Razlike med islamom in krščanstvom
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Razlike med islamom in krščanstvom

Razlike

Krščanstvo

  1. Krščanstvo uči, da so najvišje verske resnice skrivnost, ki je človek nikdar ne bo mogel doumeti. Treba jih je sprejeti skozi vero in ne razumsko, prav tako pa niso v domeni človeške izkušnje.
  2. Krščanstvo od vernikov zahteva, da sprejmejo troedinega Boga, ki je troje in obenem eno, pri čemer je vsako od teh božanstev v sebi absolutno popolno, čeprav si je nemogoče zamisliti več kot eno bitje, ki je absolutno popolno.
  3. Krščanstvo od vernikov zahteva, da verjamejo, da je Bog zaplodil sina, ki mu je nato predal božansko upravljanje vesolja.
  4. Krščanstvo uči, da je človek po naravi grešen zaradi greha svojih staršev. Zato si s svojimi dejanji ne more zagotoviti odrešitve.
  5. Krščanstvo uči, da Bog ne more odpustiti grehov, dokler se grešnik ne spokori z žrtvovanjem. Ko je Kristus prišel, da bi odrešil izgubljeni svet, je zato kot odkupnino ponudil samega sebe. Odrešitev je zatorej mogoče doseči le z vero v njegovo pokoro na križu, ki jo je opravil namesto drugih.
  6. Krščanstvo uči, da je Jezusovo življenje popoln vzor krščanskega življenja, obenem pa zanika, da je kdor koli drug kadar koli živel ali bi sploh lahko živel takšno življenje, kajti Kristus je bil obenem Bog in človek, takšna združitev božanske in človeške narave pa se ne bo ponovila.

Islam

  1. Islam gleda na religijo kot na znanost o božanski resnici, podobno, kot sta kemija in astronomija znanosti, ki se ukvarjata vsaka s svojim vidikom resnice. Kot vsaka druga znanost tudi religija dopušča eksperimentiranje, opazovanje in logično sklepanje. Edina razlika je morda ta, da je religija bolj eksaktna in zanesljiva od običajnih znanosti.
  2. Islam zahteva verovanje, da ne obstaja bog, ampak Tisti, ki je absolutno popoln in vir vsega dobrega ter v katerem ne more obstajati nič, kar ni dobro.
  3. Islam ostro odklanja takšno zamisel. Potomci so znak nepopolnosti. Trajne stvari v vesolju, na primer sonce, luna ali nebo, nimajo potomcev. Potomce ima le tisto, kar je začasno in minljivo, na primer živali in rastline, da lahko nadaljujejo vrsto. Alah (Bog) je samozadosten in nespremenljiv. Nima nobene potrebe po podeljevanju moči.
  4. Islam uči, da se človek ne rodi grešen in da lahko postane kreposten. Odrešitev in uspeh sta odvisna od božanske milosti, enako, kot je letina odvisna od človekove marljivosti pri sejanju in gojenju pridelka, obenem pa od Boga, ki podari rodovitno zemljo ter ugodne podnebne razmere (svetloba, zrak, toplota in dež).
  5. Islam uči, da Bog odpusti, komur koli želi, pri tem pa odpuščanje grešnika odreši njegovih grehov. Nihče se ne more žrtvovati za drugega, vsakdo mora nositi svoj križ. Nobeno verovanje v sistem doktrin človeku ne more prinesti zveličanja. Sredstvi za njegovo odrešitev sta pravilno mišljenje in pravilno delovanje.
  6. Islam uči, da je vzor popolnega islamskega življenja pokazal Mohamed (mir in Božji blagoslov z njim), ki je bil človek kot vsi drugi in prerok kot vsi drugi preroki, vključno z Jezusom iz Nazareta (mir z njim).

9 točk za odkritje resnice

  • Izvirno in pristno krščanstvo je bilo znanilec čiste in popolne edinosti Boga. Znake te popolne edinosti Boga je mogoče še vedno zaslediti v krščanskih knjigah (Janez 17:3, Marko 12:29, Izaija 45:5 in 1 Korinčanom 8:6). Še več, obstoj unitarne krščanske cerkve je izvrsten dokaz, da izvirno krščanstvo ni verjelo v Sveto trojico, ki se je pojavila pozneje in jo je nedvomno uvedel sv. Pavel.
  • Izvirno in resnično poslanstvo Jezusa Kristusa je bilo namenjeno le Judom (Matej 10:5 in 15:24, Luka 19:10, Apostolska dela 11:19). Jezus je vse življenje pošteno in iskreno opravljal svoje poslanstvo ter v vsem času svojega služenja ni spreobrnil niti enega nejuda. Toda danes krščanstvo oznanjajo tudi nejudom. Narodno poslanstvo Jezusa Kristusa je torej postalo mednarodno le zato, ker se Judje niso odzvali na pozive Jezusa in njegovih zgodnjih častilcev.
  • V izvirnem krščanstvu je bil Jezus zgolj prerok in znanilec – nič več in nič manj (Matej 21:11 in 46, Janez 5:30, 14:24 in 17:3). Toda današnje krščanstvo na grozo vseh bogaboječih ljudi predstavlja Kristusa kot Boga.
  • V izvirnem krščanstvu je bilo obžalovanje grehov zanesljiva pot do odrešitve (Matej 9:13, Luka 5:32). V današnjem krščanstvu ta razumen in vsesplošno sprejet način nima več nobene vrednosti. Po drugi strani pa krščanstvo vztraja, da je vera v Jezusovo prekleto smrt na križu edina pot do zveličanja.
  • Izvirno krščanstvo je v svojem temelju in duhu spoštovalo Staro zavezo in ohranjalo njeno svetost. Jezus Kristus je dejal: »Ne mislite, da sem prišel razvezat postavo ali preroke; ne razvezat, temveč dopolnit sem jih prišel.« (Matej 5:17). Današnje krščanstvo v nasprotju s to nedvoumno izjavo njegovega svetega utemeljitelja razveljavlja postavo, jo imenuje prekletstvo in njeno neupoštevanje imenuje odrešitev (Galačanom 3:13 in 5:2).
  • Izvirno krščanstvo je poudarjalo, da Kristus ni umrl na križu, s čimer je bilo izpolnjeno znamenje preroka Jone – edino znamenje, ki ga je Jezus Kristus kdaj omenil (Matej 12:39 in 40). To je bil tudi dokaz resnice o Kristusu in o tem, da ni bil preklet. Jezus je moral biti rešen pred smrtjo na križu tudi zato, da je lahko opravil svoje poslanstvo med izgubljenimi plemeni Izraela, ki niso naseljevala Palestine (Janez 10:16). Sodobne raziskave so dokazale, da je Jezus Kristus prišel s križa živ in izpolnil svoje poslanstvo med plemeni, ki so bila posejana po Afganistanu in Kašmirju (Kratek pregled svetovne zgodovine [Glimpses of the World History], Nehru, str. 84). Današnje krščanstvo pa je svojega svetega utemeljitelja močno ponižalo, saj je sprejelo njegovo smrt na križu z vsemi nelepimi posledicami.
  • V duhu izvirnega krščanstva se mora vsakdo sam pokesati ter s pravičnimi in pobožnimi dejanji poiskati bližino Boga. Kristus je dejal: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« (Matej 16:24). Toda današnje krščanstvo uči, da je Kristusova smrt na križu poplačala grehe njegovih privržencev, zaradi česar je doktrina pokore postala velika ovira na poti do pravičnosti in pobožnosti posameznika.
  • V resničnem krščanstvu so v skladu s Toro (Peta Mojzesova knjiga Devt. 33:2 in 3) pričakovali velik nov zakon, imenovan Ognjeni zakon. Tudi Jezus Kristus (mir z njim) je spodbujal upanje na uresničitev teh svetopisemskih napovedi, da bi prihodnje generacije pripravil na sprejem Ognjenega zakona. Toda današnje krščanstvo odvrača prihajajoče generacije od Ognjenega zakona, katerega čas je že dolgo tega napočil s prihodom svetega utemeljitelja islama – Mohameda (mir in Božji blagoslov z njim).
  • Veliki cilj izvirnega krščanstva je bil pripraviti človeštvo na sprejem »tolažnika« in »duha resnice«, ki bo prišel po Kristusu in ljudi »uvedel v vso resnico« (Janez 16:7 in 13). Toda današnje krščanstvo ga ni le zavrnilo, temveč njegovo sprejetje preprečuje tudi drugim narodom.