Življenje islamskega Preroka
To obširno sporočilo je bilo preneseno v ustnem razodetju islamskemu Prerokusa v obdobju približno dvaindvajsetih let (610–632) in vsak vidik je bil prikazan v času Prerokovegasa življenja. V Koranu je bil opisan kot odličen vzor (Koran 33: 22). Zapovedano mu je bilo tudi, da oznani:
اِنۡ كُنۡتُمْ تُحِبُّوۡنَ اللہَ فَاتَّبِعُوۡنِیۡ یُحْبِبْكُمُ اللہُ وَ یَغْفِرْ لَكُمْ ذُنُوۡبَكُمْ ؕ وَاللہُ غَفُوۡرٌ رَّحِیۡمٌ ﴿﴾
Če ljubite Alaha, mi sledite; Alah bo potem ljubil vas in vam odpustil grehe. Alah odpušča, vedno je usmiljen. (Koran 3: 32)
Zato je moral živeti pri luči dneva in biti v celoti na voljo. Nujno je bilo tudi, da je njegovo življenje večplastno, saj je bil pozvan izpolnjevati različne vloge in jih izpolnjevati do popolnosti. Rodil se je v Meki leta 570 in živel prvo tretjino sedmega stoletja. Do nas je prišel popoln in podroben zapis njegovega življenja in je na voljo iskalcem resnice za proučevanje in raziskovanje. Preroksa sam vsega tega ne bi mogel zrežirati. Na vsaki stopnji in na vsakem koraku je bila jasno vidna Božja roka kot Zaščitnica, Vodnica in Pomočnica.
Rodil se je kot sirota, njegov oče je umrl nekaj mesecev prej. Njegova mati je umrla, ko mu je bilo šest let, in njegov dedek, ki je bil njegov ljubeči in predani skrbnik, je umrl, ko je bil star osem let. Potem so ga dali v oskrbo stricu Abuju Talibu, bratu njegovega očeta. Gledano nazaj, je bilo zaznati Božji načrt celo v teh zgodnjih letih, Bog sam je bil njegov pravi Skrbnik. To je nedvomno potrjeno z dejstvom, da čeprav je svoje otroštvo, fantovstvo in mladost preživel v pokvarjeni in razvrednoteni družbi Meke, je odrasel brez najmanjših madežev na njegovem značaju. V poznejših letih je bil vajen reči, da preden je prejel Božji klic, moralnih in duhovnih vrednot ni kaj dosti razumel, Božja modrost naj bi ga popolnoma obvarovala pred kakršnimkoli spodrsljajem. Nikoli ni malikoval idolov, nikoli jedel od daritev idolom, se nikoli dotaknil alkohola ali iger na srečo ali sodeloval v katerikoli lahkomiselni aktivnosti svojih vrstnikov.
V nekem obdobju svoje mladosti je Mohamed,sa kot drugi mladeniči njegove starosti, delal kot ovčji in kozji pastir po hribih in dolinah okoli Meke. Ob neki priložnosti, ko je bil na dolžnosti v družbi s kurejškim[1] fantom, ga je prosil, da prevzame še njegovo čredo, da bi se lahko šel v Meko zabavat, kot so se bili navajeni ponoči zabavati drugi mladi. Vendar ga je, ko je prišel v predmestje, zamotilo poročno slavje in je kmalu zaspal. Ob podobni priložnosti je spet zaspal na svoji poti v mesto. Tako se je izognil skušnjavi in takšne zabave več ni iskal.
Vse avtoritete pripisujejo Mohamedovisa mladosti skromnost vedenja in čistost manir, ki so bile med prebivalci Meke redke. Bilo je v skladu z njegovim značajem, da se je odmikal od grobosti in razuzdanosti njegovih mladih vrstnikov. Obdarjen s prefinjenim razumom in delikatnim okusom, zadržan in meditativen, je večinoma živel znotraj sebe in razmišljanja v njegovem srcu so poskrbela, da mu ni bilo dolgčas v prostih urah, ki so jih drugi na nižji stopnji preživeli v grobih športih in potratnosti. S poštenim značajem in častno držo nevsiljivega mladca je pridobil odobravanje rojakov; in po skupnem konsenzu je dobil naziv Al-Amin, kar pomeni Zvesti. Potem ko je slišal Božji klic in so se njegovemu sporočilu posmehovali in so ga sprejeli s sumničavostjo, ga je Bog spodbudil, naj izzove svoje nasprotnike z besedami:
فَقَدْ لَبِثْتُ فِیۡكُمْ عُمُرًا مِّنۡ قَبْلِہٖ ؕ اَفَلَا تَعْقِلُوۡنَ
Pred tem sem celo življenje živel med vami; ali ne razumete? (Koran 10: 17)
Niti njegov najbolj zagrenjeni sovražnik ni mogel pokazati na en incident v njegovem takratnem življenju.
Ko je dozorel, ga je stric priporočil Hadidži,ra premožni, zelo cenjeni vdovi med Kurejši, ki jo je, kot večino njenih sodobnikov, zanimalo trgovanje s karavanami, ki so potovale iz Meke v Jemen na jugu in v Sirijo na severu, da bi ga zaposlila kot svojega agenta v karavani, ki se je odpravljala v Sirijo. Z veseljem se je strinjala in Mohamedsa se je tako izkazal v izvajanju svojih dolžnosti, da je bila globoko pod vtisom njegove iskrenosti, integritete, poslovne žilice in njegove prijetne ter privlačne osebnosti.
Bila je dvakrat poročena in je imela otroke iz obeh zakonov. Čeprav se je bližala štiridesetemu letu, je po smrti svojega drugega moža za zakon prejela več ponudb, ki pa jih je zavrnila. Takrat se je odločila, da bo zanesljivega Mohamedasa vprašala, ali bi premislil o ponudbi za zakon. Glede tega je k njemu je poslala eno svojih dekel. Mohamedsa je bil presenečen, se posvetoval s stricem, ki se je strinjal in zakon je bil dogovorjen. Mohamedsa je bil star petindvajset let in tako petnajst let mlajši od Hadidže.ra
Zakon je bil kljub razliki v letih in bogastvu zelo srečen. Hadidžara je Mohamedusa rodila več otrok; od teh so sinovi umrli še kot dojenčki, deklice pa so odrasle v ženske in se sčasoma poročile. Potomci samo ene hčere, Fatime,ra ki je bila poročena s Prerokovimsa bratrancem, Alijem,ra sinom njegovega strica, Abuja Taliba, so preživeli. Vsi, ki danes trdijo, da so neposredni potomci Preroka,sa so potomci Fatimera in njenih dveh sinov, Hasana in Husejna.
Mohamedsa je bil ljubeč in pozoren mož, ki je kazal nežnost in uvidevnost do Hadidže.ra Ko je bil doma, je pomagal pri domačih opravilih in skrbel za ženo ter otroke. Prepričal je Hadidžo,ra da se velikemu delu svojega premoženja odpove v dobrodelne namene za pomoč revnim in pomoči potrebnim. Da se je prostovoljno strinjala živeti v preprostosti in dobrotljivosti s svojim možem, o njenem značaju veliko pove. Tako zelo mu je bila vdana in ga je tako globoko občudovala, da se je, ko je petnajst let po poroki prejel Božji klic, takoj odzvala in je bila zanj nenehen vir tolažbe in podpore še nadaljnjih deset let njunega skupnega življenja.
Sčasoma je Mohamedsa vedno več časa preživel v razmišljanju in meditaciji. Imel je občutljiv um in resno ter mirno razpoloženje. Zelo je čutil stisko vsakega bitja in se je ob njej ostro odzval ter ponudil olajšanje in pomoč, kolikor je bilo v njegovi moči. Ob neki priložnosti je opazil starega sužnja, ki je garal, da bi izvlekel vodo s težkim vedrom, da bi poskrbel za gospodarjev vrt. Mohamedsa mu je pomagal in potegnil toliko vode, da je za kratek čas olajšal starega moža, da si je lahko malo odpočil in si povrnil moči. Mohamedsa mu je namenil vesele in spodbudne besede in ko je šel od njega, mu je prijazno rekel: »Kadar potrebuješ pomoč, pokliči Mohameda.« Zapisanih je veliko takih dogodkov.
Kar pa je najgloblje in najbolj boleče prizadelo njegov um, je bil moralni in duhovni zaton, v katerega so padli njegovi ljudje in iz katerega ni vedel, kako naj jih iz njega reši, razen z Božjimi napotki in pomočjo. Z namenom druženja s samim seboj in proseč Nadbitje razsvetljenja in napotkov glede težav, ki so težili njegov um in dušo, se je navadil za več dni osamiti se na enem od hribov nekaj milj iz Meke. Tam je molil in razmišljal. S seboj je vzel skromno zalogo dateljnov in vode ter preživljal dneve in noči v samoraziskovanju, v razmišljanju o težavah, ki so ga pestile, ter v molitvi in prošnji Bogu. Ni zapisov o naporih, ki jih je doživljal v svoji duši v času osamitve. Po naravi stvari ni nikomur od nas dano, da bi stikal po globinah duše drugega, da bi natančno in v celoti ocenil njegove muke in srečo. To je sveta skrivnost med posameznikom in njegovim Stvarnikom.
V letih, ko se je Mohamedovasa duša poglabljala in dokazovala, se je pripravila na težko odgovornost, ki mu jo je naložila Božja volja.
O Mojzesuas v Koranu piše:
وَ اَلْقَیۡتُ عَلَیۡکَ مَحَبَّۃً مِّنِّیۡ ۬ۚ وَلِتُصْنَعَ عَلٰی عَیۡنِیۡ ۘ… وَفَتَنّٰکَ فُتُوۡنًا ۬۟… ثُمَّ جِئْتَ عَلٰی قَدَرٍ یّٰمُوۡسٰی ﴿﴾ وَاصْطَنَعْتُکَ لِنَفْسِیۡ
Obdal sem te s svojo ljubeznijo, da bi se razvijal pred mojimi očmi … Skušali smo te na razne načine. Ko si dosegel merila, o Mojzes, sem te izbral zase. (Koran 20: 40–42)
Kot pri Mojzesu,as tako pri Mohamedu.sa Na to ga opominja Koran:
اَلَمْ یَجِدْکَ یَتِیۡمًا فَاٰوٰی ۪﴿﴾ وَ وَجَدَکَ ضَآلًّا فَہَدٰی ۪﴿﴾ وَ وَجَدَکَ عَآئِلًا فَاَغْنٰی ؕ
Ali nisi bil sirota in te je zaščitil? Ali te ni v zmedenem iskanju Njega vodil k sebi? Ali nisi bil reven in ti je naklonil izobilje? (Koran 93: 7–9)
[1] Kurejš je pleme v Meki.