V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Nasprotovanje in pregon

Kurejši, ki so postajali bolj in bolj zaskrbljeni zaradi vpliva nove doktrine, so poslali delegacijo k Abuju Talibu, Prerokovemusa stricu in mu razložili, da so se, čeprav je oznanilo njegovega nečaka o obsojanju idolov za njih neznosno, iz spoštovanja do Abuja Taliba vzdržali skrajnih ukrepov proti njemu. Ali ne bi poskušal prepričati svojega nečaka, da bi se odpovedal pridiganju nove doktrine, morda z grožnjo, da se mu bo odrekel? Abuju Talibu so jasno povedali, da se bodo v nasprotnem primeru oni odpovedali njemu.

Abu Talib je z nečakom govoril, predal sporočilo delegacije, ampak ta je odločno odgovoril, da stričevo dilemo obžaluje, vendar ima Božji ukaz, ki ga mora ubogati. »Ne odreči se svojim ljudem, stric,« je rekel Mohamed.sa »Ne prosim te, da mi stojiš ob strani. Lahko se me odrečeš, kot so predlagali. Kar se tiče mene, mi je priča en in edini Bog, ko rečem, da čeprav bi dali sonce na mojo desno in luno na mojo levo, ne bi prenehal pridigati resnice, ki jo zahteva Bog. To moram početi do konca.«

Abu Talib se je globoko zamislil. Ni bil pripravljen reči, da verjame v Prerokovosa sporočilo, toda imel ga je zelo rad in ga je obšel ponos ob njegovi odločni in plemeniti odločitvi, da bo izpolnil svojo misijo, kot mu jo je zapovedal Bog. Na koncu je dvignil glavo in rekel: »Sin mojega brata, pojdi svojo pot; opravi svojo dolžnost, kot jo vidiš; moji ljudje se me bodo morda odrekli, ampak stal bom ob tebi.«

Preganjanje se je stopnjevalo in Preroksa je svojim privržencem, ki so to možnost imeli, svetoval, naj zapustijo Meko in se preselijo čez Rdeče morje v Abesinijo, kjer bodo pod vlado krščanskega cesarja našli bolj znosne razmere. Majhna skupina pod vodstvom Prerokovegasa bratranca je odrinila v Abesinijo. Delegacija Kurejšev jim je sledila in od cesarja zahtevala, da jim preda begunce. Cesar je poslušal obe strani in zahtevo prebivalcev Meke zavrnil.

V tem času so preganjani in nadlegovani muslimani v Meki zaradi Umarjevera in Hamzahove,ra ki je bil Prerokovsa stric, dobili nekaj podpore in spodbude zavezanosti islamu. Vendar te spreobrnitve niso prinesle sprememb v odnosu prebivalcev Meke. Umarjara so obravnavali kot vse druge muslimane. Tako je preganjanje postajalo bolj grenko in ostro.

Z namenom, da jih izstradajo, je bil uveden popoln bojkot muslimanov, skupaj z vsemi člani Prerokovesa družine. Zaprti so bili v ozko sotesko, ki je pripadala Abuju Talibu. Vsak stik z njimi je bil prepovedan. To je povzročilo stisko, še posebej pri otrocih in starostnikih. To grozno stanje se je nadaljevalo skoraj tri leta, ko je nekaj vodilnih prebivalcev Meke reagiralo proti taki surovosti in nehumanosti nad rojaki, in oznanilo, da bodo Prerokasa in njegove privržence izpustili iz zapora in se vrnili v stare tirnice.

Tako je bila blokada odpravljena. Toda pomanjkanje in stiska, ki sta ju prenašala med blokado, sta zelo načeli zdravje Hadidžera in Abuja Taliba. Hadidžara je umrla po nekaj dnevih, Abujev Talibov konec pa je prišel mesec pozneje. Smrt njegove zveste in ljubljene žene je Prerokasa oropala njegovega prvega vira zemeljskega udobja in tolažbe, smrt njegovega strica pa ga je izpostavila še slabšemu ravnanju in preganjanju. Nasprotniki so mu na ducat načinov skoraj onemogočili, da bi zapustil hišo in odnesel sporočilo v katerikoli del Meke ali tistim, ki so tam bili na obisku.

V teh razmerah se je Preroksa odločil svoje sporočilo odnesti v Taif, mesto približno sto kilometrov jugovzhodno od Meke, ki je bilo prav tako kraj za romanje in je bilo na prijetnejši lokaciji kot Meka. Na njegovi poti v Taif ga je spremljal Zaid,ra njegov osvobojeni suženj.

V Taifu so Prerokasa sprejeli glavni možje in mu dovolili, da je svoje svobodno povedal, a so njegovo sporočilo le malo upoštevali. Po nekaj časa so začeli kazati znake zaskrbljenosti, da bo njegova navzočnost zapletla zadeve s prebivalci Meke, s katerimi so imeli trgovske vezi in katerih prijateljstvo so cenili. Zato so ga pustili samega, da se je ubadal z uličnimi pobalini in mestno drhaljo. Prerokasa in njegovega privrženca je naposled odgnalo posmehovanje množice, ki so ju obmetavali s kamenjem. Ko sta zapustila Taif, sta bila oba ranjena in okrvavljena,

Preroksa je bil zdaj v zelo hudem položaju. Zapustil je Meko in v Taifu so ga zavrnili. Po običajih Meke se vrniti ni mogel, razen če bi ga podprl kakšen vodilni prebivalec Meke. Nikamor drugam ni mogel. Iskreno je molil za razsvetljenje, napotke in pomoč ter se z Zaidomra odpravil nazaj v Meko.

Na poti se je ustavil v mestu Nahla in poslal sporočilo Mut’amu bin Adiju, vodilnemu prebivalcu Meke, s prošnjo, da njegovo vrnitev podpre. Mut’am se je strinjal in tako sta se Preroksa in Zaidra vrnila. Razmere v Meki so bile sovražne in težke kot pred njegovim odhodom. Njegove molitve in razodetje, ki je stalno prihajalo z zagotovilom Božje pomoči in končne zmage, so bili njegovi edini vir tolažbe in moči. Zadnje razodetje je namigovalo na nujnost, da Meko zapusti.

Meka je bila njegovo rojstno mesto, kjer je preživel celo svoje življenje in kjer se je poročil, kjer so se rodili njegovi otroci in kjer je slišal Božji klic. Kljub trpkemu in krutemu preganjanju, ki so ga on in njegovi privrženci še vedno trpeli, so mu bili njeni ljudje ljubi in je vedel, da bo ločitev, kadarkoli bi prišla, zanj težko breme. Vendar je bilo njegovo življenje popolnoma predano njegovemu poslanstvu in bil je pripravljen dobrovoljno izpeljati, kar mu je bilo naloženo in kar bo v zadovoljstvo Bogu. Boleča misel, da mora Meko zapustiti, pa je bila omehčana z Božjim zagotovilom, da ga bo Bog privedel nazaj (glej Koran 28: 86).