Nasprotovanje se nadaljuje
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Nasprotovanje se nadaljuje

Leto dni pozneje, pri Uhudu, je bilo neskladje v številkah in opremi še bolj neverjetno kot pri Badru, vendar so že na začetku bitke muslimani sovražnika pognali v beg; toda zaradi hude napake na strani male skupine, se je zmaga za muslimane skoraj spremenila v katastrofo. Kljub temu Kurejši niso uspeli izkoristiti situacije, ki je Medino podvrgla njihovi milosti in se vrnili v Meko brez uspeha v njihovem končnem namenu.

Ker so bili priče bliskoviti rasti moči Prerokasa in muslimanov in počasen, vendar stalen napredek islama, so se Kurejši zatekli k pozivu na pomoč številnim plemenom, ki jih je njihova sovražna propaganda spreobrnila v zagrenjene sovražnike islama. Mogočna vojska, med osemnajst in dvajset tisoč, je zdaj napredovala proti Medini z odločnim namenom končati z resno grožnjo njihovemu načinu življenja in vsemu, kar je v njihovih očeh imelo vrednost.

Ko so prispeli do Medine, so odkrili, da je njihov pohod na mesto oviral širok jarek, ki so ga na več mestih na notranjem robu obdajali muslimani. Obleganje je trajalo skoraj tri tedne in vsililo nevzdržno trpljenje in stisko prebivalcem mesta. Ni bilo veliko bojevanja, razen kadarkoli je skupina Kurejšev poskušala prečkati jarek. Vsak tak poskus so muslimani galantno onemogočili. Muslimani so bili zreducirani na takšno stanje šibkosti in brezupnosti, da si, s čisto človeškega vidika, niso mogli predstavljati, da bi bila možnost odrešitve še vedno na voljo. Kot dodatek k anksioznosti in zaskrbljenosti Prerokasa je izvedel, da se je edino judovsko pleme v Medini vdalo nagovarjanju Kurejšev in so se strinjali napasti muslimane od zadaj, medtem ko se je zavezniška vojska pripravljala na skupni napad po vsej dolžini jarka od spredaj. Muslimani bi tako bili pod pritiskom zavezniških sil in Banu Kurejdah, judovskega plemena, ki je izdajalsko, navkljub svoji zavezi, prešlo k sovražniku.

Situacija je bila za muslimane skrajno brezupna, razen njihove čvrste vere v Boga in Njegovo obljubo varnosti. Nekje sredi noči jih je zajela huda nevihta, ki je popolnoma zmedla celoten tabor zavezniške vojske. Tako so bili prestrašeni, da niso našli druge varnosti, razen bega. Do svita ni bilo niti enega od njih na vidiku. To je bil konec oboroženega napada Kurejšev na muslimane.

To so bili samo vrhunci napora, ki je skozi leta postopoma rasel v vsaki obliki, vključno z izdajstvi, prevarami in zasedami. Vsi taki poskusi so bili onemogočeni z uvidom in modrostjo Preroka,sa ki ni varčeval s trudom ohranjati varnost tistih, ki so mu bili zaupani v skrb. Ni pa bil to njegov edini ali glavni namen. Te vrste napora si ni iskal sam, ampak mu je bil vsiljen proti njegovi volji. Skozi vse to je sledil svojemu glavnemu namenu, ki je bil širjenje enotnosti Božanskega in učenje njegovih ljudi dobrih vrednot islama, ki prevladujejo v vsakem vidiku človeškega življenja.

V šestem letu po njegovi emigraciji iz Meke v Medino je bilo pri Hudebiji s Kurejši urejeno premirje za obdobje desetih let, pogoji katerega so bili celo v očeh muslimanov popolnoma neenakopravni in za njih ponižujoči. Ampak Prerokusa je bilo jasno, da je premirje na široko odprlo poti za širjenje in napredek islama. V manj kot dveh letih so Kurejši grobo prekršili pogoje premirja z napadom in opustošenjem plemena v navezi z muslimani.

Na prošnjo zatiranega plemena je Preroksa korakal proti Meki na čelu deset tisoč vdanih muslimanov. Kurejši so ugotovili, da za njih ni več odrešitve. Prepustili so se milosti Preroka.sa

Vsa zaničevanja in posmehovanje izlito na njega od prebivalcev Meke v njegovih zgodnjih letih; njihovo neustavljivo sovraštvo; dolga leta grenkega, krutega in nenehnega preganjanja; vse bojevanje, stiska in trpljenje; izguba dragih in predanih privržencev – vse, vse je v trenutku zmage odmislil, odgnal iz uma in odpustil v imenu Gospoda na višavah, dobrega, milostnega, stvarnika in gospodarja vsega. Vrata ljubezni in milosti so bila na široko odprta. Zagrenjeni sovražniki zjutraj so postali topli prijatelji do poldneva. Nekatera srca so bila še vedno čemerna; ponižanje, čeprav omehčano z velikodušnostjo, je bilo težko prenesti, vendar se tudi ti niso mogli dolgo upirati zdravilnemu učinku, ki ga je tako radodarno in učinkovito prinašal Prerok.sa Zgodovina ne podaja nobenega primerljivega primera takega popolnega odpuščanja, tako popolne dobrote, v tako veliki meri.

Meka je padla, vendar to ni prineslo miru. V manj kot mesecu dni, ko je Preroksa še bil v Meki, se je moral soočiti z ogromno vojsko sovražnih plemen pri Hunejnu. Bitka je, še preden so se ji dobro pridružili, že šla narobe in muslimanske sile so bile vržene v popolno zmedo. So se pa hitro spet zbrali in se je vojskovanje, ki se je začelo, končalo v popolni zmagi za njih. Zelo veliko število zapornikov je bilo zajetih in ogromen plen je padel v muslimanske roke. Sčasoma so bili vsi zaporniki osvobojeni brez odkupnine in plen je bil radodarno dodeljen prebivalcem Meke, od katerih nekateri sploh niso sprejeli islama.

Taif je izstopal in čeprav je judovska trdnjava pri Haibaru, ki je dolgo bila središče spletk proti muslimanom, že bila premagana, je nevarnost še vedno grozila s severa. Na meji s Sirijo naj bi se zbirala velika sila s sovražnimi nameni. Pozneje so ugotovili, da so to bile le vztrajne in hudobne govorice. Soočen z velikimi težavami je Preroksa zbral sile in korakal na mejo s Sirijo. Ko je prispel, je poslal skupine v različne smeri, da bi poročale o situaciji. Te so se vrnile in poročale, da niso opazili, da bi se kjerkoli zbirale skupine. Pomirjen se je Preroksa odločil vrniti v Medino, pred tem pa se je ustavil za nekaj dni, da je sklenil mirovne pogodbe z nekaterimi plemeni na meji. Bojevanja ni bilo. Delegacije so sedaj prihajale z vseh koncev Arabije, da bi se podredile in sprejele islam.