Sveto pismo vs. Koran: Adam – prvi človek ali prvi prerok?

Je bil Adam prvi človek ali prvi prerok? So obstajali ljudje pred Adamom?

SVETO PISMO O ADAMU

V Prvi Mojzesovi knjigi 1 in 2 nam Sveto pismo pove, da je bil Adam dobesedno prvi človek na Zemlji in Eva prva ženska:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril; moškega in žensko ju je ustvaril … In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan. (1. Mojzesova knjiga 27,31)

Na Zemlji se še ni pojavil noben grm in nobena rastlina še ni vzklila, kajti Gospod Bog ni poslal dežja na Zemljo in ni bilo nikogar, ki bi obdeloval zemljo. Iz zemlje je pritekel potok in namakal vso površino zemlje. Gospod Bog je iz prahu zemlje oblikoval človeka in mu vdihnil v nosnice dih življenja, in človek je postal živo bitje …

A za Adama pa se ni našel primeren pomočnik. Gospod Bog je povzročil, da je človek trdno zaspal. Medtem ko je spal, je vzel eno od moževih reber in mesto zaprl z mesom. Nato je Gospod Bog iz rebra, ki ga je vzel človeku, ustvaril ženo in jo pripeljal k človeku. (1. Mojzesova knjiga 2,8-9, 20-22)

To je precej jasno – ljudi ni bilo; Bog je ustvaril Adama iz prahu in diha, nato pa je bila iz enega od Adamovih reber ustvarjena Eva.

1. Mojzesova knjiga je že dolgo predmet polemik na sodobnem Zahodu.

KDAJ JE BIL ADAM RES USTVARJEN?

Sveto pismo nas je dejansko takoj postavilo pred dilemo. Odlomek iz 1. Mojzesove knjige 1 nam pove, da je bil Adam ustvarjen šesti dan, precej po tem, ko se je tretji dan pojavilo listje:

Tedaj je Bog rekel: »Naj zemlja rodi rastlinje, rastline s semeni in drevesa na zemlji, ki rodijo sad s semenom po svojih različnih vrstah.« In bilo je tako … In bil je večer in bilo je jutro – tretji dan. (1. Mojzesova knjiga 1,11,13)

Vendar pa 1. Mojzesova knjiga 2 pravi, da je bil Adam ustvarjen, »ko na zemlji še ni bilo grmovja«. Kako se je torej Adam pojavil šesti dan, a pred rastlinami, ki so se pojavile tretji dan?

 Tega očitnega protislovja svetopisemska pripoved nikoli ne razreši, saj hitro nadaljuje.

EVA ALI LILIT?

Tukaj se pojavi še več nejasnosti. V 1. Mojzesovi knjigi sta moški in ženska ustvarjena skupaj šesti dan, nekaj dni po pojavu rastlin in živali:

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril; moškega in žensko ju je ustvaril. (1. Mojzesova knjiga 27)

Vendar v 1. Mojzesovi knjigi 2 opisuje, da je bil Adam ustvarjen sam, čemur so sledili rastline, živali in rajski vrt. Ker Bog ni našel nobene živali, ki bi bila primerna pomočnica za Adama, je očitno nato ustvaril ženo za Adama:

A za Adama pa se ni našel primeren pomočnik. Gospod Bog je povzročil, da je človek trdno zaspal. Medtem ko je spal, je vzel eno od moževih reber in mesto zaprl z mesom. (1. Mojzesova knjiga 2,20-21)

Prva Mojzesova knjiga nam pove, da sta bila moški in ženska ustvarjena skupaj kot zadnji del sestavljanke. Druga Mojzesova knjiga nam pove, da je bil Adam prvi del, Eva pa zadnji. To protislovje je navdihnilo starodavne judovske duhovnike, da so si izmislili rešitev – Lilit!

Lilit naj bi bila prva Adamova žena, omenjena v 1. Mojzesovi knjigi 1, ki je kljubovala Adamu, kar je privedlo do njune ločitve. Nato je Eva postala njena zamenjava v 1. Mojzesovi knjigi 2. Legenda pravi, da so Lilit nato izsledili angeli in jo preobrazili v nočnega demona, ki je vse od takrat odgovoren za smrt dojenčkov.

Na srečo ta srhljiva zgodba nima svetopisemske podlage, saj nikoli ni imenovana nobena druga žena, in nasprotuje poročilu iz 1. Mojzesove knjige 2, da »niso našli primerne pomočnice«. Prav tako ne pomaga rešiti zgoraj omenjenih težav z zaporedjem dni.

Pisni amulet, ki ščiti pred Lilit, iz leta 1800 v Kočiju v Indiji. Domnevno naj bi ga nosili sefardski Judje, ki so po osvojitvi Španije pobegnili z Iberskega polotoka. (Jewish Woman’s Archive)

ALI LAHKO KRISTJANI TO IGNORIRAJO?

Pri skupnem branju 1. Mojzesove knjige 1 in 1. Mojzesove knjige 2 nam tako ostaneta dve nerešljivi težavi. Svetopisemski učenjaki so se temu poskušali izogniti z akademsko razlago: to sta dve ločeni pripovedi o stvarjenju, ki so ju svetopisemski prevajalci združili in ju je treba brati neodvisno drugo od druge. Čeprav je to morda res, je težko sprejemljivo za tistega, ki verjame v Sveto pismo kot Božjo sveto besedo. Zakaj Bog aktivno zavaja svoje sledilce že na prvih nekaj straneh Svete knjige? Ali nam ne bi mogel preprosto dati koherentne, resnične pripovedi stvarjenja; takšne, ki nam omogoči tako zgodovinsko resničnost kot duhovni nauk?

Da ne omenjamo notranje nedoslednosti, saj je vsebina zgodb iz 1. Mojzesove knjige morda bolj skrb vzbujajoča za sodobne kristjane. Zamisel, da je bil Adam ustvarjen pred rastlinami, dobesedno naravnost iz prahu in božanskega diha, brez kakršne koli evolucije in preden je bila njegova žena ustvarjena iz njegovega rebra, je v preteklih letih povzročila nekaj zmede. To bi usodno spodkopalo ugotovitve paleontologije, arheologije in drugih sorodnih področij.

Sodobni kristjan je zato v dilemi. Zavreči znanstveno podkrepljene podatke ali zavreči Sveto pismo? Na podlagi te izbire se je krščanska kultura na splošno odločila za znanost.

Toda ali obstaja še kakšna druga pot? Nam Koran omogoča, da ohranimo bolj prefinjeno razumevanje Adama, ne da bi pri tem zavračali sodobno znanost? Poglejmo.

Starodavna jamska poslikava. Nekatere od teh so stare več deset tisoč let.

KORAN O ADAMU

Koran Adama prvič opiše v 2. poglavju:

Spomnite se, ko je vaš Gospod oznanil angelom: »Na Zemljo bom postavil namestnika (halifo).« Rekli so: »Mar boš tja postavil tudi tiste, ki bodo na njej povzročali nered in prelivali kri, medtem ko Te bomo mi slavili s Tvojo hvalo in hvalili Tvojo svetost?« Nato jih je opomnil: »Vem, česar vi ne veste.«

Adama je naučil imen vseh svojih lastnosti, nato pa je angelom predstavil manifestacije teh lastnosti in jih vprašal: »Povej mi imena teh, če imaš prav.« Odgovorili so: »Svet si Ti! Nimamo nobenega znanja, razen tistega, ki si nas ga naučil. Ti si edini Vsevedni, Posedujoč Modrosti.«

Obrnil se je k Adamu in mu ukazal: »Adam, sporoči jim imena teh.« Ko jim je Adam povedal imena, je Allah angelom rekel: »Ali vam nisem rekel: Poznam skrivnosti nebes in Zemlje in vem vse, kar razkrivate, in vse, kar skrivate?« (Koran 2:31-34)

Upoštevajte, da ni zapisanega ničesar o pomanjkanju grmovnic. Ni nebeškega vrta, iz katerega bi Adam lahko padel. Lokacija je od začetka izrecno Zemlja. Tu prvič srečamo Adama. »Vrt« je omenjen kasneje, a ker je na Zemlji, lahko pomeni le rajsko bivališče tukaj na Zemlji, mirno in spokojno. Angeli izražajo zaskrbljenost, da se bo vse to spremenilo, ko se bo Bog razodel Adamu, da se bo prelila kri in da bo izbruhnil spor. Bog jim ne nasprotuje, ampak se v odgovoru sklicuje na svoje znanje, kar namiguje, da njihova omejena predvidevanja omejujejo obzorje njihovega razumevanja.

Kakšna je torej zgodba o Adamu po Koranu? No, jasno je opisan kot predstavnik Boga, ki prejema razodetje. Z drugimi besedami, bil je prerok. Učijo ga imena Boga, ki so njegove lastnosti. S tem postane podoba Boga in posnema Božje lastnosti v veliko večji meri, kot bi to lahko storili celo angeli. Ker je bil tako imenovan za preroka, Koran nato opisuje, kako postane žrtev zavajanja satanskega posameznika. Ta ga skuša, da bi jedel z določenega drevesa, in mu obljublja blagoslovljene rezultate, ki se izkažejo za prekletstvo.

Kaj pomeni jesti s tega drevesa? Koran nam pove, da je bil končni rezultat razkol v Adamovi skupnosti, pri čemer so nekateri postali »sovražniki drugih«. To nakazuje, da ni bilo mišljeno dobesedno drevo, saj uživanje sadov dreves običajno ne povzroči usodnega razkola skupnosti.

Pravzaprav, kot je pojasnil drugi kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija, »prepovedano drevo« predstavlja določeno družino, ki bi, če bi se ji približali, povzročila žalost Adamu in vernikom. To potrjuje tudi jezik Korana. V arabščini beseda »šadžara« pomeni tako drevo kot tudi ljudstvo. Takšna povezava se nadaljuje še danes v ideji »družinskega drevesa«, kjer drevo predstavlja korenine in veje ljudstva.

Ker Adam sledi Satanovemu slabemu nasvetu, čeprav z dobrimi nameni, se pojavi konflikt in Adamova skupnost se razdeli. Ko spozna svojo napako, prosi Boga za odpuščanje. To se ujema s svetopisemsko zgodbo, ko Adam in Eva pokrijeta svojo goloto s figovima listoma. List je v duhovni terminologiji simbol molitve – torej so to molitve, s katerimi so bile prekrite negativne posledice njune razkrite šibkosti. Takšni listi lahko pomenijo tudi mladeniče, kar pomeni, da so mladeniči iz njegove skupnosti pripomogli k razkolu, ki je izbruhnil, kar morda kaže na naravo konflikta.

Tukaj je podan le skop oris, Koran pa ponuja bogato pripoved, o kateri se razpravlja na mnogih mestih. Nekaj podrobnosti lahko najdemo v komentarjih drugega kalifa.

Hadrat Mirza Bašir-ur-Din Mahmood Ahmad,drugi kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija

JE BIL ADAM PRVI ČLOVEK?

Za zdaj lahko vidimo, da nam zgodba iz Korana ponuja poročilo, ki je hkrati verjetno in pronicljivo. Toda vse bi se sesulo, če bi Adama dobesedno opisali kot prvega človeka na Zemlji. Na srečo za muslimane ta nikoli ni opisan tako. Poleg tega obstaja veliko dokazov, da je bil Adam le prvi prerok, ne pa tudi prvi človek.

ADAM KOT HALIFA

Prvič, Koran predstavi Adama z imenom »halifa«, kot je razvidno iz prej pre dstavljenih verzov. Halifa dobesedno pomeni »tisti, ki pride za drugim – naslednik«. Pomeni tudi predstavnika, tako kot tisti, ki sledi, predstavlja prvega. Vprašanje je: Zakaj Adam ni bil imenovan za preroka ali poslanca, ampak predstavljen kot halifa?

Ustanovitelj Muslimanske skupnosti Ahmadija, Hadrat Mirza Ghulam Ahmad, mir z njim, je pred več kot sto leti razkril pomen te terminologije:

Verjamemo, da so ljudje obstajali že pred Adamom. To stališče je jasno izraženo v besedah Korana, kjer piše [Na Zemljo bom postavil halifa]. Beseda [halifa] pomeni naslednik. Ta verz torej nakazuje, da je Allahovo stvarjenje obstajalo pred Adamom. Posledično glede ras, ki jih najdemo v Ameriki in Avstraliji, ne moremo reči, ali izvirajo od tega zadnjega Adama ali od drugega prednika ali prednikov. (Mirza Ghulam Ahmad, intervju s profesorjem Wraggejem, 1908)

PRIČANJE SVETNIKA

Ahmad, mir z njim, nam nato navede še en razlog za prepričanje, da Adam ni prvi človek. Navaja znamenito videnje enega najbolj cenjenih islamskih svetnikov – Ibn Arabija (1165–1240):

»Obstaja rek Muhji-ud-Din Ibn Arabija, ki se nanaša na to vprašanje. Piše, da je, ko je šel na romanje v Meko, tam [v videnju] srečal moža, za katerega je mislil, da je Adam. Vprašal ga je, ali je Adam, na kar je mož odgovoril: ‘Na tisoče Adamov je bilo; katerega od njih mislite?’.« (Mirza Ghulam Ahmad, intervju s profesorjem Wraggejem, 1908)

Ekskluzivni prevod izvirnega Ibn Arabijevega opisa si lahko preberete v spodnjem dodatku. Iz tega izjemno pomembnega razodetja izhaja, da je človeštvo doživelo več ciklov preroštva, ki jih je začelo več »Adamov«. Dovolj je reči, da to služi tudi kot dokaz, da Adam ni bil dobesedno prvi človek.

Meška razodetja so bila več zvezkov obsegajoč magnum opus Ibn Arabija.

IZGON IZ RAJA

Tudi zadnji del koranske zgodbe o Adamu nasprotuje hipotezi o »prvem človeku«. Kot smo že omenili, je bilo Adamu naročeno, naj se ne približuje določeni skupini ljudi, drevesu, katerega plodovi bi prinašali nesoglasja. Po pojavu razkola Koran zapisuje, da Bog nagovori Adama, Evo in njuno ljudstvo:

Allah je ukazal: Pojdita obe skupini skupaj iz vrta; nekateri med vami bodo sovražniki drugih. Če bo prišla napotnica od Mene, potem kdor sledi Moji napotnici, ne bo zašel in ne bo doživel nesreče. (Koran 20:124)

Spojena beseda obe (v dvojini) in beseda skupaj pojasnjujeta, da sta imeli ti skupini veliko ljudi. Poleg tega isti učinek najdemo v slovnici verza 7:25. Oba verza jasno kažeta, da je bilo veliko ljudi, od katerih so nekateri postali sovražniki drug drugega, potem ko je Adam nenamerno kljuboval Bogu. Zelo neverjetno je, da so bili vsi ti ljudje preprosto Adamovi otroci. Če je Koran mislil to, zakaj potem ne bi omenil tega bistvenega dejstva?

V resnici bi to nasprotovalo zgodbi Korana, ki nam pove, da se je razkol zgodil, ker se je Adam družil z drugo družino – drugim »drevesom«. Jasno je, da pripoved Korana nima veliko smisla brez obstoječe človeške skupnosti, katere del je bil Adam. Tako Adam ni mogel biti dobesedno prvi človek, temveč prvi iz novega razreda ljudi, prerok.

Po razkolu sta se Adam in njegova skupnost morala preseliti iz svoje mirne domovine v drugo obljubljeno deželo. To je morda tisto, kar je Sveto pismo kasneje napačno razlagalo kot »padec iz raja«. Koran pa še naprej poudarja, da se je vse to zgodilo na Zemlji.

Allah je rekel: Pojdite, nekateri izmed vas bodo sovražniki drugih. Za vas je na voljo bivališče in oskrba za določen čas na tej Zemlji. (Koran 7:25)

Koran prav poudarja, da tisti, ki vstopijo v raj, raja ne bodo nikoli zapustili:

Nikoli se ne bodo utrudili in ne bodo od tam izgnani. (Koran 15:49)

ADAM – PRVI PREROK, PREDNIK ČLOVEŠKE KULTURE

Do sedaj smo videli, da je bil Adam prvi, ki je prejel razodetje v naši dobi človeštva. Koran opisuje, kako je v človeštvo vnesel osnovno moralno kulturo in jih povzdignil iz zveri v ljudi. Dal jim je osnovne družbene nauke, da bi zagotovil, da je človek nahranjen, napojen, zaščiten in oblečen. To je predstavljalo prvo vlado.

Zagotovljeno ti je, da tam ne boš lačen in da ne boš nag. In da tam ne boš žejen in da ne boš izpostavljen soncu. (Koran 20:119)

Kot je drugi ahmadijski kalif leta 1937 pojasnil v svojem poglobljenem predavanju, so imeli angeli prav, da uvedba duhovnih zahtev s strani prerokov pomeni prelivanje krvi. Da bi zagotovili spoštovanje moralnih zakonov v civilizacijah, bi morali ljudje, ki si želijo teh družbenih določb, ustanoviti vlade z monopolom na silo. Te vlade bi morale imeti legitimnost in moč, da kaznujejo tiste, ki delujejo proti interesom ljudstva na splošno. Čeprav so angeli lahko napovedali nerazdružno povezano nasilje vlade, niso mogli dojeti, kako bi vzpostavitev vlade in razvoj civilizacije na koncu pripeljala do miru, ki bi daleč presegel zakon džungle.

Koran navaja, da je bil Adam poleg preroštva tudi prvi tak politični vodja vlade. Čeprav preroštvo in politično vodstvo nista neločljivo povezana, to včasih sta, kot v primeru Mojzesa in Preroka Muhammada, mir z njim, toda za razliko od Jezusa, mir z njimi. Glede na to je zanimivo, da sodobna znanost datira nastanek starodavne države okoli 4000 pr. n. št., s Suzo in Urukom v regiji Iraka in Irana, približno v čas, v katerega mnogi muslimanski in krščanski učenjaki postavljajo Adama. To zastavlja vprašanje, ali so te civilizacije ustanovili Adam in njegovi nasledniki.

Seveda je kot prerok posredoval tudi duhovne nauke, jih učil moliti k enemu Bogu in jim dajal moralne zakone za duhovni napredek.

In med vsako ljudstvo smo postavili poslanca, ki je oznanjal: »Častite Allaha in se izogibajte zlega.« In med njimi so bili nekateri, ki jih je Allah vodil, in med njimi so bili nekateri, ki so si zaslužili pogubo. (Koran 16:37)

Koran je temeljno drugačna knjiga od Svetega pisma.

KDO JE BIL PRVI ČLOVEK?

Kaj torej Koran pravi o prvem človeku? No, kot se je nekoč šalil četrti ahmadijski kalif, se izkaže, da je bil po Koranu prvi moški ženska!

»O ljudje! Bojte se svojega Gospodarja, ki vas je ustvaril iz ene same duše (nafsin vaahidatin) in iz nje ustvaril njenega partnerja, iz njiju pa se je razmnožilo veliko moških in žensk. In bojte se Allaha, v čigar imenu se obračate drug k drugemu, in bojte se Ga še posebej glede sorodstvenih vezi. Resnično, Allah bdi nad vami.« (Koran 4:2)

Ena sama duša, o kateri se tukaj govori, je v arabščini v ženski obliki – »nafsin vaahidatin«. Iz te samice se rodi partner in iz tega para se razmnožijo moški in ženske. To je razumna znanstvena hipoteza o nastanku novih vrst (speciaciji), ki nakazuje, da bi nove vrste morda morale nastati iz samic, ki rodijo nove potomce in se nato z njimi parijo.

Paleontologija nam daje namige o predmodernih človeških prednikih.

ZAKLJUČEK

Na koncu lahko vidimo, da nam Sveto pismo podaja zelo naivno razumevanje Adama, ki je žaljivo tako za logiko kot za razum. Vendar pa Koran podaja koherenten in pronicljiv opis Adamove zgodbe, ki je skladen tako z razumom kot z znanstvenimi raziskavami. Pomaga nam videti, da svetopisemska pripoved vsebuje zrna resnice, ki jih zakriva tančica časa.

Dodatek

Naslednji video je komentar o viziji Ibn Arabija, obravnavani v tem članku, ki ga podaja Mirza Tahir Ahmad, četrti kalif Muslimanske skupnosti Ahmadija. Izkušnje, omenjene v povezavi z avstralskimi Aborigini, so dokumentirane tukaj.

Naslednje slovensko besedilo je prevod opisa Stephena Hirtensteina iz Društva Ibn Arabi. To besedilo smo dobili neposredno od g. Hirtensteina in se mu zahvaljujemo, da nam je dovolil, da ga predstavimo tukaj.

Videnje Ibn Arabija

Tedaj je [Idris] rekel: »Zadeva je takšna, kot so nam [prerokom] povedali – in [hkrati] je takšna, kot pravi tisti, ki o njej govori, saj je Bog v skladu z besedami vsakega, ki govori [o Njem]. Zato smo ljudi pozivali le k besedi tauhida, ne pa k tauhdiu [samemu] …

Jaz [Ibn ʿArabi] sem rekel: »Nekoč sem v videnju videl posameznika, ki je opravljal obhod (tavaf), ki mi je povedal, da je eden od mojih prednikov, in mi povedal svoje ime. Nato sem ga vprašal o času njegove smrti in povedal mi je, da je bilo pred 40.000 leti. Zato sem ga vprašal o Adamu, zaradi tega, kar je v naši kronologiji določeno glede njegovega časa. Potem mi je rekel: »O katerem Adamu sprašuješ? O najnovejšem Adamu?«

[Idris] je rekel: »Govoril je resnico. Sem Božji prerok in ne vem, ali ima svet čas, v katerem se bo kot celota ustavil. Vendar [vem], da na splošno nikoli ne preneha ustvarjati [sveta]; da nikoli ne preneha obstajati ta in naslednji svet; in da se »določeni časi« nanašajo na ustvarjeno stvar, skozi dokončanje [njihovih] obdobij [obstoja], ne pa na ustvarjeni svet [kot celoto], saj se stvarstvo nenehno obnavlja z vdihi [tj. v vsakem trenutku]. Tako [vemo le] tisto, kar nam On daje vedeti – in oni ne razumejo ničesar od Njegovega znanja, razen tistega, kar On želi (Koran 2:255).« Odlomek iz 367. poglavja The Meccan Revelations. Z dovoljenjem Stephena Hirtensteina, Društvo Ibn Arabi, osebna korespondenca.