Pričetek razodetja
Mohamedsa je imel štirideset let, ko je v svoji osamitvi v Hiri [jama blizu Meke], kjer je bil navajen izboljševati se v molitvi in razmišljanju, prejel Božji klic. Videl je dostojanstveno navzočnost, ki mu je velela recitirati. Mohamedsa je odgovoril, da recitirati ne zna. Navzočnost je vztrajala:
اِقْرَاۡ بِاسْمِ رَبِّکَ الَّذِیۡ خَلَقَ ۚ﴿﴾ خَلَقَ الْاِنۡسَانَ مِنْ عَلَقٍ ۚ﴿﴾ اِقْرَاۡ وَ رَبُّکَ الْاَكْرَمُ ۙ﴿﴾ الَّذِیۡ عَلَّمَ بِالْقَلَمِ ۙ﴿﴾ عَلَّمَ الْاِنۡسَانَ مَا لَمْ یَعْلَمْ ؕ
Recitiraj v imenu Gospoda, ki ustvarja; ustvaril je človeka iz kepe krvi. Recitiraj! Tvoj Gospod je najbolj radodaren, ki je učil človeka s peresom, ga naučil, česar ni vedel. (Koran 96: 2–6)
Mohamedsa je ponovil besede, kot mu je bilo ukazano. Navzočnost je izginila. Premagan od te izkušnje je Mohamedsa ves tresoč se takoj odšel domov. Povedal je Hadidži,ra kaj se je zgodilo in izrazil zaskrbljenost, ali je šibko človeško bitje, kot je sam, sposobno težke odgovornosti, ki mu jo je naložil Bog.
»Zagotovo Bog ne bo dovolil, da bi ti spodletelo,« je bil Hadidžinra tolažeč odgovor. »Prijazen in pozoren si do svoje družine. Pomagaš revnim in zapuščenim ter nosiš njihova bremena. Težiš k temu, da bi znova vzpostavil visoko moralno vrednoto, ki jo je tvoje ljudstvo izgubilo. Počastiš svoje goste in pomagaš tistim v težavah.«
Po Hadidžinemra predlogu je Mohamedsa šel z njo k njenemu ostarelemu bratrancu Varakahu, ki je bil krščanski puščavnik in mu povedal o svoji izkušnji. Varakah ga je pomiril: »Angel, ki je prišel k Mojzesu, je prišel tudi k tebi. Želim si, da bi bil živ, da bi te podprl, ko se bodo tvoji ljudje obrnili proti tebi.« »Se bodo obrnili proti meni?« je Mohamedsa presenečeno vprašal. »Nikomur se še ni zgodilo, kar se je zgodilo tebi,« je odgovoril Varakah, »in da se ljudje ne bi obrnili proti njemu.«
Morda je Varakahova navedba na Mojzesaas prišla iz prerokbe:
Izmed njih bom našel preroka, v usta mu bom položil svoje besede; in povedal jim bo, kar mu bom ukazal. In zgodilo se bo, da kdorkoli ne bo prisluhnil mojim besedam, ki jih bo izgovarjal v mojem imenu, bom to jaz zahteval od tistega. (Devt. 18: 18–19)
Presenetljivo je, da je prvo Božje razodetje Prerokusa zapovedalo: recitiraj v imenu svojega Gospoda. Prav tako se poglavja v Koranu odpirajo z:
بِسْمِ اللہِ الرَّحْمٰنِ الرَّحِیۡمِ
V imenu Boga, najbolj prijaznega, vedno milostnega.
Nekaj časa podobne izkušnje ni doživel, kmalu pa je začel prejemati razodetja v kratkih intervalih. Živo je opisal izkušnje s temi besedami: »Razodetje pride na različne načine. Včasih besede zadenejo naravnost v moje srce, kot zvonjenje zvona, to je zame fizično naporno. Včasih slišim besede, kot bi bile izgovorjene izza zastora. Včasih vidim navzočnost, ki mi besede govori.« To potrjuje Koran:
وَ مَا کَانَ لِبَشَرٍ اَنۡ یُّکَلِّمَہُ اللہُ اِلَّا وَحْیًا اَوْ مِنۡ وَّرَآیِٔ حِجَابٍ اَوْ یُرْسِلَ رَسُوۡلًا فَیُوۡحِیَ بِاِذْنِہٖ مَا یَشَآءُ ؕ اِنَّہٗ عَلِیٌّ حَکِیۡمٌ
Človeka Alaha ni nagovoril, razen z razodetjem ali izpod tančice ali tako, da pošlje sla, ki z Njegovim ukazom razodeva, kar On želi. On je vzvišen, moder. (Koran 42: 52)
Štirje so verjeli v Prerokasa že od začetka: njegova žena Hadidža,ra njegov mladi bratranec Ali,ra sin njegovega strica Abuja Taliba, fant star komaj enajst let; njegov osvobojeni suženj Zaidra in njegov najbližji prijatelj Abu Bakr.ra Ti štirje so se pridružili Prerokusa in mu pomagali širiti Božjo luč. Ko so za to izvedeli prebivalci Meke, so se jim posmehovali. Vendar se niso smejali dolgo. Razodetje se je nadaljevalo verz za verzom, dokler se nekateri niso začeli čuditi in drugega za drugim je pritegnilo. Norčevanje je kmalu zamenjala zaskrbljenost. Prebivalci Meke so začutili, da je sporočilo, ki ga je razglašal Mohamedsa o enosti Boga, ogrožalo njihov način življenja in njihovo golo preživetje. Če bi opustili čaščenje idolov, so razmišljali, Meka ne bi bila več zatočišče za romarje in bi izgubila svoj položaj vodilnega mesta ter bi njihova glavna panoga zamrla. Celo trgovske karavane bi se lahko preusmerile drugam. Zato so se odločili zatreti to grožnjo njihovemu ustaljenemu načinu življenja in njihovi blaginji.
Novo doktrino so dobro sprejeli šibki in zatirani. Sužnji, ki so trpeli hudo stisko in ponižanje, so začeli upati, da jim bo Prerokovosa sporočilo prineslo odrešitev. Ženske, ki so v nekaterih pogledih bile manj pomembne od živali, so dvignile poglede in začutile, da se bliža čas, ko bodo dobile dostojanstven in časten položaj ob svojih očetih, možeh in sinovih. Mladeniče je navdihnila vizija plemenitega in dostojanstvenega obstoja. Prvi spreobrnjenci so prišli iz njihovih vrst.
Ko je mala skupina rasla v številu, so prebivalci Meke stopili na pot preganjanja, ki je postajalo čedalje bolj kruto in divje, ni pa jim uspelo ustaviti napredka nove doktrine enotnosti Boga, dostojanstva in enakosti človeka ter veličastnega in plemenitega cilja človeškega obstoja.