Božje knjige
Tretja kategorija islama zahteva verovanje v knjige. Od muslimanov se zahteva, da verujejo ne le v Božjo knjigo razodeto Ustanovitelju islama,sa ki se imenuje Koran, temveč je za vsakega muslimana ključno, da verjame v vsa takšna Božja razodetja, dana drugim prerokom, od koderkoli so prihajali in kateremukoli času so pripadali. Ključen del muslimanskega verovanja zahteva, da če kdorkoli razglaša vero, da je Božjega izvora le Koran, ne pa tudi druge Božje knjige, njegova izpoved islama ne bo veljavna.
To verovanje rešuje nekatere težave, vendar ustvarja druge in zahteva globlje proučevanje. Daje le temelj, na katerem je lahko zgrajena enotnost človeka na zemlji, v skladu z njegovim verovanjem v Božjo edinost. To odstrani bistvo vzroka medreligijske neskladnosti in nezaupanja. Verovanje, da so vse knjige Božje, pa poraja nekaj zelo težkih vprašanj.
Ko proučujemo knjige, ki naj bi bile Božje, najdemo protislovja ne le na obrobnih področjih njihovih naukov, temveč tudi na področjih temeljnega verovanja. Tega ne bi bilo, če bi nastale iz istega večnega izvora luči. To lahko dobro ponazorimo z dejstvom, da številne takšne knjige vsebujejo dele, ki so jih njihovi privrženci razumeli in razlagali tako, da jih je odpeljalo k verovanjem v manjša božanstva, ki delijo božanstvo z enim Vrhovnim bitjem. V nekaterih knjigah je Bog postavljen kot glava družine bogov, ima zakonske partnerje, sinove in hčere. V nekaterih drugih knjigah so svetim človeškim likom pripisane nadčloveške moči, ki jih ima lahko le Bog. Obstajajo tudi knjige, v katerih je Božja enotnost poudarjena tako močno in brezkompromisno, da ne daje prostora, da bi Božje lastnosti kdorkoli delil v katerikoli obliki. Koran v tem primeru izstopa med vsemi knjigami glavnih svetovnih religij.
Vprašanje je, kako Koran rešuje to dilemo. Po Koranu je obča narava človeka, da sčasoma spreminja Božje nauke, ki so bili podeljeni ustanoviteljem njihove religije. Menjava pojma Edinosti s pojmom mnogoboštva je manifestacija istega trenda. Resničnost te trditve lahko dokažemo s sledenjem zgodovini sprememb v besedilu ali različnim razlagam besedila od prve objave. Zato Koran odločno kaže na dejstvo, da so se Božje knjige strinjale glede svojih temeljnih naukov le na začetku. Ni treba iti skozi naporno vajo spremljanja zgodovine sprememb, saj logično ne more biti drugega zaključka od tistega, ki ga je podal Koran. Če ni nobenega drugega Boga, razen enega Vrhovnega bitja, in če trditve vseh religij – da njihove knjige izvirajo od Boga – morajo biti sprejete, potem mora vsaj glede temeljev med temi knjigami obstajati soglasje.
Ob tem pa se soočimo z drugim pomembnim vprašanjem glede načina, s katerim se lahko utemeljijo izvirna načela naukov, ki so skupna vsem religijam. Treba je poiskati logično sprejemljivo metodologijo, da lahko ločimo pravilno od napačnega. Temeljna prepričanja so z vidika Korana tako usklajena s človeško naravo, da se v človeška srca zapišejo s celotno silo resničnosti. Ta so naslednja:
وَ مَاۤ اُمِرُوۡۤا اِلَّا لِیَعْبُدُوا اللہَ مُخْلِصِیۡنَ لَہُ الدِّیۡنَ ۬ۙ حُنَفَآءَ وَ یُقِیۡمُوا الصَّلٰوۃَ وَ یُؤْتُوا الزَّکٰوۃَ وَ ذٰلِکَ دِیۡنُ الْقَیِّمَۃِ
Njim ni bilo ukazano drugo, razen da Alaha častijo, da so iskreni v veri, vedno naklonjeni Njemu in da opravljajo molitev in dajo zakat [miloščino]. Vendar je to učenje vere, ki je pravilna in vodi k pravilnemu. (Koran 98: 6)
To pomeni, da je bilo vsem ustanoviteljem religij brezpogojno ukazano, da morajo z vso svojo iskrenostjo častiti Enega in Edinega Boga, posvečujoč se čisto in popolnoma samo Njemu. Prav tako jim je bilo rečeno, naj opravljajo redne molitve (kot je utemeljeno v njihovi religiji) in da (na Božji poti) darujejo za siromašne in nesrečnike in za druge podobne človekoljubne namene. Težko se je s tem ne strinjati, ne glede na to, kateri religiji pripadamo.
V tej uvodni predstavitvi se ne želimo vključevati v dolge razprave o številnih drugih različnih načinih čaščenja, ki jih je predpisal Bog in, o razlogih, zakaj so ti načini različni. Trenutno smo svojo pozornost osredotočili na razloge za razlike med religijami tako glede osnov kot podrobnih naukov.
Na kratko lahko povemo, da je roka časa neusmiljena in da je pojem propadanja neločljiv od pojma časa. Vse novo se mora začeti starati in spreminjati. Čudimo se lahko ruševinam velikih dvorcev in palač, vendar niti zgradbe, ki so jih zgradili monarhi in načrtovali arhitekti, niso izjeme pri tem zakonu. Včasih jih poznejše generacije dograjujejo in tako temeljito spremenijo njihovo konstrukcijo, da izgubijo vso podobnost s svojo prvotno obliko. Nekatere zgradbe so zapuščene in postanejo ruševine. Glede na Koran so področja nekompromisnih razlik v vseh religijah ročna dela ljudi, ki pripadajo poznejšim obdobjem. V luči teh univerzalno sprejetih naukov Korana se zdi, da je islam tlakoval pot za poenotenje vseh religij, vsaj glede temeljnih načel. Tako odpravlja človeške ovire in prepreke, narejene, da bi bile religije izrazito ločene entitete.
Zgoraj omenjeni razlog ni edini odgovoren za razlike v naukih, ki jih opažamo v raznih knjigah. Nekaterih razlik vsekakor ni naredil človek, temveč so bile potrebne zaradi duha časa. Ko je človek postopno napredoval na različnih področjih civilizacije in kulture, znanosti in ekonomije, je v različnih zgodovinskih obdobjih potreboval določene nauke, ki so se nanašali na tisti čas in v ta namen je bila objavljena Božja knjiga. Ti časovno omejeni nauki niso bili univerzalni, temveč so se nanašali na posebne razmere in zahteve. V določenih obdobjih je človek živel življenje, ki ni bilo daleč od načina življenja nečloveških vrst. Njegov intelektualni napredek je bil omejen, njegovo znanje o vesolju skromno. Povsem se ni niti zavedal sveta, ki ga je naselil. Načini komuniciranja, ki so mu bili na voljo, mu nikakor niso mogli pomagati razumeti narave in prostranosti Zemlje in univerzalnosti človeka. Zelo pogosto je bilo njegovo zavedanje o obstoju omejeno le na majhna področja dežele ali države, ki ji je pripadal.
V številnih Božjih knjigah, ki so bile v tistih časih razodete, ne najdemo omembe obstoja sveta onkraj omejenega področja ljudi, ki so jih te knjige naslavljale. To nujno ne pomeni, kot nekateri posvetni filozofi želijo, da verjamemo, da to dejstvo nudi dovolj dokazov, da so bile omenjene knjige človekovo delo in ne Božje.
Vsi Božji nauki so bili povezani ne le z zahtevami, temveč tudi z informacijami, ki so jih ljudje tega obdobja imeli, sicer bi ljudje tega obdobja lahko imeli ugovore zoper takratne poslance, češ da so njihove trditve v nasprotju s splošno sprejetimi dejstvi. To bi lahko prerokom predstavljalo nerešljivo dilemo, saj so imeli enako znanje kot ti ljudje. Iz Korana bi lahko navedli veliko zanimivih primerov, ko se je takratno človeško razumevanje narave pozneje pokazalo kot napačno. Ne glede na to, katero stališče bi Koran prevzel, bi ostal podvržen ugovorom, ki bi jih imeli bodisi takrat živeči ljudje bodisi poznejši. Način, kako Koran to težavo reši, je osupljiv, in ne more biti podvržen kritiki niti današnjih filozofov ali znanstvenikov.
Naslednja ponazoritev je še posebej zanimiva. Današnji človek ne potrebuje visoke izobrazbe, da bi vedel, da se Zemlja vrti okoli svoje osi. Vendar če bi kdo to rekel pred štirinajstimi stoletji in si drznil to izjavo pripisati Bogu, bi bil bodisi takoj zavrnjen kot popoln nevednež ali pa bi se zasmehovali Bogu, češ da ne razume stvari, za katere trdi, da jih je ustvaril. Koran kot univerzalna knjiga vseh časov se tej temi ni mogel povsem izogniti, saj bi ga sicer ljudje v poznejših obdobjih, kot je npr. naše, lahko upravičeno obtožili, da o vesolju nima nobenega znanja. S tem izzivom se je Koran primerno spoprijel tako, da v spodnjem verzu govori o gorah, ki jih predstavlja kot lebdeče ali ki jadrajo kot oblak, čeprav jih ljudje doživljajo kot negibne:
وَ تَرَی الْجِبَالَ تَحْسَبُہَا جَامِدَۃً وَّ ہِیَ تَمُرُّ مَرَّ السَّحَابِ ؕ
In ti vidiš planine in misliš, da stojijo negibno, medtem ko se one gibajo, tako kot se gibajo oblaki. (Koran 27: 89)
Planine se seveda ne bi premikale brez premikanja Zemlje skupaj z njimi. Toda uporabljen je čas (mudari), ki je skupen tako sedanjiku kot prihodnjiku. Tako se ta verz lahko prevede kot: »Planine se neprestano gibajo, jadrajo, brez najmanjšega napora.« Lahko je prevedeno tudi kot: »Planine se bodo gibale, kakor da jadrajo.« Ljudje tistega časa so se morda nagibali k drugi možnosti, vendar niso bili pozorni na drugi del verza, ki pravi »medtem ko mislite, da so negibne«. Kako je človek iz kateregakoli obdobja lahko mislil, da so planine negibne, če so se naenkrat začele gibati? Opis njihovega gibanja nikomur na Zemlji ne daje možnosti, da bi bil živ in ne bi z začudenjem gledal pojava, omenjenega v verzu.
Iz tega izhaja, da bi bil edini veljaven prevod: »Medtem ko imate planine za negibne, so pravzaprav v nenehnem gibanju.« Veliko je drugih podobnih primerov, ki se lahko navedejo iz Korana, vendar sem jih že ponazoril v nekem drugem nagovoru z naslovom Revelation, Rationality, Knowledge and Truth (Razodetje, racionalnost, znanje in resnica). Bralec, ki ga ta tema globlje zanima, lahko prebere omenjen nagovor.
Zagotovo vemo, da so v daljni preteklosti, ko so bile Vede objavljene za dobrobit ljudi Indije, imeli slednji le malo vedenja o svetovih onkraj njihovih morij. Tako ni nobene omembe kakršnekoli države ali ljudi zunaj Indije, onkraj naravnih meja Himalaje na eni in morja na drugi strani. Molk Ved o tej temi je morda primeren in povsem razumljiv molk Boga. Poudariti je treba, da obstajata dve kategoriji dejstev, omenjenih v Božjih knjigah. Prva kategorija zajema posvetna dejstva, ki jih lahko razumejo in potrdijo vsa človeška bitja ne glede na to, kateri religiji pripadajo. To so dejstva, ki smo jih omenili v zgornji razpravi. Kar se tiče dejstev, ki pripadajo onstranstvu, lahko katerikoli človek reče karkoli, saj obstajajo zunaj človekove možnosti preverjanja.
Kljub razlikam pa se lahko osnovne točke podobnosti vedno najdejo, če se dovolj globoko poglobimo v proučevanje izvirnih knjig. Tako kot lahko arheologi s proučevanjem ruševin rekonstruirajo skico izvirnega načrta, tako tudi ne bi smelo biti pozornemu opazovalcu težko prebrati sporočila Edinstva, celo skozi tančice megle, ki so jih ustvarili sledilci religij, ko so se oddaljevali od časa ustanovnih prerokov.
Na kratko smo omenili nekaj razlik, ki jih lahko opazimo, če jih primerjamo s spremembami besedila, ki jih je naredil človek. To lahko ponazorimo s primerom Tore, za katero se zdi, da je judom odvzela možnost odpuščanja. Za površnega opazovalca bo to z vidika moderne dobe delovalo precej brezbožno učenje v korist maščevanja. Vendar podrobnejša proučitev zahtev te dobe to učenje pokaže v povsem drugačni luči. Vemo, da so bili otroci Izraela pod zatiralskim in despotskim pravilom faraonov prikrajšani vseh osnovnih človekovih pravic. Bili so prisiljeni živeti življenje ponižanja in suženjstva, kjer režim ni priznaval njihove pravice, da se branijo.
Približno dve stoletji tako bednega življenja sta jih skoraj v celoti oropali plemenitih človeških vrlin. Veliko raje bi se odpovedali pravici do maščevanja v imenu odpuščanja, ki je le drugo ime za popolno strahopetnost. Če bi lahko izbirali med maščevanjem ali odpuščanjem, bi si le maloštevilni drznili izbrati prvo. Takšno učenje Tore, čeprav na prvi pogled grobo in pretirano enostransko, je najpopolnejše učenje glede na potrebe tistega časa. Šlo je za bolno stanje, ki naj bi bilo pozdravljeno z grenko tableto te odredbe.
Približno trinajst stoletij prakse neusmiljenega maščevanja je srca Izraelcev zares spremenilo v kamen. V tem času je prišel Mesija,as ki je bil utelešeno odpuščanje, ljubezen in skromnost. Če bi Bog dal judom tistega časa obe možnosti – odpuščanje in maščevanje, bi se zagotovo odločili za maščevanje. O odpuščanju ne bi niti sanjali. Postavlja se vprašanje, kakšni naj bi bili popolni nauki, primerni Jezusovemuas času? Seveda odpuščanje, vendar brez maščevanja. Ravno to se je zgodilo. Iz te ponazoritve je očitno, da nekatera učenja, čeprav na videz protislovna, pravzaprav služijo istemu namenu in so, kar se tiče Božjih načrtov, v medsebojni skladnosti. Cilj je zdravljenje bolnih, ki v drugačnih časih morda potrebujejo drugačno zdravilo.