vplivov. Ti večji vplivi sicer ne delujejo posebej na življenja posameznikov na Zemlji, vendar ker so vsi posamezniki člani družine homo sapiensa, nanje do neke mere vplivajo.

Ne obstaja noben dokaz, ki bi nakazoval, da je vsako človeško življenje določeno vnaprej in da človek nima nikakršne možnosti izbirati med dobrim in slabim, pravilnim in napačnim. Koran odločno zavrača koncept prisile in jasno pravi, da je vsako človeško bitje svobodno pri izbiri med dobrim in zlim.

لَاۤ اِكْرَاہَ فِی الدِّیۡنِ

V veri ni prisile. (Koran 2: 257)

In:

لا یکَلِّفُ اللہُ نَفْسًا اِلا وُسْعَہا ؕ لَہا مَا کَسَبَتْ وَعَلَیہا مَا اكْتَسَبَتْ

Alah nobene duše ne obremenjuje preko njene zmožnosti. Imela bo (nagrado), ki si jo zasluži in dobila bo (kazen), ki si jo zasluži. (Koran 2: 287)

In ponovno:

وَ اَنۡ   لَّیۡسَ لِلْاِنۡسَانِ  اِلَّا مَا سَعٰی

In da za človeka ni ničesar, razen tistega, za kar se je on trudil. (Koran 53: 40)

Vendar v zvezi z religijo obstajajo nekatera področja usode, ki so vnaprej določena in nespremenljiva. V Koranu se o njih govori kot o Božji suni [tradiciji]. Ena izmed takšnih sun je usoda, da bodo vsi Božji poslanci vedno zmagovalni, ne glede na to, ali so sprejeti ali ne. Če bodo zavrnjeni, bodo njihovi nasprotniki tisti, katerih načrti bodo preprečeni. Preroki, njihova sporočila in poslanstvo morajo vedno prevladati, ne glede na moč njihovih sovražnikov. Nekaj primerov v zgodovini človeka so soočenja med Mojzesomas in faraonom, Jezusomas in njegovimi nasprotniki ter med Mohamedomsa in njegovimi sovražniki. Zmaga vere je nasledstvo prejšnjih bojev med preroki in njihovimi nasprotniki. Abrahamas in njegova vera ter tisti, ki so njega in njegovo sporočilo podpirali, prevladujejo v vsem svetu. Mojzesas in tisti, ki so ga spoštovali, Jezusas in njegovo sporočilo, prerok Mohamedsa in tisto, za kar se je zavzemal, prevladujejo v skoraj vsem svetu. Ni pa danes najti nikogar, ki je podpiral poti in vrednote njihovih nasprotnikov. Ta usoda ne igra vloge v drugih sporih med ljudmi. Splošno pravilo je, da bo močnejši uničil šibkejšega. V religijski usodi je obratno.

Čeprav zakoni narave delujejo tekoče in praviloma ne najdemo izjem od splošnih pravil, razen glede na načrt stvari, ki izhaja iz različnih verzov Korana, znani zakoni narave pripadajo veliko kategorijam in sferam. Znotraj svojih sfer ne trčijo drug ob drugega, toda ko so si v nasprotju z drugimi zakoni, močnejši zakoni vedno prevladajo nad šibkejšimi. Celo zakon z najširšim in najbolj oddaljenim vplivom je lahko poražen znotraj majhne sfere močnejšega zakona, ki deluje v nasprotju z njim. Termodinamični in elektromagnetni zakoni v nasprotju z zakoni gravitacije lahko zmagajo v omejenih področjih vpliva. Vendar je zakon gravitacije veliko širši glede na svoj vpliv in je veliko daljnosežnejši. Ko se človekovo razumevanje narave s časom razvija, postajajo stvari, ki bi se zdele nemogoče, razumljive in predmet vsakdanjega opazovanja.

V smislu tega uvoda se glede na islamske nauke Bog odloči dati prednost Svojemu posebnemu služabniku s posebno manifestacijo nekaterih skritih zakonov; takšne manifestacije opazovalci dojemajo kot čuda in nadnaravna dejanja. Toda takšne stvari se zgodijo v skladu z zakoni narave, ki so subtilno nadzorovani, da izzovejo začudenje. Tukaj igra usoda posebno vlogo v življenju posebnega Božjega služabnika.

Podobno je lahko usoda razumljena v razmerju do genetskega, družbenega, ekonomskega ali izobrazbenega ozadja posameznika, za katerega se zdi, da je nemočen proizvod okoliščin. Ta nemoč posameznika kroji njegovo usodo, nad katero nima nobenega vpliva. Od tod izvira pregovor, da se otrok bogate osebe rodi s srebrno žlico v ustih. Okoliščine, v katerih je oseba rojena, družba, v kateri odrašča, vsakodnevna igra naključja, ki ima vlogo v življenju vsakogar, da človeka spremlja t. i. sreča ali nesreča, nesrečni primeri, ki jim nekdo lahko uide ali pa se jih ubrani, so področja, kjer ima posameznik zelo malo izbire. Vendar ne moremo reči, da je bila taka oseba prav cilj takšnih dogodkov ali nesreč, ki imajo pomembno vlogo v napredovanju ali nazadovanju njegovega življenja.

Posamezniki, rojeni v siromašnih družinah, imajo veliko večje možnosti, da bodo storili majhna ali večja kazniva dejanja. Revščina je najmočnejša prisilna sila med vsemi dejavniki, ki ustvarjajo in spodbujajo kriminal. Če bi se to razumelo kot usoda, bi vrglo veliko senco na Stvarnika. Predvsem zato je treba jasno razumeti, da je usoda le del večjega načrta stvari, ki ne izdaja posebnih ediktov proti ljudem iz določenih družin. V večjem ekonomskem načrtu je nujno, da bodo tam bolj ali manj srečni ljudje z relativnimi prednostmi in pomanjkljivostmi. Napačno je trditi, da jih je Stvarnik usode posamično ožigosal celo pred njihovim rojstvom, da bi se rodili v določenih okoliščinah. Tu so tudi druga vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Kako bodo obravnavani glede na zločin, ki so ga zagrešili, v primerjavi s tistimi, ki so rojeni v bolj zdravih okoliščinah in ki imajo manjše, če sploh katerega, število dejavnikov v ozadju, ki bi jih spodbujal h kriminalu Če je zločin enak, morajo biti prvi in drugi enako obravnavani? Koran na to zapleteno vprašanje odgovarja v naslednjem verzu:

لا یکَلِّفُ اللہُ نَفْسًا اِلا وُسْعَہا

Alah nobene duše ne obremenjuje preko njene zmožnosti.  (Koran 2: 287)

To pomeni, da se bodo zagotovo upoštevali družbeni in drugi dejavniki iz ozadja, ki osebo obkrožajo, in mu bo sojeno v skladu s tem. V Alahovih očeh se ne kaznuje zločina mehanično, temveč so upoštevani vsi dejavniki, ki prispevajo k storitvi zločina, s končnim ciljem, da je pravici zadoščeno. Srečnim in nesrečnim ne bo sojeno z enako strogostjo in zagotovo se bosta upoštevana okolje in ozadje osebe, ki stori zločin. Podobno bodo dobra dela veliko bolj nagrajena pri človeku, katerega okoliščine so takšne, da ga odvrača od dobrega, kot pri tistem, katerega okolje je takšno, da se njegova dobra dela sprejema kot nekaj samoumevnega.

Vprašanje usode je tako zelo zapleteno, vendar ker je končna odločitev v rokah Vsevednega, Dobrodelnega, Vsemogočnega in Najmodrejšega Boga, bodo po končni analizi diktati pravice zagotovo prevladali.

Obstajajo določena področja, na katerih ima človek svobodo uveljavljati svojo voljo in kjer lahko izbira med dobrim in slabim, pravilnim in napačnim, za kar bo tudi odgovoren. Po drugi strani pa so tudi nekatera področja, kjer ima človek le malo izbire in kjer se zdi, da je figura v rokah gonilne sile. Splošni načrt stvari v naravi, ki zajema in nadzoruje usode narodov in ljudi, je eno takšnih področij. Okoliščine širše uporabe ustvarijo posameznika v družbi popolnoma nemočnega; nima druge izbire, kot se gibati kot slama, nošena z valovi narasle reke. Predmet usode je zelo zapleten, širok in zahteva ločeno in popolnejšo obravnavo. Zato želimo s temi nekaj primeri zaključiti to razpravo.