V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

V enajstem letu Hidžra[1] se je Preroksa odločil romati v Meko. Na dan romanja je bilo v dolini Arafata zbranih sto tisoč pobožnih romarjev. Mohamed,sa Alahov izbranec; zavrnjen od Kurejšev; preganjan; bojkotiran; pregnan iz Taifa; nasilno izgnan iz Meke z razpisano nagrado sto kamel zanj, mrtvega ali živega; sovražno preganjan od Kurejšev celo v Medini; izzvan s silo, oblegan, žrtev spletk, zvest,  trden, ponižen, ubogljiv sluga Alahu; njegov Poslanec par excellence je zdaj bil obkrožen z oceanom zvestih, predanih src, vseh, ki slavijo Alaha, ga poveličujejo, potrjujejo Njegovo enotnost, prosijo za Njegovo odpuščanje, milost, sočutje; in prosijo Njegovega blagoslova za Mohameda.sa

Preroksa je nadaljeval pot na svoji kameli Kasvi do Gore milosti, se povzpel na njen hrbet in začel s poslovilnim nagovorom. Po recitaciji iz šahade[2] je rekel, da ne ve, ali jih bo na romanju znova srečal in jih prosil, da ga pozorno poslušajo. Nadaljeval je z opominjanjem, naj živijo svoja življenja v skladu z zapovedmi Boga; naj še posebej pazijo, da ne bi kršili proti nikogaršnjemu življenju, lastnini ali časti; naj delajo z ženskami z zasluženim obravnavanjem, z upoštevanjem njihovih pravic, ki so v celoti enake pravicam moških. Izrazil je skrb za dobrobit vojnih ujetnikov, nekateri od njih so še vedno bili med njimi, in rekel, da se mora z njimi ravnati enako kot z družinskimi člani. Poudaril je, da so vsa človeška bitja enaka, kakršenkoli že je posameznikov status in da si nihče ne more lastiti privilegijev ali superiornosti nad komerkoli. Končal je s prošnjo, naj sledijo enotnosti Boga in prvotnim členom vere. Potem jih je vprašal, ali je s predanim Božjim sporočilom pridobil njihovo zaupanje. Odgovor je bil oglušujoč in ponavljajoč »da«. Navzoče je prosil, naj predajo njegovo sporočilo tistim, ki jih ob tej priložnosti ni z njimi.

Na koncu svojega nagovora je prejel razodetje:

اَلْیَوْمَ اَكْمَلْتُ لَكُمْ دِیۡنَكُمْ وَاَتْمَمْتُ عَلَیۡكُمْ نِعْمَتِیۡ وَرَضِیۡتُ لَكُمُ الۡاِسْلَامَ دِیۡنًا ؕ

Na ta dan sem izpopolnil vašo vero in izpolnil svojo milost in izbral islam za vašo vero. (Koran 5: 4)

To je bil jasen znak, da se mora pripraviti na vrnitev k svojemu Gospodu, ker je bilo njegovo poslanstvo izpolnjeno.

Bil je čas za molitev in Preroksa je vodil združeno opoldansko in popoldansko molitev. Potem je spet zajahal Kasvo in se vrnil h Gori milosti med skalami, se povzpel na hrbet Kasve, se obrnil v smeri Kabe in se z dvigom rok poglobil v molitev kot nekdo, ki je zelo zaskrbljen in pod stresom ter prosil za milost. Tako je nadaljeval do sončnega zahoda.

Po končanem romanjem se je Preroksa vrnil v Medino in vsak prost trenutek zapolnil z razlaganjem in učenjem načel islama in filozofije za njimi ter s spodbujanjem muslimanov, da glede na njih živijo svoja življenja. Nekega dne je naznanil, da je prejel razodetje:

اِذَا  جَآءَ  نَصْرُ اللہِ وَ الْفَتْحُ ۙ﴿﴾  وَ رَاَیۡتَ النَّاسَ یَدْخُلُوۡنَ فِیۡ  دِیۡنِ اللہِ اَفْوَاجًا ۙ﴿﴾  فَسَبِّحْ  بِحَمْدِ رَبِّکَ وَ اسْتَغْفِرْہُ  ؕؔ اِنَّہٗ کَانَ  تَوَّابًا

Ker je prišla Alahova pomoč in zmaga in si bil priča velikim skupinam, ki so vstopale v Alahovo vero, zato slavi in hvali svojega Gospoda in ga prosi odpuščanja za njihove šibkosti. On je pogosto sočuten. (Koran 110: 2–4)

Ko je Abu Bakrra to slišal, so ga obšla čustva in je vzkliknil: če bi bilo mogoče, bi te odkupili z našimi očeti, materami in s samimi seboj; na kar je Preroksa rekel: »Če bi bilo možno ljubiti človeka z vso predanostjo srca, bi tako ljubil Abuja Bakra,ra ampak taka ljubezen je samo za Boga.« Dodal je še, da morajo biti vsa vrata mošeje, ki vodijo na dvorišče, zaprta, razen vrata Abuja Bakra.ra Kmalu je Preroksa zbolel. Nekatere dni je kljub svoji bolezni še vedno vodil molitve, vendar ko je postal za to prešibek, je Abuju Bakrura zapovedal, da to stori namesto njega.

[1] Hidžra se nanaša na selitev muslimanov v Medino. Ta trenutek pomeni tudi začetek muslimanskega koledarja.

[2] Šahada je izjava vere.