Vera v Božjo edinost
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Ta pojem se zdi kar enostaven in osnoven. Nikomur ne bi smelo biti težko razumeti Božje edinosti in zdi se, da se tu zadeva konča. Vendar ta pojem pomeni veliko več. Če pojem edinosti pogledamo podrobneje, se zdi, kakor da se cel svet religije vrti okoli te osrednje točke. To verovanje ima vpliv na vse sfere človekovega življenja. Pomeni negacijo vsega, razen Boga. Tako verovanje v Božjo edinstvenost ne pomeni konca verovanja, temveč da vsa druga verovanja izhajajo iz tega glavnega izvira večne resnice. Človeka osvobodi vseh jarmov in obveznosti, razen tistih, ki izhajajo iz njegove podrejenosti Bogu.

Ta temelj je pojasnjen iz različnih zornih kotov, tako v Koranu kot tudi v hadisih[1] Preroka islama.sa Na primer oznanjenje la havla va la kuvvata illa billah (ni druge vseobsegajoče moči, razen Alaha) odpira nova okna za globlje in širše razumevanje Edinosti. Negira vse druge strahove, razen strahu pred Bogom. Drugi del tega temelja prinaša v središče pozornosti še en zelo pomemben vidik Edinosti: moč doseganja dobrega je odvisna le od Boga in le on je Gospodar vseh izvorov moči in energije. Kakor se prvi del nanaša na negativne vidike moči, se drugi na pozitivne.

S človekovimi dejanji, nameni, motivi itd. sta ti dve sili celoviti. Človekove težnje in njegova poznejša dejanja so vedno usmerjeni in nadzorovani bodisi s strahom bodisi z upanjem, in ni izjeme od tega pravila. Tisti, ki delajo dobro, počnejo to iz strahu in upanja, drugi, ki pa se predajo razvadam, so z njima spodbujeni. Strah nevernikov pripada negativni brezbožni kategoriji in svoja življenja si oblikujejo glede na posvetne strahove. Včasih jih je strah, da bi razjezili vladarja ali oblasti, včasih se bojijo družbe na splošno ali tiranov in ustrahovalcev. Prav tako včasih iz strahu pred revščino in izgubo ravnajo krivično. Tako se lahko v svetu, polnem razvad, del človekovih ravnanj razloži s temi strahovi.

Verovanje v Edinost povsem odstrani te strahove in človekovemu umu prikaže pomembnost strahu pred Bogom, kar pomeni, da se ni treba bati nezadovoljstva brezbožnih, temveč se je treba vedno izogibati Božjemu nezadovoljstvu in si oblikovati življenje le glede na strah pred Bogom. V pozitivnem smislu je enako uporabno za vse človekove motivacije in posledična ravnanja. Človek vedno živi po nekih motivih, da bi zadovoljil druge in sebe. Pravzaprav pogosteje, da bi zadovoljil sebe, celo na račun tistih, ki so mu sicer pri srcu.

Bolj pretirana oblika takšnega obnašanja naredi človeka častilca svojega lastnega ega. Da bi ta namen dosegel, mora zadovoljiti tiste, od katerih je odvisno njegovo zadovoljstvo. Kot takšen se spet neprestano bori, da bi pridobil naklonjenost vladarja, oblasti itd. Opisano je najhujša oblika roparstva. Upanje in strahovi sužnja so povsem odvisni od muh, zadovoljstva in nezadovoljstva njegovega gospodarja. Vendar brezbožen človek nima le enega gospodarja. Vsako drugo človeško bitje ima lahko v smislu njegovih lastnih interesov zanj vlogo Boga. Če analizirate glavni razlog družbenega, moralnega in političnega zla, gre za čaščenje ljudi, ki uničujejo mir človekovega uma, človeška družba kot celota pa se začne trajno kvariti.

Če iz tega zornega kota znova pogledate na temeljni razglas, da »ni drugega boga, razen Alaha, enega in edinega«, so vsi ti strahovi in upanja, ki se nanašajo na kaj drugega kot Boga, pregnani kot s čarobno paličico. Z drugimi besedami, z izbiro samo enega gospodarja ste osvobojeni suženjstva vsem drugim. Biti suženj drugim, ki so tudi sami sužnji številnim božanstvom, je resnično slaba pogodba! Vendar to ni vse. Bogovi, ki jih taki ljudje častijo, so velikokrat produkti njihove lastne domišljije, ki jim ne more storiti ne dobrega ne slabega. Večina ljudi, po drugi strani, časti le smrtnike, kot so oni sami – njihov ego je med vsemi najvišji. Zato se vsak od njih klanja neštetim sebičnim bogovom, katerih interesi so v medsebojnem nasprotju, kar ustvarja stanje popolne zmede.

Islamski pojem Edinosti človeku prav tako vceplja spoznanje o edinstvenosti človeških ras in odstrani vse prepreke, ki človeka delijo glede na raso ali narodnost. Tako se v islamu ustvarja univerzalni pojem enakosti, ki je njegova prepoznavna lastnost. Z Božjega vidika so tako vsa človeška bitja, ne glede na to, kje in kdaj so bila rojena, v Njegovih očeh povsem enaka. Kot bomo kmalu ugotovili, je to temelj, ki vodi do vseh drugih temeljnih verovanj in načel v islamu. Kot je že bilo na kratko omenjeno, je islamsko načelo Edinosti popolno in nedeljivo; ni prostora, da bi se Bogu karkoli dodalo, v katerikoli obliki. Nima niti očeta, niti matere, niti žene. Nepojmljivo je, da bi imel sinove ali hčere.

Drug pomemben vidik Božje Edinosti, kot je predstavljena v Koranu, se nanaša na popolno harmonijo v Njegovi stvaritvi. Ta harmonija je močno navdušila Einsteina, ki je bil prisiljen spoštovati popolno simetrijo v naravi, ki je zahtevala edinstvenost Stvarnika. Ker je bil znanstvenik, je bilo njegovo dojemanje te harmonije omejeno na materialno vesolje. Koran trdi, da v naravi, ki jo je ustvaril Bog, in v knjigah, ki jih je objavil, ni neskladja; gre za popolno ujemanje in združljivost med enim in drugim področjem Božjega stvarjenja ter med eno in drugo knjigo. Šel je še dlje in razglasil, da obstaja doslednost med Njegovo besedo in Njegovim delom ter da ne more biti nobene razlike med naravo in Božjo besedo, kot je bila razodeta Njegovim prerokom. Ta tema je krasno izražena v prvih petih verzih sure Al-Mulk [67. poglavje Korana] in z njo se iz različnih zornih kotov prav tako ukvarjajo drugi verzi Korana.

Verovanje v Edinost ima zelo pomembno vlogo pri izobrazbi in vzgoji ljudi. Zahteva doslednost med človekovim mišljenjem in delom, doslednost med njegovim odnosom z Bogom in z drugimi ljudmi, s čimer povezuje takšno stvaritev v eno verigo neprekinjene Edinosti. To je laže razumljivo, če se osredotočimo na prakso nekaterih t. i. vernih oseb, ki pridigajo sovraštvo enega dela človeške družbe proti drugi v imenu Enega in edinega Boga. Načelo Božjega edinstva se ne ujema s to prakso in kot takšen ne dovoljuje ljudem, da bi ustvarjali delitve med Bogom in Njegovim stvarjenjem in znotraj Božjega stvarjenja.

[1] Arabska beseda, ki se nanaša na izreke preroka Mohameda.