Molitev

Čaščenje je skupen del vseh religij. Razlikuje se v načinu in slogu čaščenja. Kar je edinstveno v islamskem načinu čaščenja, je, da islam vsebuje lastnosti vseh načinov molitev v drugih religijah. Nekateri ljudje molijo v stoječem položaju, nekateri sede. V nekaterih religijah ljudje častijo Boga s klečanjem pred Njim, medtem ko se Mu drugi priklonijo. Nekateri stojijo pred Njim s prekrižanimi rokami, drugi imajo roke ob telesu. Na kratko, ne obstaja edinstven način čaščenja, ki bi bil skupen vsem religijam. Je pa zelo zanimivo, da islam svoje privržence o načinu molitve tako celovito poučuje, da so vsi položaji čaščenja, ki jih najdemo v drugih religijah, simbolično predstavljeni v muslimanski molitvi. Zdi se, da gre še za en korak k univerzalni veri.

Institucija islamske molitve je najrazvitejši sistem, ki upošteva vsako človekovo zahtevo. Že takoj si je treba zapomniti, da namen molitve ni le priklanjanje Vrhovnemu Bitju in izkazovanje spoštovanja Njegovi Vzvišenosti, kot da bi Bog ustvaril človeka le za zadovoljevanje Svoje sebične želje po čaščenju. Pri vseh namenih v zvezi s filozofijo čaščenja in z načinom, po katerem so muslimani zavezani opraviti svojo molitev, je očitno, da korist molitve pridobi sam častilec, in na noben način to ne more biti razumljeno kot usluga Bogu. Koran razglaša, da Bog nima potrebe po človekovem čaščenju. On je v Svoji plemenitosti tako velik in po Svojem značaju tako vzvišen, da poveličevanje Njegovih stvaritev k Njegovi velikodušnosti in veličastnosti ne doda ničesar. Prerok islama^sa je nekoč rekel, da če bi se celotno človeštvo obrnilo od Boga in storilo najhujše možne grehe, ne bi Njegove univerzalne veličastnosti zmanjšali niti za toliko, kolikor se pozna, če nekdo v prostrani ocean potopi ostro iglo; vode na konici igle bi bilo veliko več kot lahko grehi celotnega človeštva odvzamejo veličastnosti Boga.

Čaščenje je torej v Koranu predpisano zaradi samega častilca. Gre za obsežno temo in tukaj lahko v zvezi s tem omenimo le nekaj točk, kot so navedene v Koranu in hadisih Preroka islama.^sa

Spominjanje Boga in razmišljanje o Njegovih lastnostih v času molitve človeku pomaga pri izostritvi njegovega duha, kar vodi do večje harmonije z Njegovo naravo. To je bistvo islamske molitve. Človek je ustvarjen po podobi svojega Stvarnika, in neprestano si mora prizadevati, da bi dosegel Njegovo bližino. To je učenje ultimativne plemenitosti. Tisti, ki se znotraj omejene človeške sfere učijo misliti in obnašati kot Bog, se nenehno izboljšujejo v svojem odnosu do drugih človeških bitij in celo do drugih oblik življenja.

Po človeški plati je to lahko bolje razumljeno s primerom materinega odnosa do njenih otrok. Za tistega, ki doseže resnično bližino z materjo, bo vse, kar je všeč njej, spontano postalo všeč tudi njemu. Doseči Stvarnikov odnos je, kot doseči odnos umetnika do njegovih del. Nemogoče je, da bi nekdo dosegel bližino z Bogom in se oddaljil od Njegovih stvaritev. Izraz, ki je v Koranu uporabljen za čaščenje, je izpeljan iz besede, ki je zelo pomembna in drugačna od izrazov, uporabljenih v drugih religijah. Ain, Ba, Dal (A, B, D) so tri korenske črke, ki v osnovi pomenijo suženjstvo. Kakor suženj, ki pri svojem gospodarju izgubi vse in mu vedno sledi, mora tudi častilec v islamu v svojem odnosu do Boga storiti enako. Nedoločnik, uporabljen za čaščenje, ima dodatni pomen slediti korakom nekoga. Gre za ultimativnost v oponašanju Božjih lastnosti. Koran prav tako pravi:

اِنَّ الصَّلٰوۃَ   تَنْہٰی عَنِ الْفَحْشَاءِ   وَالْمُنۡکَرِ

Resnično, molitev ustavi sramotne in grde stvari. (Koran 29: 46)

Ta verz ima pozitiven in negativen pomen, oba zelo potrebna za vzpostavitev idealnega človeškega obnašanja. Tako v svojem negativnem pomenu verniku pomaga tako, da ga osvobodi vseh vrst grehov. V svojem pozitivnem pomenu človeka izobrazi, izpopolni njegov značaj in razvije njegove kakovosti do takšne stopnje, da postane človek vreden biti v skupnosti z Bogom.

Drugo področje, ki je v tem pogledu zelo pomembno, je vloga, ki jo ima čaščenje na razvoj posameznikove duše. Po islamu je vsaka človeška duša v takšnem odnosu s človekovim telesom, v kakršnem je otrok z maternico. Da bi se otrok rodil zdrav, je potrebnih veliko vplivov, ki se stalno prenašajo z matere na zarodek in v poznejšem stadiju na otroka. Če so materini vplivi na zarodek nezdravi, se bo otrok rodil prirojeno bolan; če so vplivi zdravi, se bo otrok rodil povsem zdrav. Izmed vseh vplivov, ki delujejo na ustvarjanje in oblikovanje človekove duše, je molitev najpomembnejši samostojni dejavnik.

Institucija islamske molitve je bogata s toliko globokimi nauki, ki jih niti delno ni mogoče najti v drugih religijah. Islam spodbuja tako skupinsko kot samostojno molitev. Skupne molitve se opravljajo na način, ki je osupljivo dobro organiziran in osmišljen.

En vodja vodi vernike v vseh takšnih molitvah. Ne gre za duhovnika; vsakdo, ki ga ljudje štejejo za vrednega tej nalogi, je izbran kot imam. Skupini je zapovedano, da mora za imamom biti razvrščena v popolnih vrstah. Vsi verniki stojijo tesno drug ob drugem, z ramo ob rami, tako da ni med njimi nobene razdalje. Imamu v celoti sledijo glede vsega, kar počne. Ko se prikloni, se tudi drugi priklonijo, ko vstane, vstanejo tudi drugi. Ko gre na kolena, gredo na kolena drugi. Tudi če imam naredi napako in je niti po opozorilu ne popravi, morajo vsi sledilci narediti enako. Imama med molitvijo ni dovoljeno česarkoli spraševati. Brez izjeme so vsi usmerjeni v isto smer, tako da se soočijo s prvo hišo čaščenja, ki je bila zgrajena za dobrobit človeštva. Nikomur ni dovoljeno, da bi si za imamom rezerviral kakršnokoli posebno mesto. V tem smislu se bogati in revni obravnavajo povsem enako, kakor tudi stari in mladi. Kdor pride v mošejo pred drugimi, ima pravico izbrati svoje mesto. Nihče nima pravice zavzeti tujega mesta, razen iz varnostnih in podobnih razlogov, kar je administrativni ukrep. Tako je islamski sistem molitve bogat ne le v duhovnih napotkih, temveč tudi v skupnostnih in organizacijskih.

Vse mošeje se obiskujejo petkrat dnevno – naloga, ki se površnemu opazovalcu zdi pretirano zahtevna. Ta vidik je treba podrobneje pojasniti, da bi naredili podrobnejšo sliko vloge skupinskih molitev v muslimanskem načinu življenja. Seveda postane v idealni muslimanski družbi, kjer so mošeje dostopne skoraj vsem prebivalcem, skupinska petkratna molitev običajen način življenja vsakega muslimana. Molitev sredi dneva, ki je običajno predmet polemike, se v muslimanskem svetu opravlja v času dopoldanskega službenega odmora. Tako ne gre le za običajen odmor za malico, temveč je nekoliko podaljšan, da se molitev lahko opravi. Naslednja molitev je popoldanska, ki se opravlja skoraj takoj po vrnitvi z dnevnega dela. Potem ni do sončnega zahoda dovoljena nobena molitev. Muslimani čas med tema molitvama preživijo z zunanjimi aktivnostmi, kot so šport, nakupovanje, obisk prijateljev in sorodnikov itd. Gre za čas počitka, v katerem so molitve praktično prepovedane, razen tihega pomnjenja Boga, kot to nekateri verniki stalno počnejo. Ob sončnem zahodu se noč vernika začne z večerno molitvijo, po kateri je znova čas za počitek, večerjo itd. Pred nočnim počitkom se opravi zadnja molitev, ki se imenuje iša. Po njej ni priporočljivo ostati pokonci, sploh ne zaradi nepotrebnega opravljanja in govoričenja.

Muslimanom se priporoča, da se navadijo iti zgodaj spat in zgodaj vstati. Naslednji dan se običajno začne v urah pred zoro. Molitev, ki se opravlja pred koncem noči, se imenuje tahadžud. Ni obvezna, je pa zelo priporočljiva pomožna molitev. Zora se začne v času jutranje molitve, imenovane fadžr. Pomožne molitve iz očitnih razlogov niso priporočljive med fadžarom in sončnim vzhodom. Nato sta do duharja, molitve sredi dneva, omenjeni le dve pomožni molitvi, sicer pa se pričakuje, da bo obdobje pred duharjem preživeto v običajnih vsakodnevnih aktivnostih.

Če pogledamo na institucijo molitve v islamu iz drugega zornega kota, je zanimivo, kako dobro je organizirana, disciplinirana in obsežna. Obstajajo nekatere skupinske molitve, kjer se Koran recitira glasno in jasno, v napol pojočem tonu, kar ni povsem enako pojmu petja, pač pa je ton ritmičen in globoko prodoren. Prerok^sa je tudi svetoval, da se Koran recitira tako, da je moč zaznati senco žalosti; to ga naredi bolj dojemljivega, pomen verzov pa se usidra globlje v srce. V nekaterih molitvah, predvsem v dveh popoldanskih, ni glasnega recitiranja, kar se ujema s splošnim razpoloženjem v tem času. V zgodnjem popoldnevu celo ptice nehajo peti in v zraku je splošen občutek tišine. Jutranja molitev, molitev po zahodu, in molitev, ko pade noč, vključujejo obdobja, ko je recitiranje verzov običajna praksa.

Molitev je možno nadalje razdeliti v dve kategoriji. Kakor skupinske molitve, so tudi posamezne molitve zelo poudarjene. V skupinskih molitvah verniki izkazujejo spoštovanje Bogu skupinsko in odprto. V posameznih molitvah je poudarjena zasebnost in ne bi smelo biti nobene potrebe, da bi se te molitve opravljale pred drugimi. Podobno je pozna nočna molitev opravljena v popolni zasebnosti. Prebivalci iste hiše poskušajo najti svoj prostor, celo mož in žena skušata svoje molitve opravljati ločeno, tako da je povezanost z Bogom zelo zasebna

Opaženo je bilo, da je institucija skupinskih petkratnih dnevnih molitev približno štirinajst stoletij zelo dobro delovala za ohranitev te svete institucije. Mošeje so igrale glavno vlogo v ohranjanju te plemenite institucije pri življenju. Prav tako služijo kot izobraževalni centri za mlade in stare in so skozi zgodovino imele najpomembnejšo vlogo v verskem učenju in usmeritvah.

Prostori molitev v islamu, namenjeni skupinski ali samostojni molitvi, morajo biti izjemno čisti. Od vsakogar se pričakuje, da si bo sezul čevlje, preden bo vstopil v takšen kraj. Čeprav se mora vernik v vsaki molitvi s čelom dotakniti tal, včasih za kratek čas, včasih dlje, je zanimivo, da se v muslimanski družbi ni nikoli pojavila kožna bolezen, prenesena po čelu. Morda bodo nekateri to pripisali visokemu standardu čistoče, drugi Božjemu blagoslovu, gre pa za preverjeno dejstvo. Kar se tiče obsega molitve, obstajata dve vrsti:

1. Formalno rutinsko recitacijo verzov Korana in drugih molitev recitirajo v jeziku Korana, arabščini. Od vseh vernikov se pričakuje, da poznajo pomen tistega, kar recitirajo, drugače bodo prikrajšani za ogromno korist, ki jo lahko dobijo iz razumljene recitacije. Ta razprava bi bila predolga, če bi šli v podrobnosti, bodo pa bralci, ki jih zanima nadaljnje proučevanje, našli ustrezno literaturo.
2. Druga kategorija pripada posameznim molitvam v vernikovem jeziku, v katerem je posameznik svoboden. Ta, druga kategorija je sporna v smislu, da številne šole prava takšno prakso prepovedujejo in vztrajajo pri recitaciji v predpisani obliki, ne glede na to, ali jo posameznik razume ali ne. Vendar pa priznavajo potrebo po zasebnih in osebnih molitvah, tako da predlagajo, da se v lastnem jeziku moli po koncu formalne molitve, ne pa v času njenega trajanja. Ahmadijski muslimani priporočamo in izvajamo prvo možnost; med formalno molitvijo molimo v svojem jeziku.

Kot smo obširno pokazali zgoraj, je institucija islamske molitve zelo razvita; od posameznika se pričakuje, da moli petkrat dnevno, tako posamezno kot skupaj z drugimi. Islamska molitev ima tako pomembno vlogo v življenju muslimana in v duhovni ter materialni vzgoji posameznika.