Zaključek – Temeljno proučevanje islama
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Prisotne opozarjamo na veliko krivico, ki jo je zahodni svet naredil islamu. Kakor je natančno prikazano v zvezi z učenjem Korana in navodili Preroka,sa je islam lahko opisan le kot religija miru. Zajema vse vidike človekovega življenja in prinaša sporočilo miru svojim privržencem v njihovem razmerju do drugih človeških bitij, kot tudi njihovem razmerju do Boga. Brez predsodkov ali strahu pred protislovjem lahko trdimo, da nobena druga religija še zdaleč ne poudarja miru kot islam. Čeprav sledilci številnih religij trdijo podobno, govorimo tukaj o trditvi, ki bi morala biti povsem podkrepljena z navodili, ki se nahajajo v Božjih knjigah. Vendar če vsaka religija z enako mero poudarja vlogo miru na medčloveških področjih, gre za najbolj dobrodošlo gesto, ki jo cenimo in na njej je možno zgraditi upanje za prihodnost celotnega človeštva. V tem primeru mora biti najpomembnejša odgovornost vodstva vseh religij na svetu, da izpostavi dragoceno sporočilo miru, ki ga danes človeštvo tako zelo potrebuje.

Tragično je, da celo podporniki islama predstavljajo islam kot grožnjo mednarodnemu miru in v imenu Boga in Preroka,sa ki je bil vzor miru, promovirajo terorizem. Če Zahodni svet predstavlja islam kot religijo terorja in zanikanja osnovnih človekovih pravic, potem napaka ni zgolj njegova. Je deljena z, milo rečeno, tudi teologi različnih muslimanskih ločin. Govoriti o religijski prevladi na vseh drugih področjih človekovega delovanja in hkrati trditi, da islam negira mednarodno sprejet koncept človekovih pravic, je samo po sebi dovolj, da ugled islama omadežuje.

Ne glede na to, ali so svete knjige drugih religij predstavile ideal univerzalnega miru ali ne, lahko brez strahu pred protislovjem rečemo, da se za vse religije zdi, da so temu idealu naklonjene. To predstavlja temelj za skupni napor religijskih voditeljev sveta, da delujejo skupaj za interese svetovnega miru. Namesto poudarjanja razlik bi bilo veliko bolj priporočljivo in koristnejše, da religijsko ravnanje poudari točke strinjanja. Prepričani smo, da bi to bilo sprejeto kot povezujoč dejavnik med vsemi religijskimi ločinami. Posledično lahko vodi k zbližanju celotne človeške rase, ne glede na državo, veroizpoved ali barvo kože. Če religije ne prevzamejo tega dela, ga tudi nihče drug ne more, saj je to edina sila, ki je v stanju preseči nacionalne, geografske in rasne prepreke.

S tem resnim pozivom vodstvu svetovnih religij končujemo to kratko razpravo z upanjem na najboljše. Iskanje miru je stvar človeškega preživetja in kot takega ga ne bi smeli jemati zlahka.