Islam in človekove pravice

V imenu Alaha, najbolj Milostnega, vedno Usmiljenega.

Tema mojega predavanja zahteva obširnejšo obravnavo, zato menim, da mi v času, ki mi je na voljo, ne bo uspelo narediti primerjave med Splošno deklaracijo človekovih pravic in zapovedmi islama. To delo je že opravil nekdo drug. Zato bi poslušalce in poslušalke napotil na knjigo Islam and Human Rights Sira Muhammada Zafrullaha Khana,^ra ki pa je za zdaj dostopna zgolj v angleškem jeziku. Sir Zafrullah Khan,^ra ahmadijski musliman in nekdanji predsednik Meddržavnega sodišča v Haagu, je prav vsak posamezni člen Splošne deklaracije človekovih pravic primerjal z islamskimi zakoni in s tem opravil delo, ki si zasluži najvišjo pohvalo. Sam bi se osredotočil na nekatere od bolj izstopajočih členov Deklaracije.

1.člen pravi, da se vsi ljudje rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Prerok Mohamed^sa je dejal, da je vsak človek ob rojstvu svoboden, šele starši ga vzgojijo v muslimana, kristjana ali čarovnika. Koran v 14. verzu 49. poglavja pravi:

O ljudje, ustvarili smo vas iz moškega in ženske in vas naredili za ljudstva in plemena, da bi se prepoznali med seboj. Najbolj plemenit je v očeh Alaha tisti, ki je najbolj bogaboječ. Alah je zares vseveden in z vsem seznanjen.

V danem primeru to pomeni, da pri ni Alahu nobenih razlik glede na raso in spol, temveč da ima v očeh našega Stvarnika prednost tisti, ki ravna najbolj pravično. Tako je določeno tudi v 2. členu Deklaracije človekovih pravic. Vernik in nevernik, oba se miroljubno borita za priznanje pred Bogom ali pred drugimi ljudmi. Njuna dejanja bo pretehtal Bog, še več, ocenil bo njun namen. Koran glede tega pravi:

Kdor pa ne veruje, naj te ne žalosti njegova nevera! Vsi se bodo vrnili k Nam in Mi jim bomo povedali, kaj so počeli, kajti Alah zares dobro ve za skrivnosti src. (31: 24)[1]

Dolžnost muslimana je potemtakem drugim s pravičnim življenjem in širjenjem vere pokazati pot do Boga, vendar pa v oznanjanju resnice ne sme biti nobene oblike prisile. To ustreza 3. členu Deklaracije, ki pravi: »Vsakdo ima pravico do življenja, do prostosti in do osebne varnosti.« Islam temu pravilu pripisuje velik pomen, ko na primer prepoveduje vsakršen vojaški napad in vsako obliko agresije. Dovoljena je samo obrambna vojna zaradi varnosti, svobode in vere. Koran o tem pravi:

Dovoljenje za boj je dano tistim, ki so bili napadeni, saj jim je bila s tem storjena krivica – Alah jim lahko zares pomaga – tistim, ki so bili pregnani iz svojih domov samo zato, ker so rekli: »Alah je naš Gospod.« Če Alah s posredovanjem drugih ne bi tega preprečil, bi bili do temeljev porušeni samostani in cerkve in sinagoge in mošeje, kjer je pogosto izgovorjeno Alahovo ime. In Alah bo zagotovo pomagal tistim, ki pomagajo Njemu. Alah je Močan, Mogočen. Tem, ki bodo, če jim damo oblast na Zemlji, redno opravljali molitev, dajali zakat, zapovedovali dobro in prepovedovali zlo. In pri Alahu je konec vseh stvari! (22: 40–42)

Svete vojne, kakor se nanjo vedno znova sklicujejo fanatiki, ki se imajo za islamske sledilce, med koranskimi učenji ne bomo našli. Ravno nasprotno, Koran je jasen: »V veri ne sme biti prisile« (2: 257), in še bolj jasno: »Kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje« (18: 30). Enako najdemo v 18. členu Deklaracije, kjer je opredeljena svoboda veroizpovedi in vesti. V 19. členu pa je navedeno, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja in izražanja s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje. Tu ima islam podobno omejitev, kot je določena v temeljnih zakonih različnih držav. Islam namreč prepoveduje uporabo žaljivega jezika. Sicer ne obstajajo posvetne kazni za bogokletstvo ali žaljenje preroka Mohameda,^sa zato se nihče, ki zahteva takšne kazni, pri tem ne more sklicevati na Koran. Po drugi strani pa obstajajo pravila spodobnosti in dostojanstva, ki jih Koran določa, če navedemo le en primer, takole:

O vi, ki verujete! Naj se ljudje ne posmehujejo drugim, čeprav so morda drugi od njih boljši, in tudi ženske se naj ne posmehujejo drugim ženskam, čeprav so morda te od njih boljše. In ne klevetajte drug drugega in ne kličite se s slabšalnimi vzdevki. Neprijetno je, ko je kdo na slabem glasu, čeprav je vernik; a tisti, ki se ne pokesajo, ker klevetajo druge, so grešniki. O vi, ki verujete! Izogibajte se sumničavosti, saj sumničavost lahko postane greh. In ne vohunite za drugimi niti jih ne obrekujte. Ali bi kdo izmed vas želel jesti meso svojega umrlega brata? To bi se vam zagotovo gnusilo. In zares, bojte se Alaha. Alah sprejema kesanje in je Vseusmiljen. (49: 12–13)

V nasprotju s tem Alah poziva ljudi:

Tekmujte za odpuščanje vašega Gospodarja in pohitite k raju, prostranemu kot nebo in zemlja, pripravljenemu za tiste, ki verujejo v Alaha in Njegovega Poslanca. To je Alahova dobrota, ki jo daje, komur hoče, In Alah premore veliko dobroto. (57: 22)

Mogoče je opaziti, da Alah upošteva vse, ki verujejo vanj ali v katerega izmed prerokov. Tekmovanje za njegovo naklonjenost ni omejeno le na muslimane. V nekem drugem verzu istega poglavja Alah pojasni:

Tistim moškim in ženskam, ki dajejo miloščino in rade volje dajo Alahu lepo posojilo, bo večkratno povrnjeno in čaka jih plemenita nagrada. (57: 19)

V tem verzu Alah upošteva oba spola, saj moške in ženske omenja posebej, se pravi: pomembno mu je, da oba spola poziva k dobrodelnosti v njunih specifičnih lastnostih in da obema pripada posebno plačilo. Enakovrednost žensk in moških, ki ji Deklaracija posveča posebno pozornost, je v Koranu poudarjena na več mestih. Tako na primer:

Kdor dela zlo, bo dobil zgolj enako povračilo, kdor pa dela dobra dela, ne glede, ali je moški ali ženska, in ki veruje, bo vstopil v raj. Tam bo živel v brezmejnem izobilju. (40: 41)

Alah tu ne naslavlja izrecno zgolj vernikov, temveč vključuje vse ljudi. Tako je tudi v naslednjem verzu, kjer je enakopravnost žensk večkrat poudarjena:

Zagotovo, moški, ki se predajo Bogu, in ženske, ki se predajo Bogu, vernikom in vernicam, poslušnim moškim in poslušnim ženskam ter iskrenim moškim in iskrenim ženskam, moškim, ki so trdni v svoji veri, in ženskam, ki so trdne v svoji veri, ter ponižnim moškim in ponižnim ženskam, moškim, ki delijo miloščino, in ženskam, ki delijo miloščino, moškim, ki se postijo, in ženskam, ki se postijo, ter moškim, ki varujejo svojo čistost, in ženskam, ki varujejo svojo čistost, moškim, ki se pogosto spomnijo Nanj, in ženskam, ki se pogosto spomnijo Nanj, je Alah pripravil odpuščanje in bogato nagrado. (33: 36)

Tukaj najdemo tudi podlago za 16. člen Deklaracije, kjer je določeno, da se moški in ženske lahko poročajo brez kakršnihkoli omejitev. Čeprav islam ni naklonjen prostemu mešanju spolov v javnosti, je prerok Mohamed^sa poskrbel, da se nobena ženska ne poroči proti svoji volji. Tudi če se starši ženina in neveste dogovorijo, da bodo organizirali poroko, je zgolj od zaročencev odvisno, ali vanjo privolita ali ne. Koran pojasnjuje:

Toda tiste, ki verujejo in delajo dobro, bomo spustili v rajske vrtove, skozi katere tečejo reke. V njih bodo ostali večno in tam bodo imeli čiste soproge in goste sence. (4: 58)

Alah v Koranu vedno znova pojasnjuje, da je le On gospodar neba in zemlje in da je človekova oblast nad deli zemlje zgolj začasna. Tako se glasi že v prvem poglavju, ki jo muslimani vsak dan več kot 20-krat recitirajo: »Vsa hvala pripada Alahu, Gospodarju vseh svetov« (1: 2). V 66. verzu 19. poglavja Alah pravi: »On je Gospodar nebes in Zemlje in tega, kar je med njimi, zato Mu služi in v služenju Njemu bodi potrpežljiv. Ali poznaš koga Njemu podobnega?« (19: 66). Človek je na zemlji le upravitelj: »On je, ki vas je naredil za namestnike na Zemlji« (35: 40).

In kot sem pokazal prej, se mora človek s prizadevanjem za uvrstitev med najpravičnejše izkazati vrednega te vloge, torej tudi v zvezi s pravico do dela, kot to omenja 23. člen Deklaracije. To vključuje tudi vprašanje, katero obliko vladavine naj si ljudje izberejo. Koran izhaja iz tega, da med ljudmi morajo obstajati voditelji in voditeljice. Alah jedrnato pojasni:

Alah vam zapoveduje, da lastnikom vrnete vse, kar vam je bilo zaupano! In ko sodite ljudem, razsodite pravično. Kako dobro je to, kar vam Alah svetuje! Kajti Alah vse sliši in vse vidi. O vi, ki verujete poslušajte Alaha in Njegovega Poslanca ter tiste odgovorne izmed vas! Če se boste o čem razhajali, se obrnite na Alaha in na Poslanca, če zares verujete v Alaha in v Sodni dan, kajti to je bolje in za vas najboljša rešitev. (4: 59–60)

Tu so volitve opisane kot najboljši način za vzpostavitev oblasti, hkrati pa je poudarjeno, da pravičnost voditelja ni odvisna od njegove veroizpovedi ali spola. Državljani pa so dolžni skrbeti, da se v vladne kroge ne prikrade korupcija. Tako se molitev vernikov glasi:

O Gospodar naš, ki imaš oblast, daješ jo, komur hočeš, in jemlješ jo, od kogar hočeš! Ti povzdigneš in ponižaš, kogar hočeš! Dobro je v Tvojih rokah, kajti Ti resnično vse zmoreš. Ti prelivaš noč v dan in dan v noč, iz živega ustvarjaš mrtvo in iz mrtvega živo Ter neomejeno obdaruješ, kogar hočeš. (3: 27–28)

Alah vedno znova pravi, da moramo biti pravični – kar je temelj Deklaracije. Tako se glasi:

Alah je vse, kar je na Nebu in kar je na Zemlji in Alah je največji zaščitnik. Če želi, vas lahko vzame, vas ljudi, in lahko pripelje druge; in Alah ima vso moč to storiti. Kdor hrepeni po plačilu na svetu in v onostranstvu; in Alah vse sliši, vse vidi. O vi, ki verujete, bodite pravični in zaradi Alaha pričajte tudi proti samemu sebi ali proti svojim staršem ali sorodnikom, naj so bogati ali revni, kajti Alah bo poskrbel zanje! In ne sledite svojim strastem, da ne ravnate krivično! Če izkrivljate pravico ali se izogibate pričevanju, Alah dobro ve, kaj počnete. (4: 133–136)

Človekove pravice ne vsebujejo dolžnosti ljudi ali države. Pomenijo pa, da lahko vsakdo dela glede na lastno izbiro. Država mora posamezniku to pravico zagotoviti. Islam od države terja, da državljanom in državljankam zagotovi možnosti za zadostno prehrano, obleko, znanje in primerno nastanitev. O državi v Koranu piše:

Zagotovljeno je, da v raju ne boš lačen ali gol. Ne boš žejen niti izpostavljen soncu. (20: 119–120)

Če v kateri izmed držav pride do pregona drugače mislečih, Koran opominja, da je ogroženim treba nuditi azil. To je utemeljeno že v sami zgodovini islama, saj je prerok Mohamed^sa moral s svojimi privrženci zapustiti Meko in poiskati zatočišče v Medini. Koran na več mestih opozarja na pravico in dolžnost do izseljevanja, tako je na primer zapisano v 111. verzu 16. poglavja:

In tvoj Gospodar bo odpustil tistim, ki so se preselili potem, ko so bili trpinčeni, se nato borili in potrpeli. Tvoj Gospodar bo potem odpustljiv in usmiljen.

In v 6. verzu 9. poglavja Alah poudari pravico do azila: »Če pa se kateri od mnogobožcev zateče k tebi, mu daj zatočišče, da bi lahko slišal Alahove besede, nato pa ga odpelji na kraj, kjer bo varen.« Enako je po 5. in 13. členu Deklaracije.

Človekove pravice ne dovoljujejo nobene oblike krutosti in mučenja. Tudi to je enako islamski postavi.  Koran tako pravi:

Dobro in zlo si nista enaka. Odpravi zlo s tistim, kar je najboljše. In glej, tvoj sovražnik bo postal tvoj pristni prijatelj. A to dosežejo le neomajni; in to dosežejo le tisti, ki imajo veliko dobrote. (41: 35–36)

Toda dobrega se je treba naučiti. Koran poziva ljudi k sledenju velikim vzorom, ki jih je ustvaril Alah, da bi ljudem oznanjali Božjo voljo in bistvo. Tako se glasi:

Zares, Alahov prerok vam služi kot najboljši zgled za tistega, ki se Alaha in Poslednjega dne boji in se Alaha pogosto spomni. (33: 22)

Prerok^sa pa je pozvan govoriti vernikom, ki verjamejo v Boga: »Reci: ›Če ljubite Alaha, mi sledite: potem vas bo Alah ljubil in vam odpustil vaše grehe. Alah je najbolj Odpuščajoč in Usmiljen‹« (3: 32).

Prerok^sa polaga vernikom na srce, naj pridobivajo znanje, tudi če morajo za to potovati na konec sveta. Tudi Koran pravi, naj ljudje pridobivajo znanje. 115. verz 20. poglavja: »In reci: ›Gospodar moj, daj mi še več znanja!‹« Gre za besedilo, ki ustreza 26. členu Deklaracije, kjer je opisana pravica do vzgoje.

Skratka, trdimo in ugotovimo lahko, da je Koran, Božji zakon za ljudi, že pred 1400 leti oznanjal to, kar je leta 1948 Ljudska skupščina Združenih narodov opredelila kot človekove pravice. Vendar Koran tega ni podal v obliki deklaracije, temveč je podal smernice za različne priložnosti, ki delujejo kot osnova za dejavno uresničevanje. Čeprav je Koran življenje, so njegove besede na papirju, dolžnost vsakega vernika pa je, da jih oživlja. Kakor je dejala Ajša,^ra Prerokova^sa soproga, o Mohamedu,^sa ko so jo po njegovi smrti vprašali, kakšno je bilo njegovo življenje. Njen odgovor je bil: »Njegovo življenje je bilo takšno kot Koran.«

[1] Verzi 31: 24, 22: 40–42, 18: 30, 57–22, 57–19, 4–58, 19–66, 4: 59–60, 3: 27–28, 4: 133–136, 16–111, 9–7 in 20: 115 so vzeti iz Alhady, Molsen, Alhady P. Margit, Koran, prevod iz arabskega izvirnika, Beletrina, Ljubljana 2014.