Preroki
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Četrta zapoved islamske vere je vera v vse preroke. Ta zapoved je pravzaprav logični zaključek tretje. Ista filozofija, na kateri temelji verovanje v vse knjige, zahteva tudi verovanje v vse preroke. Koran govori o mnogih prerokih, ki so večinoma pripadali liniji prerokov Bližnjega vzhoda, začenši z Adamomas pa vse do časa Mohameda.sa Vendar obstajajo izjeme od tega pravila. Dve stvari sta v Koranu v zvezi s tem vprašanjem posebej omenjeni:

  • Čeprav so bila imena in kratke zgodovine nekaterih prerokov Ustanovitelju islamasa razodeta, seznam ni izčrpen. Gre le za vzorec imen in veliko število prerokov v Koranu ni omenjenih.
  • Na seznamu prerokov, ki so posebej omenjeni, so določena imena, za katera se zdi, da ne pripadajo prerokom Izraela. Zaradi tega številni komentatorji verjamejo, da gre za nearabske preroke, ki so omenjeni zgolj zaradi predstavljanja zunanjega sveta. Npr. Dul-Kifl je eno izmed imen na seznamu prerokov, ki ga med arabskimi ali semitskimi referencami ni opaziti. Zdi se, da so nekateri učenjaki sledili temu imenu vse do Bude, ki je bil iz Kapeela, glavnega mesta majhne države na meji med Indijo in Nepalom. Ne le, da je Buda pripadal Kapeelu, temveč je nanj veliko sklicevanj, tj. kot Buda Kapeela. To je prav tisto, kar je mišljeno z besedo Dul-Kifl. Soglasnik p v arabskem jeziku namreč ne obstaja, njegov najbližji glas je f, zato Kapeel, preveden v arabščino, postane Kifl.

Poleg dokaza v Koranu obstaja še eno navajanje, ki je med komentatorji sporno. Obstaja Prerokovsa hadis, ki govori o indijskem preroku z imenom. V njegovih besedah:

كان في الهند نبياٌ أسود اللون اسمه كاهنا

Bil je božji prerok v Indiji, ki je imel temno barvo in njegovo ime je bilo Kahan.[1]

Sedaj bo vsak, ki pozna zgodovino indijskih religij, takoj povezal ta opis z lordom Krišno, ki je v hindujski literaturi vedno opisan kot temne polti. Poleg tega je njegovemu imenu Krišna dodan naslov Kanhaya. Kanhaya vsebuje iste soglasnike K, N, H kot ime Kahan – nikakor nepomembna podobnost. Pa vendar je vprašanje, ali je bil kakšen nearabski prerok omenjen po imenu ali ne, zgolj akademska razprava. Ni mogoče zanikati dejstva, da Koran vsakega muslimana zavezuje ne le, da mora verovati v vse preroke, temveč nam prav tako jasno sporoča, da je Bog imenoval poslance in preroke v vsakem delu sveta in v vsaki dobi.

Načelno verovanje v resnico ustanovnih prerokov, kakor tudi manjših prerokov drugih religij, je edinstvena deklaracija Korana, ki ne obstaja v nobeni drugi Božji knjigi. Pojasnjuje tako univerzalnost stvarjenja kakor tudi univerzalnost samega islama. Če je trditev Korana, da so njegovi nauki namenjeni vsemu svetu, resnična, mora priznati resnico vseh prerokov. Drugače privrženci tolikih različnih religij ne bi med sabo in islamom našli nikakršne povezave.

Priznavanje resnice vseh knjig in resnice vseh prerokov je revolucionarno oznanjenje, ki ima za človeka kot celoto številne koristi. Med drugim močno utira pot medverskemu miru in harmoniji. Kako je lahko nekdo v premirju s privrženci drugih religij, če jih ima za goljufe in če monopolizira le resnico svoje vere?

Univerzalno je opažanje, da privrženci različnih religij le malo vedo o načelnih vidikih svojih lastnih religij. Zdi se, da so duhovščina in drugi voditelji varuhi religijskega znanja in k njim se navadni ljudje obrnejo, ko potrebujejo verske smernice. Taki ljudje so veliko občutljivejši glede vprašanj časti svojih prerokov in teologov kot pa celo glede vprašanja Boga in Njegove časti.

Nobena od božjih religij, razen islama, ne priča o resnici ustanoviteljev drugih religij. Odsotnost kakršnegakoli priznavanja resnice drugih prerokov, razen svojih lastnih, je religije med sabo oddaljilo – vsaka trdi, da je monopolizirala resnico in vsaka gleda na preroke drugih religij kot na prevarante. Čeprav v vsakodnevnem življenju to ni izraženo s tako močnimi besedami, ostaja neizprosna resnica, da če privrženci katerekoli religije jemljejo svoje verovanje resno, morajo imeti vse druge religije za lažne, celo pri njihovih izvorih. Nemogoče si je zamisliti kristjana, pravega vernika v krščanstvo, kakor ga razume danes, ki bi pričal o resnici Bude, Krišne in Zaratustre. Prav krščanska drža proti Preroku islamasa je tista, ki je zgoraj omenjena; morali so ga javno ožigosati kot sleparja, saj je drugače zanje edina preostala možnost, da postanejo muslimani. Orientalisti so v teh razpravah vedno zelo jasno podpirali to stališče, mnogi med njimi so šli tako daleč, da so pokazali odkrito sovraštvo do Ustanovitelja islamasa s predpostavko, da je lažen. Enako velja za druge podobne religije.

Čeprav se v vsakdanjem življenju ne srečujemo s tako očitnimi primeri nevljudnosti in žalitve, pregrada ostaja ne glede na to, ali nekdo drži svoje poglede zase ali jih izraža odkrito. Iz tega je očitno, da so se privrženci vseh religij uprli drug drugemu in da prepreka med resnico in lažjo, med prav in narobe, uspeva v preprečevanju verske harmonije, ki bi jo človek danes tako potreboval.

Seveda so na svetu zelo civilizirani in izobraženi kristjani, ki iz vljudnosti ne bodo žalili občutkov muslimanov z razglašanjem Preroka islamasa za lažnega. Kristjani glede na svoje verovanje nimajo druge izbire, kot da zavrnejo resnico Ustanovitelja islama.sa V muslimanovem primeru gre za popolnoma drugo zgodbo. Ko z globokim spoštovanjem in z ljubeznijo govori o Jezusu Kristusu,as Mojzesu,as Krišnias ali Budi,as to stori, ker nima druge izbire. Del temeljne zapovedi njegove vere je, da to izkaže ne le iz človeške vljudnosti, temveč da resnično veruje v njegovo resnico in čast. V tej luči se zdi, da je ta verska zapoved svetovnega pomena. Vzpostavlja medverski mir in harmonijo ter resnično ustvarja ozračje vzajemnega zaupanja in ljubezni. Tako kot Božja enotnost tudi ta verska zapoved vsebuje notranjo kakovost nezamenljivosti – druge možnosti ni.

Obljubljeni Mesija, Hazreti Mirza Ghulam Ahmadas iz Kadijana, je na kratko povzel islamsko verovanje v druge preroke:

Eno izmed načel, ki ustvarja osnove mojih prepričanj, se nanaša na vzpostavljene religije sveta. Te religije so bile v različnih delih sveta široko sprejete. Dosegle so določeno starost in obdobje zrelosti. Bog me je obvestil, da nobena od teh religij ni bila lažna v svojem izvoru in noben prerok ni bil slepar.[2]

Gre za prekrasno načelo, ki spodbuja mir in harmonijo, daje temelje za spravo in pripomore k moralnemu stanju človeka. Verujemo v vse preroke, ki so se pojavili na svetu, ne glede na to, ali so se pojavili v Indiji, Perziji, Kitajski ali v kateri drugi državi.[3]

Zdi se, da je ob ugotovitvi dejstva, da so povsod po svetu morali obstajati preroki, ki izvirajo iz Boga, oder pripravljen za univerzalnega preroka. Sprejetje univerzalnega preroka zahteva vzajemnost. Ko pričakuješ, da bodo drugi verjeli v nekoga, za kogar meniš, da je resničen, bo zagotovo pomagalo, če pričaš o resnici svetih ljudi, v katere ima druga stran neomajno vero.

Islam zato postavlja temelj za univerzalnost enega preroka. Trditev Korana, da je bil Preroksa povzdignjen ne le za Arabijo, pač pa za celotno človeštvo, je utemeljena na dobro premišljeni filozofiji. V vsaki religiji najdemo omembe utopične prihodnosti ali zlate dobe, ko bo celotno človeštvo pripeljano pod eno zastavo. Vendar je videti, da ne obstaja noben temelj, postavljen za poenotenje človeka v njegovih prepričanjih in dogmah. Prvič v zgodovini religije je islam utrl pot za univerzalno religijo z oznanjenjem, da so bili vsi ljudje sveta, v različnih obdobjih, blagoslovljeni s prihodom Božjih poslancev.

Glede na Koran je institucija preroštva univerzalna in brezčasna. Obstajata dva izraza, ki kažeta na isto opravilo, vsak z nekoliko drugačnim pomenom. Izraz An-Nabi [prerok] ima pomen prerokovanja. Tistim, ki jih Bog izbere, da ga predstavljajo, je dano znanje o določenih pomembnih dogodkih, ki se nanašajo na prihodnost. Prav tako jim je povedano o stvareh iz preteklosti, ki so bile ljudem neznane in prerokovo vedenje o njih deluje kot znak, da ga je o tem seznanilo Vsevedno bitje. Napovedi kot take vzpostavijo resnico prerokov, tako da se jim ljudje lahko pokorijo in sprejmejo njihovo sporočilo.

Drug izraz, uporabljen v zvezi s preroki, je Ar-Rasul ali poslanec. To se nanaša na tiste vsebine prerokovega razodetja, ki se ukvarjajo s pomembnimi sporočili, ki morajo biti oznanjena ljudem v Božjem imenu. Ta sporočila lahko govorijo o novi postavi, lahko pa le opominjajo ljudi na njihove predhodne spodrsljaje v zvezi z razodetimi zakoni. Obe funkciji sta poenoteni v eni osebi in kot takšni so lahko vsi preroki imenovani poslanci in vsi poslanci kot preroki.

Glede na islam so vsi preroki človeška bitja in noben ni imel nadnaravnih lastnosti. Kjerkoli so bili kakšni čudeži pripisani prerokom, kar naj bi kazalo na njihovo nadnaravnost, odločne in jasne izjave Korana takšno predstavo očitno zavračajo. Oživljanje mrtvih je eden takšnih čudežev, ki je pripisan nekaterim prerokom. Čeprav se podobni opisi nahajajo v številnih razodetih spisih ali verskih knjigah, Koran pravi, da jih ne bi smeli razlagati dobesedno, temveč metaforično. Na primer, Jezusuas je pripisano, da je mrtve oživljal v novo življenje. Vendar Koran enako pravi o preroku Mohamedusa in enaki izrazi so uporabljeni za njegovo čudež duhovnega oživetja. Podoben primer je primer ustvarjanja ptic iz gline in spodbujanje, da letijo v imenu Boga. Te ptice so le človeška bitja, ki jim je, drugače kot ljudem na zemlji, dana sposobnost duhovnega leta.

Nobenemu preroku ni dana izjemno dolga življenjska doba, ki bi ga naredila izrazito drugačnega in povzdignila nad bratovščino prerokov, ki ji pripada. Niti ni za nobenega preroka navedeno, da bi se telesno povzdignil v daljna prostranstva vesolja. Kjerkoli je tako navedeno, je mišljen duhovni vzpon, ne telesni, za katerega Koran odločno pravi, da je v nasprotju z naravo prerokov. Ko so Ljudje knjige od Ustanovitelja islamasa zahtevali, naj se fizično dvigne v nebo in prinese knjigo nazaj, je bil njegov odgovor, ki ga je naučil Bog, preprost:

قُلْ سُبْحَانَ رَبِّیۡ ہَلْ كُنۡتُ اِلَّا بَشَرًا رَّسُوۡلًا

Reci jim: »Moj Gospodar je čist [od teh otročjih stvari]! Jaz nisem nič drugega razen človek in prerok.«         (Koran 17: 94)

Ta odgovor zavrača vse trditve o drugih prerokih, ki naj bi se fizično dvignili v nebo. Argument, ki iz tega odgovora sledi, je, da se noben prerok in nobeno drugo človeško bitje ne more telesno dvigniti v nebo, sicer bi prerok Mohamedsa enak čudež lahko ponovil. Poudarjanje človeških lastnosti prerokov in njihovih človeških omejitev je ena izmed najlepših značilnosti temeljnih islamskih naukov. Preroki se ne dvignejo nad druge ljudi zaradi svojih nadnaravnih lastnosti, temveč zaradi značajskih potez, s katerimi so bili obdarjeni. Ostali so ljudje, čeprav so se povzpeli do velikih duhovnih višin, njihovega vedenja pa druga človeška bitja ne morejo v celoti posneti.

Kar se tiče trajnosti prerokbe, islam odločno razglaša Preroka islamasa za zadnjega preroka, ki je prinesel postavo, popolno in zaščiteno do konca časa. Knjiga, ki je popolna in zaščitena pred naknadnim vstavljanjem besedila, seveda ne more biti spremenjena. Obvarovana je pred spremembami v obeh smislih. Dokler je knjiga popolna in zaščitena pred naknadnim človekovim vstavljanjem besedila, nobena sprememba ni upravičena.

Možnost nadaljevanja preroštva, poleg tistega, ki prinaša postavo, je v Koranu jasno omenjena. Prav tako so jasne prerokbe o Božjih prenoviteljih, ki bodo povsem podrejeni Ustanovitelju islamasa in Koranu. Verz iz sure An-Nisa [4. poglavje Korana] je povsem nedvoumen:

 وَمَنۡ یُّطِعِ اللہَ وَالرَّسُوۡلَ فَاُولٰٓئِکَ مَعَ الَّذِیۡنَ اَنْعَمَ اللہُ عَلَیۡہِمۡ مِّنَ النَّبِیّٖنَ وَالصِّدِّیۡقِیۡنَ وَالشُّہَدَآءِ وَالصّٰلِحِیۡنَ

 Kdorkoli se pokori Alahu in temu Preroku, bo s tistimi, ki jim je Alah podaril svoje blagoslove: med preroki, resnicoljubnimi, mučeniki in krepostnimi. (Koran 4: 70)

Skratka, v Koranu je islam razglašen kot zadnja popolna religija za dobrobit človeštva, po kateri ne bo objavljenih nobenih drugih naukov, ki bi razveljavili nauke islama, kakor ne bo novi neodvisni prerok rojen zunaj islama; katerikoli novi prerok bo popolnoma podrejen preroku Mohamedu.sa

Preroki so vedno prišli zato, da bi oznanili sporočilo. To sporočilo ni bilo omejeno na področja verovanja, temveč je zaobjelo tudi področja praks in vpeljevanja verovanja. Ti nauki so razdeljeni v dve veliki kategoriji:

  • kako popraviti svoj odnos z Bogom;
  • kako se obnašati v odnosu do drugih ljudi.

Ti dve kategoriji pravzaprav zajemata vse vidike religijskih zakonov. Na tem mestu ne moremo v dolgo razpravo o tem, kako je ta naloga v islamu narejena do popolnosti, bo pa najbrž prav, da ponazorimo nekaj pomembnih lastnosti teh naukov univerzalnega značaja.

[1] Glej žepno knjigo (str. 857) Malika Abdul-Rahmana Khadima, šesta izdaja, objavljena l. 1952.

[2] Prevedeno iz izvirne urdujščine Tohfa Qaisariya, str. 256, Roohani Khazain (Spiritaul Treasures), zvezek 12, Unwin Brothers, Gresham Press, Old Woking, Surrey, 1984.

[3] Prav tam, str. 259.