Hadž – romanje v Meko
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Hadž – romanje v Meko

hadž

Drugi primer, ki prikazuje univerzalnost islamskih odredb v glede religijskega udejstvovanja, je primer romanja – hadž. Tudi institucijo romanja najdemo v vseh religijah sveta, vendar so romarski kraji razpršeni na različnih mestih ene ali več držav. Ni mogoče najti enega, osrednjega mesta, ki bi ga morali vsi privrženci religije obiskati vsaj enkrat v življenju. Presenetljivo pa v islamu najdemo prav takšno mesto v Meki, kjer se od muslimanov iz vsega sveta pričakuje, da se zberejo in se deset dni popolnoma predajo molitvi. Romarji prihajajo iz vseh držav, so pripadniki vseh narodov, ras in starosti. Moški, ženske in otroci, vsi se zberejo enkrat letno zaradi neverjetnega zborovanja, katerega število včasih doseže milijon. Tako veličastnega dogodka ne moremo videti v nobeni drugi religiji. Vsi tisti prsti, ki so bili dvignjeni na raznih področjih islamskega učenja, kažejo na eno in isto sporočilo zedinjenega človeka na zemlji pod Božjo edinostjo.

Instituciji hadža lahko sledimo do časa Abrahama.as Vendar so v Koranu jasne trditve, ki ga opisujejo kot starodavno institucijo, začeto v daljni preteklosti, ko je bila v Meki zgrajena prva Božja hiša. V starih časih se je Meka izgovarjala kot Baka, zato Koran prve hiše ne omenja v Meki, pač pa Baki. Imenuje se tudi Bait-ul-Atik ali najstarejša hiša. Abrahamas jo je znova zgradil iz ruševin, ki jih je odkril pod Božjim vodstvom, in za katero je Bog ukazal, naj jo s pomočjo sina Izmaelaas znova zgradi. Gre za isti kraj, kjer je pustil svojo ženo Hagarora in dojenčka Izmaela,as spet po Božjih navodilih. Vendar se je z gradnjo Božje hiše čakalo, dokler Izmaelas ni bil dovolj star, da je lahko pomagal. Tako sta oba delovala skupaj, da bi znova zgradila hišo in obnovila institucijo hadža.

Številni obredi, ki se opravljajo med hadžem, so zakoreninjeni v teh zgodnjih dneh obnove Božje hiše, nekateri pa so celo starejši. Na primer tek med Safo in Marvo, dvema hribčkoma blizu Božje hiše, se opravlja v spomin na Hagarinora iskanje znaka človeške prisotnosti, ki bi njej in njenemu otroku pomagala v času hude nuje. Otrok je opisan kot izjemno nemiren zaradi pomanjkanja vode in v sili je s petami udarjal ob tla. Pravijo, da je na tem mestu nastal izvir, ki v neki obliki še danes obstaja. Pozneje je na tem mestu nastal vodnjak in njegova voda velja za blagoslovljeno. Večina romarjev, ki opravljajo hadž, skuša od tod prinesti nekaj vode za blagoslov družine in prijateljev.

Na kratko je treba pojasniti še druge obrede in tradicije. Na hadžu romarji ne oblečejo nobene šivane obleke, temveč so oblečeni v dva ohlapna prta. To kaže, da se je institucija hadža začela, ko se človek še ni naučil oblačiti v šivano obleko. Začeli so se šele pokrivati. Tako se zdi, da se zato v spomin na te starodavne ljudi, ki so krožili okoli prve hiše, namenjene čaščenju Boga, v tej prvotni obleki, od romarjev zahteva enako. Prav tako je britje glave pomembna značilnost, ki se prav tako univerzalno pojavlja kot simbol posvečenosti med menihi, duhovniki, puščavniki in drugimi. To dodatno prispeva k univerzalnosti njegove osebnosti. Ženskam si glav ni treba briti, vendar si morajo simbolično odrezati pramen las. Na mestih, za katere je znano, da se je na njih Abrahamas v slogu omamljenega zaljubljenca spominjal Boga in hvalil njegovo veličino z glasnimi hvalospevi, se od romarjev pričakuje, da to počnejo enako.