Živo sporočilo
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Živo sporočilo

Zadnje stoletje je bilo priča začetkom silnih revolucij v človeških vrednotah v vseh življenjskih sferah. Standardi, ki so bili sprejeti in predpisani skozi stoletja, doživljajo bliskovito pregledovanje in preoblikovanje. Dimenzije človeškega življenja dobivajo novo obliko, zato učenjaki in misleci začenjajo poudarjati, da potrebujemo novo razodetje. Koran pa je precej jasen, da so napotki, ki jih vsebuje, dokazano primerni za vse ravni in za vse čase.

Postavlja se vprašanje, kakšno zagotovilo je v Koranu, ki se ukvarja z nepredvidljivimi dogodki, s katerimi se sooča človeštvo danes in ki bodo vztrajale v prihajajočih dneh? V zagotovilo je Koran oznanil, da Preroksa ni bil vzgojen samo v generaciji, s katero je živel, ampak je bil vzgojen med tistimi, ki se mu še niso pridružili (glej Koran 62: 3–4). To je pomenilo drugi duhovni prihod Preroka,sa da bi izpostavil napotke iz Korana, ki so potrebni za novo dobo, in da bi prikazal vrednote, ki jih zahteva nuja, s katero bi bil človek takrat soočen. Ta obljuba je bila izpolnjena s prihodom Ahmadaas iz Kadijana (1835–1908), ki je posvaril človeštvo, da stoji na pragu enakih razmer, ki so bile v njegovem času (tj. začetek dvajsetega stoletja), kot so bile razmere do časa Adama,as in je nadaljeval z napotki, ki so izhajali iz Korana v luči razodetja zaupanega njemu, ki jih človeštvo tako nujno potrebuje.

Tako islam vsebuje način lastnega oživljanja, ne samo z običajno interpretacijo, temveč tudi z lučjo razodetja, zaupano Božjemu izbrancu skozi čas. V tem kontekstu se je treba spomniti, da je celoten Koran od začetka do konca besedno razodetje in je zato dobesedno Božja beseda. Kot takšen je dinamičen in manifestiran. Dinamičen je kot vesolje, ki je Božje delo. To vseskozi zagotavlja popolno skladnost med Koranom in vesoljem. Koran potrjuje, da je vesolje zavezano zakonom in tako zavezano, da služi človeku. Na primer, izrečeno je bilo:

اَللہُ الَّذِیۡ خَلَقَ السَّمٰوٰتِ وَ الۡاَرْضَ وَ اَنۡزَلَ مِنَ السَّمَآءِ مَآءً  فَاَخْرَجَ بِہٖ مِنَ الثَّمَرٰتِ رِزْقًا لَّكُمْ ۚ وَسَخَّرَ لَكُمُ الْفُلْکَ لِتَجْرِیَ فِی الْبَحْرِ بِاَمْرِہٖ ۚ وَ سَخَّرَ لَكُمُ الۡاَنْہٰرَ ۚ  وَ سَخَّرَ لَكُمُ الشَّمْسَ وَالْقَمَرَ دَآئِبَیۡنَ ۚ  وَ سَخَّرَ لَكُمُ الَّیۡلَ وَالنَّہَارَ ۚ  وَاٰتٰىكُمۡ مِّنۡ كُلِّ مَا سَاَلْتُمُوۡہُ ؕ وَ اِنۡ تَعُدُّوۡا نِعْمَتَ اللہِ لَا تُحْصُوۡہَا ؕ

Bog je tisti, ki je ustvaril nebesa in Zemljo in z neba poslal vodo in vam z njo dal plodove za hrano. Dal vam je ladje, da plujejo po morju po njegovem ukazu. In dal vam je reke. In dal vam je sonce in luno, ki se neprestano gibljeta. Dal vam je tako noč kot dan. Dal vam je vse, kar ste si zaželeli. Če bi hoteli izmeriti Njegovo dobroto, vam to ne bi uspelo. (Koran 14: 33–35)

In spet:

وَ  سَخَّرَ لَكُمُ الَّیۡلَ وَالنَّہَارَ ۙ وَ الشَّمْسَ وَالْقَمَرَ ؕ وَالنُّجُوۡمُ مُسَخَّرٰتٌۢ بِاَمْرِہٖ ؕ اِنَّ فِیۡ ذٰلِکَ لَاٰیٰتٍ لِّقَوْمٍ یَّعْقِلُوۡنَ ۙ وَمَا ذَرَاَ لَكُمْ فِی الۡاَرْضِ مُخْتَلِفًا اَلْوَانُہٗ ؕ اِنَّ فِیۡ ذٰلِکَ لَاٰیَۃلِّقَوْمٍ یَّذَّکَّرُوۡنَ  وَہُوَ الَّذِیۡ سَخَّرَ الْبَحْرَ لِتَاۡكُلُوۡا مِنْہُ لَحْمًا طَرِیًّا وَّ تَسْتَخْرِجُوۡا مِنْہُ حِلْیَۃً تَلْبَسُوۡنَہَا ۚ وَ تَرَی الْفُلْکَ مَوَاخِرَ فِیۡہِ وَ لِتَبْتَغُوۡا مِنۡ فَضْلِہٖ وَلَعَلَّكُمْ تَشْكُرُوۡنَ ﴿﴾

Po svoji volji je uklonil dan in noč, sonce in luno, da vam služijo. Zagotovo razumni v tem vidijo znake. Uklonil je vse, kar je ustvaril na zemlji, da bi vam služilo. Zagotovo so to znaki za te, ki se spominjajo. On je uklonil morje, da imate sveže meso in okrasje, ki ga nosite. Vidiš ladje, ki plujejo po njem, da bi našle kaj od njegovega izobilja in bi lahko bili hvaležni. (Koran 16: 13–15)

Omenjanje Božjih znakov poudarja potrebo po proučevanju in raziskovanju, da bi našli primerno rabo vseh odkritih stvari s pridobivanjem znanja o njihovih lastnostih in zakonih, ki jim zapovedujejo. Zagotovilo, da je celotno vesolje namenjeno, da služi človeku, in gotovost, da vsemu v njem zapovedujejo zakoni, o katerih znanje lahko človek postopoma pridobi, človeku na široko odpira vse poti do znanja, k raziskovanju katerega je vedno znova pozvan.

Edina meja je postavljena s še enim Božjim zakonom: dokler bo človek koristno uporabljal Božjo radodarnost, jo bo Bog brezmejno povečeval, če pa jo bo nekoristno uporabil ali zlorabil, se bo moral zagovarjati in bo ta radodarnost lahko postala orodje njegovega propada in uničenja (glej Koran 14: 8).