Vabilo iz Medine in migracija

V očeh posvetnega je Prerok^sa naletel na slepo ulico. Možnosti za njegov uspeh in sprejemanje njegovega sporočila so bile nične. Toda vztrajal je in bil prepričan, da mu bo Bog odprl pot. Njegov navada je bila, da je navezal stik s skupinami iz drugih delov dežele, ki so obiskale Meko ob vsakoletnem romanju in jih skušal pritegniti, da bi se zanimali za njegovo poslanstvo in sporočilo. Ob eni takih priložnosti je srečal skupino šestih romarjev, takrat znanih kot Jasrib, ki so taborili v dolini zunaj Meke. V tistem času so v Medini prebivali dve arabski in tri glavna judovska plemena. Arabski plemeni, Avs in Hazraj, sta bili poganski častilki idolov, vendar so se do neke mere morali seznaniti z judovsko tradicijo. Od svojih judovskih rojakov so slišali, da pričakujejo prihod preroka, ki je bil napovedan v njihovih svetih zapisih (glej Devt, 18: 18).

Možje, ki jih je srečal Prerok,^sa so spadali v pleme Hazraj. Ko jim je povedal, da je Bog njega imenoval za Njegovega poslanca in mu predal sporočilo za človeštvo, so ga polni pričakovanja bili pripravljeni poslušati. Prepričani so bili v njegovo resnico, izrazili svojo vero vanj in njegovo sporočilo ter se strinjali, da predajo sporočilo svojim rojakom, ko se vrnejo v Medino.

Naslednje leto jih je dvanajst, ki so predstavljali tako Avs kot Hazraj, ki so bili prepričani o Prerokovi^sa resnici, prišlo na romanje in se na skrivaj srečalo z njim ter so mu uradno zaprisegli zvestobo. Prosili so ga tudi, naj pošlje nekoga v Medino, ki bi jih podučil o doktrini in naukih islama in jim pomagal prenesti Prerokovo^sa sporočilo njihovim bratom. Prerok^sa je za ta namen izbral Mus’aba bin Umairja^ra in ga poslal v Medino.

V naslednji sezoni romanja je k Preroku^sa prišla velika predstavniška delegacija iz Medine, sedemdeset moških in dve ženski, in mu zagotovila, da ljudje v Medini niso pripravljeni sprejeti in dati zavetja le svojim bratom v veri iz Meke, temveč so zelo željni in bi bili zelo počaščeni, če bi sprejeli samega Preroka,^sa če bi se odločil oditi v Medino. Ob tej priložnosti je Preroka^sa spremljal njegov stric Abas, ki je, čeprav še ni sprejel islama, imel Preroka^sa rad in ga je skrbela njegova varnost. Delegacijo iz Medine je opozoril , da so si s povabilom Preroka^sa v Medino naložili težko odgovornost. Vodja delegacije je odgovoril, da so dobro razmislili o vseh posledicah, ki bi jih lahko imelo njihovo vabilo in da bodo Preroka^sa varovali s svojimi življenji. Prerok^sa se je odločil, da bodo muslimani iz Meke migrirali v Medino, sam pa bo počakal na Božjo zapoved.

Po Prerokovih^sa navodilih so se muslimani iz Meke tiho odpravili proti Medini, ne da bi povzročali nemira. Po kratkem času sta bila edina odrasla muslimanska moška, ki sta ostala poleg Preroka^sa v Meki, Abu Bakr^ra in Ali,^ra in peščica sužnjev, ki ni imela izbire. Kurejši so se zbali, da se jim bo Prerok^sa kmalu izmuznil in so se ga odločili ponoči nasilno pokončati. Takrat je prejel Božjo zapoved, da Meko zapusti in to je storil v družbi Abuja Bakra.^ra

Ko so odkrili, da je Prerok^sa Meko zapustil, so Kurejši organizirali skupino, da bi njemu in Abuju Bakru^ra sledili. Pod vodstvom sledilca je skupina prispela pred jamo, v kateri sta begunca našla zavetje. Sledilec jim je zagotovil, da begunca še nista šla naprej. Posmehovali so se mu, saj nihče ni mogel nikamor, razen v jamo, in to možnost so izločili. Kdo bi tvegal hude telesne poškodbe in po možnosti smrt zaradi kač in plazilcev, ki so množično živeli v jami in okoli nje? Abu Bakr^ra je slišal glasove Kurejšev v prepiru in ga je bilo zelo strah, da bi odkrili njuno skrivališče in bi bil Prerok^sa resno poškodovan. Ko je omenil svoj strah, mu je Prerok^sa odgovoril: »Ne boj se. Nisva le dva, še tretji je z nama, tj. Bog« (glej Koran 9: 40).

Zasledovalci so se vrnili v Meko, onemogočeni v svojem prvem cilju, vendar trdni v svojem namenu. Naznanili so, da kdorkoli pripelje Preroka^sa nazaj, živega ali mrtvega, bo prejel za nagrado sto kamel. To je bilo razglašeno v vse smeri.

Prerok^sa in Abu Bakr^ra sta v jami preživela dve noči, tretjo pa v družbi zaupnega služabnika Abuja Bakra^ra in vodnika odšla v Medino. Deset dni potem, ko sta zapustila Meko, je skupina prispela do Medine in muslimani iz Medine, in tisti iz Meke, ki so šli pred njima, so ju radostno sprejeli. Prerok^sa se je odločil nekaj dni postati v Qubi, predmestju Medine, in potem nadaljevati v Medino. Ob prihodu v Medino je najprej kupil kraj, kjer se je ustavila njegova kamela, da bi tam zgradil mošejo. Potem je sprejel ponudbo muslimana, čigar hiša je bila najbližja, da ga med gradnjo mošeje in prostorov ob njej začasno namesti.

S prihodom Preroka^sa v Medino se je med dvema arabskima plemenoma v mestu islam začel hitro širiti. Vendar kot se v množičnem gibanju pogosto zgodi, nista vseh, ki so razglasili svojo privrženost veri, navdihnila iskrenost in visoki ideali. Je pa bilo na splošno čutiti, da je Prerok,^sa v razmerah in okoliščinah Medine najprimernejši, da v njej prevzame odgovornost upravljanja zadev. Pod njegovim vodstvom je bil sestavljen sporazum, ki so ga podpisali tako Arabci kot Judje. Vzpostavljeno je bilo skupno državljanstvo Medine in predpisane so bile razmere za regulacijo mestnih zadev, kakor tudi za organizacijo notranjega reda in zunanje varnosti. Strinjali so se, da se bodo notranje zadeve vsake sekcije urejale glede na njihove zakone in običaje, če pa bi bila ogrožena varnost Medine od zunaj, bi vse sekcije v svoji obrambi sodelovale druga z drugo . Nobena sekcija ne bo vstopila v ločeno pogodbo s katerimkoli zunanjim plemenom niti ne bo nobena sekcija prisiljena pridružiti se bojevanju, ki bi potekalo zunaj Medine. Zadnjo besedo pri sporih bo imel Prerok^sa in obveljala bo njegova odločitev.

Tako se je že tako težka odgovornost Preroka^sa še povečala s težavami, povezanimi z administracijo Medine. Abdullah bin Ubej, poglavar Hazrajev, je bil globoko razočaran, ko je izgubil krono, za katero je pred Prerokovim^sa prihodom bil prepričan, da je njegova. Postal je vodja nezadovoljne skupine v Medini, ki so postali znani kot zahrbtneži. Tudi Judje Preroku^sa niso bili naklonjeni. Res so pričakovali prihod Preroka,^sa napovedanega v svojih svetih zapisih (glej Devt. 18:18), vendar so čutili, da bi sprejetje Arabca kot izpolnitev te prerokbe povzdignilo prestiž Arabcev nad Judi v verskih in duhovnih sferah in na to, kot Jehovovo izbrano ljudstvo, niso bili pripravljeni. Čeprav si Preroku^sa niso upali odprto nasprotovati, niso izpustili nobene priložnosti za spletke in zarote proti njemu in muslimanom, v Medini in zunaj nje. K notranjim težavam Medine in nevarnostim ter tveganjem, s katerimi so se soočali muslimani in še posebej sam Prerok,^sa je bila kmalu dodana še velika grožnja iz Meke.

Ko so prebivalci Meke izvedeli, da je Prerok^sa varno prispel v Medino, so se odločili za prisilne ukrepe, da bi dosegli njegov izgon. Naslovili so pismo na Abdullaha bin Ubeja, posvarili njega in ljudi Medine, da če ne bodo izgnali Mohameda^sa iz mesta ali, če jim to ne uspe, ne bodo nasprotovali njemu in muslimanom skupaj s prebivalci Meke, bodo Mečani Medino napadli z mogočno silo in dali meče vsem odraslim moškim in zasužnjili vse njene ženske. Ko je prejel ta ultimat, je imel Abdullah s svojimi podporniki skrivni posvet, na katerem je v luči grožnje iz Meke predlagal, da je njihova edina možnost, da prisilijo Preroka^sa in njegove privržence, da odidejo. Ko je novica o tem prišla do Preroka,^sa je šel k Abdullahu in ga od take poti poskušal odvrniti in poudaril, da bi vsaka taka avantura lahko vodila v njegov lastni propad. Začasno je Abdullah potrpel, vendar ni nikoli opustil upanja, da se bo morda pokazala priložnost, ko bo lahko ukrepal in se Preroka^sa in muslimanov znebil ter si zagotovil vladanje v Medini. Tako je bil postavljen oder za odprto vojskovanje med prebivalci Meke in muslimani v Medini.

Vse velike kvalitete Preroka^sa so zdaj bile izzvane in so prišle na plan. Kljub Božji obljubi pomoči in končne zmage islama, ki je bila popolnoma resnična ter se je nanjo lahko zanesel, je Bog zahteval, da v ta namen vložijo ves trud. V tem leži skrivnost moči islama kot vere. Popolno zaupanje in zanašanje na Božjo milost in pomoč ter vlaganje vsega truda, ki ga je človek sposoben; oboje v kombinaciji, kot uči Bog, pomaga pri dosegu cilja. Ves uspeh v vsakem koristnem prizadevanju prihaja od Boga in sledi iskrenemu ter vztrajnemu trudu v kombinaciji s popolnim zaupanjem in ponižni prošnji Bogu.