V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Univerzalni napotki

Koran uči, da je Bog na vseh ravneh človeku dal napotke skozi razodetje, zaupano prerokom. To zahteva vero v vse prejšnje preroke in muslimani morajo verjeti v vse in jih častiti. Uči pa tudi, da so prejšnja razodetja bila v svojem obsegu omejena. Vsako je bilo zastavljeno za potrebe ljudi in jim je bilo poslano ob razvoju, v katerega so vstopali. Vsako je vsebovalo temeljne resnice, veljavne skozi čas, s spoštovanjem vsega človeštva, je pa tudi vsebovalo napotke, usmeritve, zapovedi in prepovedi, ki so bile lokalnega in začasnega značaja. Še več, v toku časa so bili deli teh razodetij izgubljeni ali pozabljeni ali izkrivljeni. Tisto, kar je bilo univerzalno in stalno v prejšnjih razodetjih, je bilo znova potrjeno v Koranu. Ti deli so se že izgubili ali so bili spregledani ali pozabljeni, oživljeni pa so bili, ker so jih ljudje še potrebovali. Kar je bilo v celoti za lokalno ali začasno uporabo in se ni več potrebovalo, je bilo opuščeno. Česar ni bilo v prejšnjih razodetjih, ker za to ni bilo potrebe, vendar pa je to človeštvo potrebovalo v prihodnje, je bilo dodano (glej Koran 2: 107 in 3: 8).

Ne samo, da so današnje različice prejšnjih razodetij odprte resnim vprašanjem glede avtentičnosti besedila in natančnosti prevoda in interpretacije, ampak je veliko podrobnosti, ki se tičejo zapovedi in predpisov in celo doktrine, ki so bile začasnega ali lokalnega značaja, sedaj zastarelih ali neuporabnih. Današnja doktrina v veliko primerih temelji na poznejši interpretaciji in formulaciji, ki na videz niso prav veliko povezane s tem, kar je razodetje vsebovalo in mu celo nasprotuje; pozornost k vsemu temu pritegne Koran, ampak Koran tudi poudarja enotnost temeljnega nauka, ki ga vsebujejo vsi prejšnji sveti zapisi in vztraja pri vseh prerokih, namreč, pri veri v obstoj in enotnost Boga v posmrtnem življenju in v skladnost z Božjo voljo skozi pravična dejanja. Tako Koran sam, medtem ko potrjuje resnico vseh prejšnjih prerokov, sestavlja vso resnico za celotno človeštvo za vse čase. Koran je tako univerzalna posest in dediščina; njegovo sporočilo je usmerjeno k celotnemu človeštvu (glej Koran 7: 159). Poslan je kot vodilo človeštvu z jasnimi dokazi za smernice in za razločevanje med resnico in neresnico (glej Koran 2: 186).

Razlaga in pojasnjuje vse, kar bi človeštvo morda potrebovalo za izpolnjeno življenje (glej Koran 16: 90). Ustvariti želi vero v Boga z vajo v Božjih znakih; oskrbuje človeško dobrobit: materialno, moralno in duhovno; uči vse, kar je potrebno za koristno ravnovesje človeškega življenja in razlaga filozofsko podlago, zato da je razum zadovoljen, iskreno soglasje z nauki je zagotovljeno (glej Koran 62: 2–3). Razlaga nujnost vzpostavljanja in vzdrževanja skupnosti z Bogom. Pozornost usmerja k Božanskim atributom, njihovemu delovanju in načinu, kako bi človeštvu koristilo njihovo poznavanje. Skratka, vse, kar je temelj za spodbujanje človeške dobrobiti v vseh sferah, naj pritiče načelu ali vedenju, je izpostavljeno in razloženo (glej Koran 16: 90).

Ni možno z dokončnostjo izpostaviti celotnega pomena in interpretacije Korana ali pravzaprav kateregakoli dela. Prinaša nove resnice in sveže napotke za vsak čas in na vseh ravneh. Je stalen in nenehen čudež (glej Koran 18: 110). Vesolje je dinamično in prav tak je Koran. Pravzaprav je Koran tako dinamičen, da je vedno bil korak pred svetom in nikoli ni zaostajal. Ne glede na to, s kakšno hitrostjo se človeško življenje spreminja in razvija, je Koran vedno dajal in bo še dajal potrebne napotke. To se je dogajalo štirinajst stoletij in to je zagotovilo, da se bo to dogajalo še naprej.

Koran trdi, da ga neresnice nikoli ne bodo dohitele. Vse raziskave preteklosti in vsa odkritja in vsi izumi v prihodnosti bodo potrdili njegovo resničnost (glej Koran 41: 43). Koran govori na vseh ravneh; skozi parabole, primerjave, argumente, razumnost, opazovanje in proučevanje naravnih fenomenov in naravnih, moralnih in duhovnih zakonov želi doseči vsako obliko razumevanja, (glej Koran 18: 55, 39: 28 in 59: 22).

Koran sklepa od fizičnega in oprijemljivega k duhovnemu in neoprijemljivemu. Na primer:

وَ مِنْ اٰیٰتِہٖۤ  اَنَّکَ تَرَی الْاَرْضَ خَاشِعَۃً فَاِذَاۤ  اَنۡزَلْنَا عَلَیۡہَا الْمَآءَ  اہۡتَزَّتْ وَ رَبَتْ ؕ اِنَّ  الَّذِیۡۤ  اَحْیَاہَا  لَمُحْیِ الْمَوْتٰی ؕ اِنَّہٗ عَلٰی كُلِّ شَیۡءٍ  قَدِیۡرٌ

Med Njegovimi znaki je tudi, ko vidiš izsušeno zemljo, ampak ko pošljem vodo, vse vzbrsti v zelenju. Tisti, ki oživi zemljo, lahko oživi mrtve. On ima moč nad vsem. (Koran 41: 40)

Tukaj z oživljanjem mrtvih misli na oživitev in ponovno rojstvo ljudstva. Kot je mrtva zemlja oživljena z življenjskim dežjem z neba, tako je ljudstvo, ki deluje mrtvo v vseh pogledih, oživljeno in regenerirano z duhovno vodo iz nebes, se pravi, skozi Božje razodetje. Ta ideja je v Koranu večkrat razložena. Obujanje je razloženo s fenomenom mrtve zemlje, ki jo oživi življenjski dež (glej Koran 22: 6–8).

Koran vedno znova spodbuja opazovanje in refleksijo, uporabo razuma in razumevanja (glej Koran 3: 191–192). Kadar Koran govori o Božjih znakih, je cilj spodbuditi razmišljanje o dogodkih ali fenomenih, ki so zapisani, da bi iz njih dobili nauke, ki bi nam pomagali dojeti resnico; da bi razumeli delovanje Božjih atributov in Božjih zakonov; da bi cenili duhovne vrednote in da bi živeli in uredili naša življenja tako, da bi vsa naša dejanja v vseh sferah postala v celoti koristna. V tem smislu je napotek iz Korana opisan kot zdravilo in milost za vse, ki svojo vero položijo vanj (glej Koran 17: 83). Opominja nas:

  یٰۤاَیُّہَا النَّاسُ قَدْ جَآءَتْكُمۡ مَّوْعِظَۃٌ مِّنۡ رَّبِّكُمْ وَشِفَآءٌ لِّمَا فِی الصُّدُوۡرِ ۬ۙ وَہُدًی وَّرَحْمَۃٌ  لِّلْمُؤْمِنِیۡنَ

O ljudje, prejeli ste sporočilo od Gospoda in zdravilo za vsakršno tegobo v srcu in napotek in milost za vernike. (Koran 10: 58)