Mohamed v Svetem Pismu

V imenu Alaha, najbolj Milostnega, vedno Usmiljenega.

RACIONALNI TEST

Racionalno razmišljanje nam pokaže, da je svet v času prihoda preroka Mohameda^sa imel veliko potrebo po duhovnem razodetju. Vodil je idealno življenje, primer, ki mu bi bilo v prihodnosti treba slediti. Svoje poslanstvo je začel kljub temu, da se je bil prisiljen soočiti z neznanskimi težavami. S svojimi sledilci je bil deležen hudega preganjanja in nasprotovanja, vendar ga je zaščitil Bog in mu pomagal na čudežne načine. Pred njegovo smrtjo je bilo njegovo poslanstvo trdno uveljavljeno po celotni Arabiji in se je hitro širilo v druge države.

Delal je čudeže. Napovedal je prihodnost, njegove prerokbe pa niso bile izpolnjene le v času njegovega življenja, temveč se izpolnjujejo še danes. S sabo je prinesel številna učenja, ki so pritegnila nešteto somišljenikov. Skratka, vsi racionalni testi dokazujejo, da je bilo poslanstvo preroka Mohameda^sa res od Boga.

ZGODOVINSKI TEST

Obstaja še zgodovinski test; zgodovina kaže, da današnji svet potrebuje poslanca. Znani škof ameriške katoliške cerkve je v ugledni reviji zapisal, da se zgodovinski test, ki je na voljo vsem ljudem, vsem civilizacijam in vsem ljudem, lahko uporabi samo za Jezusa,^as saj:

»Ni bilo nobenih napovedi o Budi, Mohamedu ali komurkoli drugem, razen o Kristusu. Drugi so le prišli in rekli: ›Tukaj sem, verjemite mi.‹ Kristus je izstopil iz vrste in rekel: ›Moj prihod je bil napovedan, celo do najmanjše podrobnosti.‹«

Gre za izjavo, ki potrebuje našo pozornost. Muslimani verjamemo, da je Jezus^as bil resničen Božji prerok. Prav tako verjamemo, da je bil njegov prihod napovedan v prejšnjih spisih.

Kaj pa Mohamed?^sa

Verjamemo, da njegovega prihoda ni jasno in natančno napovedal le Jezus,^as temveč tudi Mojzes^as in drugi svetopisemski preroki. Pravzaprav se iz vseh Jezusovih^as besed zdi, da je bilo prenašanje vesele novice o velikem prerokovem prihodu eden glavnih ciljev njegovega poslanstva.

Jezus^as je znova in znova rekel, da je bil poslan le zato, da bi prenesel smernice, po katerih se ljudje v tistem času lahko ravnajo. Kar se tiče popolnega učenja, ki bi mu človeštvo vedno lahko sledilo, je rekel:

»Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jz 14,26).[1]

Le Prerok islama^sa lahko izpolni Jezusovo^as prerokbo. Mohamed^sa je bil resnično poslan v njegovem imenu, saj je bil priča njegovi resnici. Koran pravi:

»Mesija, Marijin sin, je bil zgolj poslanec, zagotovo so prejšnji poslanci umrli pred njim« (Koran 5: 76).

Koran poroča, da so angeli Mariji rekli:

»Alah ti prinaša vesele novice s Svojo besedo; njegovo ime bo Mesija, Jezus, sin Marije, ki bo čaščen na tem svetu in v bodoče« (Koran 3: 46).

Mohamed^sa je pričal o resnici Jezusa^as kot o Božjem in častnem Učitelju ter preroku in izjavil, da so v zmoti in zavedeni tisti, ki so ga imeli za prekletega. Koran je opisal njegova učenja kot »smernice in svetloba.« Jezus^as je v nadaljevanju podrobneje pojasnil isto prerokbo, ko je rekel:

»Toda govorim vam resnico: za vas je bolje, da grem; kajti če ne grem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. Ko pride on, bo ovrgel svet glede greha, pravičnosti in sodbe: … Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal.« (Jz 16,7–14).

Prerokba jasno določa:

1. po Jezusovem^as odhodu bo prišel Tolažnik;
2. ko bo prišel Tolažnik, bo svet očistil grehov in prinesel resnico ter pravičnost;
3. svet bo vodil v vso resnico;
4. knjiga, ki mu bo razkrita, ne bo imela nobene človeške besede;
5. napovedal bo stvari, ki se bodo zgodile;
6. povzdigoval bo Jezusa^as in ga obranil vseh obtožb.

Če to prerokbo natančno preučimo, je neizpodbitno dokazano, da se ne nanaša na nikogar drugega kot na preroka Mohameda.^sa Prišel je po Jezusu.^as Tolažnik bi naj poučil Jezusove^as sledilce. Očitno ni mogel biti kristjan ali žid. Prerokba se je morala nanašati na nekoga, ki spada k drugim ljudem, vendar mora spoštovati Jezusa^as in mu izkazati čast. Prerok^sa ni bil niti žid niti kristjan. Bil je Izmaelec, toda branil je Jezusovo^as čast. Tako Koran pravi:

»[Židje] ga niso ubili niti križali, temveč se jim je le prikazal, kot da je križan in tisti, ki mislijo drugače, so zagotovo v zmoti: o tem nimajo nikakršnega znanja, temveč zgolj sledijo ugibanju; in tega ugibanja niso spremenili v gotovost. Nasprotno, Alah ga je povzdignil k Sebi.« (Koran 4: 158–159).

Koran tukaj posebej pravi, da je bil Jezus^as rešen preklete smrti, ki so jo zanj zasnovali njegovi sovražniki. Le mislili so, da so v njegovem križanju uspeli. Vendar ga Alah ni le rešil, temveč ga je sprejel v krog Njegovih najdražjih.

Glede obljube »oznanjal vam bo prihodnje reči« (Jz 16,13) lahko rečemo le, da ni nihče svetu napovedal toliko kot Prerok islama.^sa

Prerokovano je bilo, da »ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči.« Ta opis se lahko nanaša le na preroka Mohameda.^sa Niti Stara niti Nova zaveza ne vsebujeta nobene knjige, kjer Božja beseda ne bi bila pomešana s človekovo. Koran pa ni drugega kot Božja beseda od začetka do konca. V njej ne moremo najti niti Prerokove^sa besede.

Ko se je Peter pojavil pred ljudmi Jeruzalema, so bile njegove prve besede: »Bratje! Dovolíte, da vam odkrito spregovorim …« Janez je začel enega od svojih pogovorov z: »Jaz, Janez, vaš brat …«. Enako izražanje so imeli Filip, Jakob in drugi svetopisemski ljudje.

Glede preroka Mohameda^sa Koran pravi:

»Ne govori po svoji lastni želji. Ne gre za nič drugega kot razodetje, ki je bilo razodeto« (Koran: 53: 4–5).

Prerokba je rekla: »On vas bo uvedel v vso resnico.« Ponovno velja poudariti, da je bil Mohamed^sa edini prerok, ki je trdil, da je prinesel splošen in popolni zakon. Koran pravi:

»Danes sem izpopolnil vašo religijo za vas in vam izpolnil Svoj blagoslov« (Koran 5: 4).

Ta prerokba je bila zelo jasno izpolnjena v osebi preroka Mohameda^sa v vseh svojih podrobnostih. Včasih se neuspešno poskuša zamegliti slava te čudovite prerokbe s trditvijo, da je ta Tolažnik Sveti Duh, ki je za Jezusom^as prišel k svojim učencem. Vprašati se je treba, le kako bi ta trditev lahko bila usklajena z dejstvom, da se za osebo, ki je v verzih napovedana, uporablja zaimek »on«, ki pa se nikakor ne more nanašati na duha. Mar naj ne bi Duh resnice prišel šele po Jezusovem^as odhodu? Naj se potemtakem predpostavlja, da Sveti Duh ni bil z Jezusom?^as Seveda noben zvest kristjan ne bo sprejel te predpostavke. Lahko se le vprašamo, ^as kje je ta resnica, ki je ni najti v Novi zavezi, temveč je bila pozneje prinesena s Svetim Duhom.

PREROK IZ TVOJE BRATOVŠČINE

Dejstvo je, da je pred Jezusom^as tudi Mojzes^as z jasnimi in natančnimi besedami napovedal velikega preroka. Ko je Mojzes^as na podlagi Božjega ukaza šel na goro Sinaj, je rekel Izraelcem:

»Preroka iz tvoje srede, izmed tvojih bratov, kakor mene, ti bo obudil GOSPOD, tvoj Bog; njega poslušajte« (Deut 18,15).

In ponovno, Božje besede Mojzesu:^as

»Obudil jim bom preroka izmed njihovih bratov, kakor tebe, in položil bom svoje besede v njegova usta in govoril jim bo vse, kar mu bom zapovedal. Kdor ne bo poslušal mojih besed, ki jih bo govoril v mojem imenu, tega pokličem na odgovor.« (Deut 18,18–19).

Iz teh verzov je očitno, da je Mojzes^as napovedal zakonodajnega preroka, ki se bo pojavil za njim in ki bo izhajal iz izraelskih bratov. Da bo zakonodajalec, ne pa navaden prerok, je očitno iz besed »kakor tebe [Mojzes]«, saj je bil tudi slednji zakonodajalec. Razglasitev »nove postave« pomeni začetek novega gibanja, novega naroda. Seveda pa prerok z novim pravom ni navaden učitelj ali prenovitelj. Predstaviti mora izčrpno učenje, ki vključuje tako osnovna načela, kakor tudi podrobna pravila.

Je bil Jezus^as takšen prerok? Je bil zakonodajalec? Je na svet prinesel novo pravo, ki bi zamenjalo prejšnje? Odgovor je v njegovih lastnih besedah:

»Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel. Resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla niti ena črka ali ena črtica postave, dokler se vse ne zgodi.« (Mt 5,17–18).

In Jezusovi^as privrženci so šli tako daleč, da so razglasili:

»Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega. Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave« (Gal 3,12–13).

Jezus^as ni zahteval nove postave; njegovi učenci so takrat veljavno postavo imeli za prekletstvo. Koran je bil tisti, ki je že od samega začetka oznanil:

»To je popolna knjiga, o tem ni nobenega dvoma; gre za smernice za pravične« (Koran 2: 3).

Prav tako je bilo napovedano, da se Obljubljeni ne bo povzdignil iz Izraela, temveč iz njihove bratovščine. Mohamed^sa je izhajal iz bratov Izraelovih sinov, Izmaelcev.

Prav tako je bilo rečeno, da bo Bog položil Svoje besede v njegova usta. Evangeliji nove zaveze ne vsebujejo besed, ki bi jih Bog položil v Jezusova^as usta. Povedo nam zgolj njegovo zgodbo in to, kar so Jezusu^as njegovi učenci rekli in naredili.

Koran po drugi strani pravi:

»O, Mohamed, reci: ›Sem le človek kot ti: Vendar sem sprejel razodetje, da je tvoj Bog le en Bog‹« (Koran 18: 111).

Prerokba govori o besedah, »ki jih bo govoril v mojem imenu« (Deut 18,18–19). Morda se zdi nenavadno, vendar ni niti enega primera Jezusovih^as besed, ki bi jih prejel od Boga z ukazom, naj jih posreduje naprej. Po drugi strani pa Koran posebej trdi, da je beseda Boga.

Gospodove besede so napovedale, da bo tisti, ki je obljubljeni, prerok. Jezus,^as glede na krščanske evangelije, ni trdil, da je prerok. Matej poroča, da je svoje učence vprašal:

»Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov?« Peter je odgovoril; rekel mu je: »Ti si Mesija, Sin živega Boga.« (Mt, 16,13–16).

Jezus^as je torej trdil, da ni niti Janez Krstnik niti Elija niti kateri izmed prerokov. Mohamed^sa v Koranu ni bil razglašen le za preroka, temveč za »tistega pri Mojzesu«:

»Zares smo vam poslali poslanca, ki je vaša priča, kakor smo poslali poslanca tudi faraonu« (Koran 73: 16).

Skratka, tisoč devetsto let pred prihodom Preroka islama^sa je Mojzes^as razglasil, da njegova postava, glede na Božji načrt, ni zadnja postava, da bo svet pozneje imel popolnejšo postavo in da bo zaradi tega Bog pozneje poslal drugega glasnika. Glasnik bo učil celotno resnico; on bo oz. je bil tisti, ki je zaznamoval zadnjo fazo v duhovnem napredovanju človeka. Svet je moral počakati na drugo knjigo in drugega preroka.

Če sta torej Koran in Prerok^sa prišla po Svetem pismu in po prerokih Mojzesu^as in Jezusu,^as trdita pa, da sta prišla kot Božje smernice človeštvu, je treba njuno trditev imeti za resnično. Na njuno trditev je treba gledati kot na izpolnitev starodavnih prerokb. Pri razodetju Korana ni šlo za neutemeljeno razodetje oz. za nekaj odvečnega v prisotnosti drugih razodetij. Če Koran ne bi bil razodet, bi obljube, ki jih je dal Bog po svojih glasnikih, bile neizpolnjene, svet pa bi prevevala dvom in nezaupanje.

BOŽJA SVETLOBA S PARÁNA

Svetopisemske prerokbe so privržence celo vodile v del sveta, kjer bi se Prerok^sa naj pojavil. Tako je rekel:

»Gospod je prišel s Sinaja, in vstal jim je s Seira; prikazal se je v svetlobi iznad gore Paranske in prišel od desettisočev svetih; v njegovi desnici je bila ognjena postava zanje« (Deut 33,2).

V tem verzu so bile Mojzesu^as obljubljena tri razodetja Božje veličine. Prvo se je v Mojzesovem^as času zgodilo na gori Sinaj, drugo v prerokbi obljubljeno razodetje se je zgodila na Seírju, delu sveta, kjer so se zgodili Jezusovi^as čudeži. »Vstal jim je s Seira«, se torej nanaša na Jezusov^as prihod. Tretje razodetje Božje veličine se je odvilo v Paránu. Parán (arabsko Faran) je ime gričev, ki ležijo med Meko, Mohamedovim^sa rojstnim krajem, in Medino, krajem, kjer je umrl. Glede na Staro zavezo je v tem delu sveta živel Izmael,^as Mohamedov^sa prednik. Zato je v Svetem pismu zapisano:

»Bog je bil z dečkom [Izmaelom]. Rastel je, prebival v puščavi in postal lokostrelec. Živel je v paránski puščavi« (Gen 21,20–21).

Zgodovinski in geografski dokazi kažejo, da so Abrahamovi potomci živeli v Arabiji. Vsi so živeli v Meki in Kabi, hiši čaščenja, ki jo je z velikim spoštovanjem zgradil Abraham. Njegov sin Izmael^as se je najprej naselil v Meki. V Genezi beremo o dvanajstih imenih sinov Izmaela,^as vključno z imenoma Temá in Kedár (Gen 25,13–16). To je prav tako podprto s pričanjem Izaije:^as

»Grožnja Arabiji V gozdu boste zvečer prenočili, na poteh Dedánovcev. Pridite žejnim naproti z vodo, prebivalci dežele Temá, postrezite s kruhom beguncem. Kajti bežali bodo pred meči, pred golim mečem, pred napetim lokom in pred hudim bojem. Kajti tako mi je rekel Gospod: Še eno leto, kakor so najemnikova leta, in konec bo vse kedárske slave. Ostanek lokostrelcev kedárskih sinov bo majhen po številu, kajti GOSPOD, Bog Izraelov, je govoril.« (Iz 21,13–17).

Ta prerokba je slika bitke pri Badru, ki se je odvila leto dni po Prerokovi^sa selitvi iz Meke v Medino. V tej bitki so sinovi Kedárja, ljudje v Meki in z bližnjih ozemelj, nezmožni upreti se silovitosti muslimanskih mečevalcev in lokostrelcev, utrpeli silovit poraz. Bog je naredil peščico ljudi, slabo oborožene in brez priprav, da bi zadal ponižanje vojski izkušenih generalov.

Bitke so, kljub bistveni premoči Mečanov, potekale več let, dokler ni po večletnem boju v Meko vstopil prerok Mohamed^sa Spremljalo ga je več deset tisoč svetnikov. Prerok^sa je razglasil, da je bilo Božje sporočilo izpolnjeno v obliki Korana. Mojzesova^as prerokba, da bo Gospod sijal s Parána z deset tisoč svetniki in z ognjeno postavo v svoji desnici, je bila tako izpolnjena. Prav tako se je izpolnila Jezusova^as prerokba o tem, da vas bo Duh resnice »uvedel v vso resnico.« Njegova ognjena postava, Koran, je pometla z vso nečistočo mesa in najodvratnejša srca spremenila v čisto zlato.

Bi lahko Jezus^as izpolnil to čudovito prerokbo? Ni se dvignil s Parána. Imel je zgolj dvanajst učencev in ne deset tisočev sledilcev. Izaija^as je govoril o tistem, ki se je preselil; Mohamedova^sa selitev je tako pomemben del muslimanske zgodovine, da se s tem letom začne štetje islamskega koledarja.

»IN NJEGOVA HVALA NAPOLNJUJE ZEMLJO«

Njegov prihod je napovedal tudi Habakuk^as nekaj stoletij pred Jezusom.^as

»Bog prihaja iz Temána, Sveti z gore Parán. Sela. Njegovo veličastvo pokriva nebo, in njegova hvala napolnjuje zemljo. Svit postaja kakor svetloba, iz njegove roke mu izhajajo žarki, tam je skrivališče njegove moči. Pred njim hodi kuga, za njegovimi nogami izhaja kužna bolezen. Stopi in strese zemljo, pogleda in splaši narode. Rušijo se večne gore, pogrezajo se starodavni hribi; njegove poti so starodavne. Videl sem v bridkosti kušánske šotore, tresejo se zagrinjala midjánske dežele.« (Hab 3,3–7).

To ponovno kaže, da bo prej omenjeno tretje razodetje od tistega, ki se bo pojavil iz dežele Temán in gore Parán. Kakor je napovedala prerokba, bo zemlja polna njegove hvale. Potemtakem ni naključje, da je bilo preroku islama ime Mohamed,^sa ki dobesedno pomeni »hvalevredni«. Le nekdo, katerega ime je tako lepo kot njegova osebnost in značaj, lahko ustreza Habakukovemu^as opisu. Mohamedove^sa sovražnike so v spopadih z njim doleteli uničenje, kuga in ponižanje kužnih bolezni, kljub veliki številčni premoči.

Mojzes^as je umrl, medtem ko se je še vedno boril s svojimi sovražniki. Jezus^as je bil postavljen na križ. Prerok, ki pogleda in splaši narode, kakor piše Habakuk, torej ne more biti nihče drug kot Mohamed.^sa Njegovi sovražniki, ki so bili kot »večne gore in neprekinjeni hribi«, so bili, kljub svoji neizmerni moči, uničeni. Pozneje so tudi »kušánski šotori« in »zagrinjala midjánske dežele«, tj. kánaanske dežele, takrat pod oblastjo rimskega Cezarja, prav tako našli svojo odrešitev v predaji Prerokovim^sa služabnikom v času Cezarjevih naslednikov.

KNEZ MIRU

Pri Izaiji najdemo veliko odlomkov o prihajajočem preroku, ki pa se lahko nanašajo le na Mohameda.^sa Povedano nam je o času, ko bo človek klical narode sveta, ki se bodo hitro odzvali in zbrali okoli njega (Iz 5,26–30). Rečeno nam je, da bodo sledilci Obljubljenega morali sodelovati v vojnah. Rečeno nam je, da bo prerok prišel v času, ko se bo celo svetloba potemnila zaradi greha in pokvarjenosti dežele in morja. Izaija nam tudi pove, da se bo v tem času Bog obrnil od hiše Jakoba (Iz 8,13–17).

In potem:

»Kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru. Oblast se bo širila in miru ne bo konca na Davidovem prestolu in v njegovem kraljestvu. Vzpostavil ga bo in utrdil s pravico in pravičnostjo od zdaj in na veke. Gorečnost GOSPODA nad vojskami bo to naredila.« (Iz 9,5–6).

Ta prerokba obljublja kralja, ki bo imel pet naslovov:

1. Čudoviti,
2. Svetovalec,
3. Močni Bog,
4. Večni oče,
5. Knez miru.

Je bil Jezus^as kdaj kralj? So bila v tej prerokbi našteta imena kadarkoli uporabljena zanj? Zaradi njegovega posebnega rojstva so ga morda res klicali »čudoviti«, toda medtem ko imajo tisti, ki ga zanikajo, njegovo rojstvo za nelegitimno, so njegovi podporniki bili v dvomih glede njegovih prednikov. Ni podal nobenega primera oblasti, omenjene v zgornjem verzu. Niti se ni mogel imenovati »Večni oče«, saj je sam rekel, da za njim prihaja drugi. Niti ni postal kralj niti ni mogel na svet nikoli prinesti miru. Njegovi sovražniki so ga zatirali vse, dokler ni bil postavljen na križ. Zato ni mogel biti utemeljeno imenovan Knez miru. Nikoli ni dosegel nobene oblasti in zato njegove besede, da njegovi oblasti ne bo konca, v smislu njegovega življenja nimajo nobenega pomena. Znaki, omenjeni pri Izaiji, se nanašajo zgolj na Preroka islama.^sa

On je bil tisti, ki je nosil breme odgovornosti za državo in je zato moral biti, precej proti njegovi volji, imenovan kralj.

Mohamed^sa je bil Čudovit tako po svojem delu kot po svojih dosežkih. Jezus^as v svoji priliki o vinogradu govori o gospodarju, ki je svoj vinograd dal v najem viničarjem. Ti zlobni ljudje pa ga niso le pretepli, kamenjali in ubili njegove služabnike, temveč tudi njegovega sina. Gospodar, pravi Jezus,^as bo sam prišel, uničil zlobne viničarje in vinograd vrnil tistim, ki »bodo vinogradu vrnili sadeže.« Tako bo, ker:

»Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Gospod je to naredil in čudovito je v naših očeh.« (Mt 21,33–43).

Na ta način se je prikazal »Čudoviti«. Ko bo sin ubit, bo poslan drugi, ki bo dokazal, da je ključni kamen. In on se bo zdel »sijajen« v očeh Jezusa^as in celotnega sveta.

O njegovih čudovitih dosežkih lahko citiramo Thomasa Carlyla, ki piše:

»Za arabski narod je bilo rojstvo iz teme v svetlobo; Arabija je z njegovo pomočjo prvič postala živa. Revni pastirji, ki so vse od stvaritve sveta tavali po puščavi, junak – prerok jim je bil poslan z besedo, ki so ji lahko verjeli: vidiš, neopazni so postali svetovno znani, majhen je postal velik, in po enem stoletju je Arabija na eni strani Grenada in na drugi Delhi, ki se blešči v junaštvo in žari v svetlobi genija, Arabija sije dolga leta preko svojega dela sveta. Vera je veličastna, nesmrtna, zgodovina naroda posmrtna, plodna, poduhovljena, kakor hitro verjame. Ti Arabci, Mohamed in to stoletje – ne gre le za to, da bi zasvetila iskra, ena iskra, na svet, ki se je zdel črn, neopazen pesek, temveč deset, pesek isker pokaže eksplozivni smodnik, ki izbruhne iz nebeških višav od Delhija do Grenade. Rekel sem, velikan je bil vedno strela iz neba; čakali so ga kakor gorivo in nato so tudi oni vneli.« (Thomas Carlyle v Junaki in junaštvo).

Drugo ime za Obljubljenega je Svetovalec. To se ponovno nanaša na Preroka.^sa Ljudje so ga prosili za nasvet. Z njimi je imel redna posvetovanja, pod njegovim vodstvom je za državo postalo obvezno, da se je z ljudmi posvetovala glede vseh pomembnih zadev. Koran nam pove, da so se njegovi spremljevalci z njim redno posvetovali.

Prerokba ga je pogosto omenjala kot mogočnega Boga. Sveto pismo je za preroke pogosto uporabljalo izraz Bog (Ex 7,1; 4,16).

Kadarkoli se o človeškem bitju govori kot o Bogu, lahko to pomeni le, da gre za razodetje Vsemogočnega. Ponovno lahko ugotovimo, da Prerok^sa ustreza opisu v prerokbi. V Koranu je na to več sklicevanj. V bitki na Badru je Prerok^sa vzel prgišče kamenčkov in ga vrgel v sovražnika. To dejanje se je izkazalo kot znak za peščeno nevihto, ki je zbegala sovražnika in prispevala k njegovemu porazu. Glede tega Bog pravi Preroku^sa:

»Nisi bil ti tisti, ki je vrgel, ko je vrgel, pač je bil Bog tisti, ki je vrgel« (Koran 8: 18).

In ponovno:

»Zares, tisti, ki so prisegli zvestobo tebi, so prisegli zvestobo Bogu« (Koran 48: 11).

Tako je nastalo razodetje mogočnega Boga, Preroka,^sa ki je bil sposoben podjarmiti si vse svoje sovražnike in uničiti vsak odpor.

Četrto ime v prerokbi je Večni oče. Jezus^as je bil poslan zgolj k izgubljeni ovci Izraelove hiše in zato ni mogel imeti večnega značaja. Po drugi strani se je Preroka^sa v Koranu omenjalo kot »združitelja celotnega človeštva« (Koran 34: 29). Obljubljeno mu je bilo, da bodo njegova učenja za vedno z ljudmi, kajti ob koncu dni se bo Obljubljeni mesija prikazal med svojimi sledilci, oživel islamske nauke in dokončno dokazal, da je duhovni dominion Preroka islama^sa večen in da več ne bo nobenih nebeških učiteljev razen med njegovimi sledilci.

Peto ime v prerokbi je Knez miru. Bi bil Jezus^as res lahko tako imenovan? V svojem življenju ni postal vladar. Nikoli ni pridobil moči, da bi lahko upravljal odpuščanje svojim sovražnikom in zato zanj ni bilo veliko priložnosti, da bi delal to, kar je pridigal. Po drugi strani se Mohamedova^sa religija imenuje islam, kar pomeni mir. Imamo pa veliko dokazov, ki se nanašajo na vzdrževanje miru in odpuščanja v Mohamedovem^sa življenju.

Trinajst dolgih in utrudljivih let so Prerok islama^sa in njegova mala četa zvestih privržencev z mirnim dostojanstvom in potrpežljivostjo prenašali grenko preganjanje Mečanov. Stradanje, pretepanje, posmehovanje, ponižanje, sramotenje in izgredi nasilja so bili vsakodneven pojav. Preroka^sa niso pustili pri miru niti, ko se je zatekel v Medino. Po sedmih let vztrajnega in krutega preganjanja se je Prerok islama^sa nenadoma pojavil na višinah Parána, na čelu deset tisoč svetnikov, za kar ni potekala nobena bitka in nobena kapljica krvi ni bila prelita, in ko bi bila vsakršna kazen zoper Mečane, glede na njihova hudodelstva, mila, je Prerok^sa nežno in usmiljeno oznanil:

»Nobenega maščevanja ne bo zoper vas. Vsi ste prosti« (Koran 12: 93).

So na enak način kristjani obravnavali svoje sovražnike, ko so prišli do moči? Kdo bi torej moral biti imenovan za Kneza miru, Jezus^as ali Mohamed?^sa Jezus^as drugim ni mogel dati miru. Njegovi privrženci bi to lahko naredili, vendar niso. Prerok islama^sa je imel moč, da svoje sovražnike kaznuje, vendar se je odločil, da jim bo odpustil. Zato je bil Mohamed^sa pravi Knez miru Izaijeve^as prerokbe. Prav tako je bil on tisti, ki je pridobil oblast in je zato lahko izpolnil zadnji del te prerokbe, ki pravi: »Naj ne bo konca večanju njegove vladavine in miru.«

ZAKLJUČEK

To je bilo le nekaj izmed veliko svetopisemskih prerokb o prihodu tega velikega preroka, ki bo vodil svet v vso resnico.

Mohamed^sa bo, po Salomonovih^as besedah, »povsem čudovit«, kar je v hebrejščini izraženo kot mahmaddim. (Vp 5,16) On je izpolnitev »kamna« v Danielovih sanjah. (Daniel 2,34–35). Bil je prihod gospodarja vinograda, ki ga je napovedal sam Jezus.^as

V Stari zavezi je sicer tudi veliko prerokb o Jezusu,^as vendar se jih v resnici veliko ne more nanašati nanj. Te prerokbe so se lahko izpolnile le v osebi tistega, ki je prišel s postavo in katerega naloga ni bila biti le »izgubljena ovca v hiši Izraela«, temveč je bilo njegovo poslanstvo namenjeno celotnemu svetu; tistega, o katerem je Jezus^as govoril kot o Tolažniku in Duhu resnice. Svetopisemske napovedi glede Mohameda^sa so jasne in natančne.

Z izpolnitvijo teh prerokb so bila odprta vrata v nebeško kraljestvo. Blaženi so tisti, ki sprejmejo klic Gospodarja nebes in zemlje, da naj vstopijo v Njegovo kraljestvo in prejmejo Njegovo bližino.

Naj bo naša zadnja beseda, da gre vsa hvala Bogu, Vzdrževalcu vesolja.

[1] Svetopisemsko besedilo je vzeto iz Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma (SSP). Copyright © 1996, 1997 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, z dovoljenjem. Vse pravice pridržane. Izjema je Deut 33,2, ki je vzet iz Chráskovega prevoda, pravopisno prenovljene izdaje, © 1914 British & Foreign Bible Society (Britanska in inozemska biblična družba), © 2014 Svetopisemska družba Slovenije.