V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Prostor ne dovoljuje niti najmanjšega sklicevanja na vse previdnosti, ki jih je Preroksa upošteval, in vse ukrepe, ki jih je uvedel, da bi zgradil muslimansko skupnost, za varnost Medine in končne zmage vere. Za ponazoritev pa lahko izpostavimo kratko pripoved o prvi bitki, ki se je bojevala v islamu. Približno leto po emigraciji so do Prerokasa prišle informacije, da so Mečani pripravljali močne sile, da bi napadli Medino. Njihov izgovor je bil, da bodo eno od njihovih velikih karavan, ki se bo vračala iz Sirije, blizu Medine napadli muslimani in morajo zato primerne sile oditi na sever, da bi ji zagotovile varen prehod. Morda so bili iskreno zaskrbljeni za karavano z vidika njihovega postavljenega cilja, da pokončajo Prerokasa in muslimane z uporabo sile. Karavana je bila velika, nosila je dragoceno blago in spremljala jo je velika oborožena straža. Do takrat, ko se je vojska iz Meke odpravila na sever, je že prišla novica, da je karavana prišla skozi nevarni predel varno. Kljub temu je vojska iz Meke nadaljevala svojo pot v smeri Medine.

Na strani muslimanov, z dovoljenjem, ki so ga dobili z Božjim razodetjem, da primejo za orožje (glej Koran 22: 40–42), je Preroksa zbral tristo muslimanov iz Meke in Medine in odšel z njimi. To heterogeno telo – komaj si je zaslužilo oznako »sila« – je bilo združeno s skupno zavezo vere in odločnostjo umreti v njenem branjenju. Vključevala je nekaj starejših muslimanov iz Meke, ki so bili dobri bojevniki, večje število pa je bilo mladih mož, ki so imeli malo, če sploh kaj, izkušenj v boju. Njihova predanost veri in podpora njej je bila njihova edina kvalifikacija. Slabo oboroženi, v slabi telesni pripravljenosti, s samo dvema konjema in nekaj kamelami so pokazali ubog kontrast vojski iz Meke, ki jo je sestavljalo tisoč preizkušenih bojevnikov, dobro oboroženih in opremljenih s konji.

Po tridnevnem korakanju so muslimani prispeli v Badr in se nastanili blizu vodnjaka. Tla pod nogami so bila peščena in v skupini je bilo nekaj izkušenih bojevnikov zaskrbljenih, da bo to med bitko resna ovira, saj pesek ne bo dovoljeval lahkega in hitrega premikanja. Vojska iz Meke se je, ko je prišla, nastanila muslimanom nasproti na čvrsti glineni zemlji.

Prišla je noč. Preroksa je je večino preživel v molitvi in prošnji. Trdno je verjel v vsako Božjo obljubo, a je v celoti prepoznal nadvlado Njegovega bitja in veliko šibkosti, ki pestijo smrtnike. Molil je za uspeh; molil je za moč; molil je za trdnost v sebi in v tistih, ki so z njim. Del njegove molitve v tisti usodni noči je prišla do nas. Razkriva bistvo njegovega nemira: »Gospod, če boš dovolil, da ta mala skupina umre, Tvoje sveto ime ne bo več poveličevano na zemlji in nikogar več ne bo, ki bi častil Tvoje veličanstvo v resnični iskrenosti.«

Bližalo se je jutro. Bil je naliv, ki je učvrstil pesek pod nogami, glino pa pretvoril v spolzko blato in muslimani so bili potolaženi in opogumljeni. V upanju in strahu so opazovali zoro dneva, ki bo odločil vprašanje najbolj usodnega tekmovanja, ki se je kdaj zgodilo v zgodovini človeka, med silami resnice in pravičnosti in tistih neresnice in nevednosti. Preroksa je svoje može postrojil, jim dal navodila in se umaknil, da bi prosil Boga. V agoniji je pred svojim Gospodom klečal, ko se je pričel glavni boj. Abu Bakrra se mu je približal in mu dal nežno roko na ramo rekoč: »Alahov Poslanec, dovolj si molil.« Preroksa je vstal in oznanil, da mu je Bog pravkar dal razumeti, da je prišel čas, ko se bo izpolnila prerokba razkrita pred časom v Meki:

سَیُہۡزَمُ الْجَمْعُ وَ یُوَلُّوۡنَ الدُّبُرَ ﴿﴾  بَلِ السَّاعَۃُ  مَوْعِدُہُمْ وَ السَّاعَۃُ اَدْہٰی وَ اَمَرُّ

Premagani bodo in bodo zbežali! Prihaja njihova ura in ta bo huda in grenka! (Koran 54: 46–47)

Muslimanom je sonce sijalo v hrbet, Kurejšem pa v obraz. Za kratek čas se je zdelo, da imajo Kurejši zaradi njihovega števila in opreme prednost. Preroksa je vzel pest proda in peska in ju vrgel v sovražnika. Takoj je zapihal močan sunek vetra in ju razpihal v obraze Kurejšev, kar jih je skoraj oslepilo in so njihovi gibi postali nepredvidljivi in neučinkoviti.

Vprašanje ni bilo več dvomljivo. Kmalu je cvet kurejševskih konjenikov obležal na polju, mrtev ali umirajoč. Sedemdeset, vsi vodilni Kurejši, vključujoč Abuja Džahla, jih je bilo pobitih in v enakem številu zajetih, skupaj s Prerokovimsa stricem Abasom in enim od njegovih zetov. Štirinajst muslimanov, šest emigrantov in osem ansarjev[1] je postalo mučenikov, nobenega pa niso zajeli. Prerok,sa čeprav hvaležen Bogu za veliko odrešitev, ki jim jo je namenil, je globoko obžaloval, da je toliko Kurejšev umrlo zaradi svojega jalovega namena.

Veliko se je razpravljalo o usodi zapornikov. Po arabskem običaju bi jih takoj izgnali; vendar je Preroksa odločil, da bodo tisti, ki lahko ponudijo primerno odkupnino, izpuščeni, in tisti, ki je niso mogli ponuditi, izpuščeni iz milosti. Zaporniki so bili pismeni, zato je njihova odkupnina bila naučiti deset muslimanskih dečkov brati in pisati.

Ko je novica o katastrofi dosegla Meko, je žalovala vsaka hiša. Vendar so vse običajno žalovanje in drugi izrazi in izkazovanje žalosti vodilni prepovedali, dokler Kurejši niso reorganizirali svojih sil in se maščevali za katastrofalni poraz. Dobiček, pridobljen od karavane, ki je varno prispela v Meko, ni bil razdeljen, ampak rezerviran za opremljanje nove sile proti muslimanom.

V človeški zgodovini ni nobenega drugega primera tako jasnega in odločnega Božjega znaka v podporo resnici. Iz vseh vidikov grobo neskladje med nasprotnimi silami je napovedovalo gotovo in popolno uničenje šibkejše strani. Razen pomoči in milosti Boga ni nobene verjetne razlage katastrofe, ki je zajela Kurejše. Neenak boj se je nadaljeval še nadaljnja štiri leta, vendar ni dvoma, da je bila hrbtenica opevane moči Kurejšev na badrskem polju učinkovito zlomljena.

[1] Beseda ansar pomeni »pomočniki«. Nanaša se na muslimane, ki so živeli v Medini.