V imenu Allaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov poslanec.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Odpravljanje nekaterih pogostih nesporazumov o islamu

odpravljanje nesporazumov

Govorec: Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at vodja svetovne muslimanske skupnosti Ahmadija 15. avgusta 2009 v Nemčiji

Assalamu Alejkum Va Rahmatullahi – mir in blagoslov Alaha z vami.

Danes znova nagovarjam moje nemške prijatelje, ki niso člani skupnosti, vendar so navzoči zaradi njihovih odnosov s pripadniki muslimanske skupnosti Ahmadija. Poleg tega verjamem, da imate zaradi dobre narave, ki jo je Bog dal v vaša srca, željo poskusiti razumeti verovanja in nauke islama, kot jih vidi skupnost Ahmadija.

Vera je nedvomno stvar osebne izbire in to bi moralo biti temeljno načelo vere, ker s silo ne moremo nikogar spreobrniti. Prav tako se ne more s silo prepričati osebe, naj verjame v obstoj Boga. Zato Koran zelo jasno navaja, da »v veri ni prisile« (2: 257).

Predvsem sem vam hvaležen, da ste se nam danes pridružili, ker menite, da so interesi človeštva in človeške vrednote najpomembnejši, čeprav je v današnjem svetu toliko nasprotne propagande o muslimanih.

Nekateri jim pravijo ekstremisti; drugi jim pravijo teroristi; nekateri pa pravijo, da muslimani kršijo pravice drugih. Včasih se trdi, da nauki islama ženskam odvzemajo pravice. Še ena pogosta obtožba je, da so muslimani nezvesti lastni državi in kujejo zarote proti lastnim vladam.

Upoštevajoč vse to, se je v nekaterih območjih utrdila misel, da bo svet, če bodo muslimani pridobili oblast, postal simbol zlobe in krutosti. Čeprav ste slišali vse te grozljive nazore, ki niso nič drugega kot poskus očrnitve islama, je dejstvo, da ste prišli sem, dokaz, da iščete resnico.

V tem kratkem času ne morem v celoti opisati naukov islama, vendar bom na kratko omenil nekaj točk, iz katerih boste vsaj ugotovili, da resnični nauki islama niso takšni, kot si večina predstavlja. Prav tako bom obravnaval, kaj bi moralo biti vedenje pravega muslimana glede na vidik, ki ga predstavlja muslimanska skupnost Ahmadija.

Kot sem dejal, je največji očitek proti islamu ta, da uči ekstremizem in uporablja silo, da bi ljudje postali muslimani. Če je nekdo podrejen in prisiljen postati musliman, potem ne pozabite, da sila lahko nadzoruje telo, ne pa srca. Če pogledamo obdobje po tem, ko se je Prerok Mohamedsa razglasil za preroka, so neverujoči iz Meke z njim in njegovimi privrženci ravnali enako kot z vsemi prejšnjimi preroki in njihovimi privrženci.

Njegovi privrženci v Meki so bili šibki in revni, čeprav so bili nekateri plemeniti ljudje, ki so pripadali zelo cenjenim družinam v Meki. Vendar se jih ni štelo za vodje njihovih plemen. Ko so sprejeli islam, so se morali soočiti s sovražnostjo svojih plemenskih voditeljev. Ko je Abu Bakr,ra ki je bil plemenit pripadnik Kurejša, zelo cenjene družine Meke, sprejel islam, je doživel toliko preganjanja, da ni imel druge izbire, kot da se preseli iz Meke. Ko je vodja družine Kurejš videl, da se pripravlja na odhod, je poskušal ustaviti Abu Bakra,ra in mu je rekel, da ima vse dobre lastnosti in da bi morala oseba, kot je on, ostati med njimi. Poleg tega je Abu Bakrura ponudil svojo zaščito. Posledično je Abu Bakrra ostal v Meki. Vendar je, ker je deloval v skladu z islamskimi nauki, kljub temu postal tarča novega preganjanja.

Veliko sužnjev je tudi sprejelo islam in tudi oni so bili mučeni. Vendar pa niso opustili svojega čaščenja Edinega Boga in so ostali služabniki Preroka.sa Prisiljeni so bili ležati na vročem pesku in gorečem premogu; moški in ženske so bili barbarsko ubiti. Dve in pol leti so bili Preroksa in njegovi privrženci oblegani v dolini, v tolikšni meri, da so mnogo dni trpeli lakoto.

Kasneje, ko so se preselili v Medino, mesto, veliko kilometrov severno od Meke, jih tudi tam neverujoči niso pustili na miru. Želeli so jih uničiti z bojem in vojno. Takrat je Alah dovolil muslimanom, da se branijo, ker je krutost prekoračila vse meje. In dovoljenje je bilo dano na podlagi tega, da če se ne bi odzvali trdno, potem ne bi bil uničen samo islam, ampak ne bi bila varna nobena vera.

Kruti ljudje bi imeli prosto roko napasti vse kraje čaščenja, ne glede na to, ali pripadajo kristjanom, judom ali ljudem katerekoli druge vere. Muslimanom ni bilo zapovedano samo, naj branijo svojo vero, temveč naj zaščitijo vse druge vere, zato so se morali braniti. Vse to je omenjeno v 22. poglavju, verz 40 do 41.

Kakšno je bilo stanje muslimanov v tem obdobju? Zgodovina priča, in tudi nemuslimani priznavajo, da je bilo v primerjavi z veliko vojsko nasprotnikov muslimanov le okrog 300. Ti muslimani so bili zelo slabo opremljeni. Imeli so samo nekaj konj in kamel ter nekaj lesenih mečev, medtem ko so bili nasprotniki popolnoma oboroženi. Toda kljub slabemu stanju je bila podpora Alaha na strani muslimanov in tako so zmagali nad neverniki.

Namen opozarjanja na to stanje je, da če bi bili ljudje s silo prisiljeni sprejeti islam, potem muslimani ne bi trpeli krutosti v Meki, niti se ne bi soočili s popolnoma oboroženo vojsko nevernikov po prihodu v Medino. Strast do svoje vere jim je dala moč, da prenesejo vso krutost in se branijo. Torej, kdor je sprejel islam, je to storil s srcem in ne zaradi sile.

Čeprav institucija kalifata, po našem mnenju, ni več prevladovala v pravilni obliki, so islamske vlade še naprej zagotavljale pravice nemuslimanov. Nasprotno pa, ko so zaradi svojih slabih dejanj, s tem mislim slaba dejanja muslimanov, in slabosti, muslimani v Španiji izgubili moč, ni bilo krutosti, ki je krščanski vladarji ne bi storili? Ubijali so in ropali ter prisilili muslimane, da spremenijo vero. To ni skrito dejstvo, ampak je dobro dokumentirano v zgodovini. Kljub temu nikoli ne rečemo, da krščanstvo uči krutost. Kriv je bil krščanski vladar, ki je ubijal v Božjem imenu. Krščanski nauk je nauk Jezusa Kristusa, mir z njim, ki je učil, da če vas kdo udari po desnem licu, mu nastavite še drugo (Matej 5: 39).

Sedaj pa poglejmo, kaj Koran uči o tem, kako širiti islam, bodisi s silo bodisi s prijaznostjo. V 2. poglavju, verz 257 pravi:

V veri ne bi smelo biti prisile, saj je razlika med Pravo potjo in zablodo jasna. Kdor zavrača vodstvo tistega, ki se je pregrešil in veruje v Alaha, se je oprijel najčvrstejše vezi, ki se ne bo pretrgala. In Alah vse sliši, je vseveden.

Verz, ki sem ga navedel, pojasnjuje, da v religiji ne sme biti prisile. Navaja, da je tvoja edina naloga razglasiti, da je z izpolnitvijo prerokb prerokov preteklih dni, prerok današnjih dni prišel z dovršenim in popolnim naukom. Položaj tistih ljudi, ki se vzdržijo sledenja Satanu in delujejo po Božjem nauku, bo takšen, kot da bi prijeli za močno vrv, ki je ni mogoče pretrgati, in s tem preprečili, da bi utonili v nevihtah teme. Nato v 25. poglavju, 58. verzu Korana pravi:

Recite: Ne prosim vas za nagrado za to, prihranite to; tisti, ki se odloči, naj potuje do svojega Gospodarja.

Vsakdo lahko svobodno izbira pot do svojega Stvarnika. Nato v 18. poglavju, 30. verzu Koran pravi:

In reci: Resnica prihaja od vašega Gospodarja, kdor hoče, naj veruje, in kdor noče, naj ne veruje. Resnično smo za krivičnike že pripravili Ogenj, katerega zid jih bo obdajal. In če bodo klicali na pomoč, se jim bo pomagalo z vodo, ki je podobna staljeni kovini in ki jim bo opekla obraze. Kako grozljiva pijača in kako grozno bivališče!

Z razglasitvijo resnice je bila izbira prepuščena ljudem, Bogu pa, ne človeku, da kaznuje nevernika. Preroksa islama je bil v svojem srcu izjemno zaskrbljen, da bi moral svet prepoznati svojega Stvarnika in je v tem stremenju ostal nespokojen. Zaradi njegovega nemira, Bog Vsemogočni navaja v 28. poglavju, 57. verzu:

Zagotovo ne boš mogel voditi vseh, ki jih ljubiš; toda Allah vodi kogarkoli On želi; in najbolje pozna tiste, ki želijo sprejeli Njegovo vodenje.

Ni dvoma, da so muslimani dobili odgovornost, da razširijo sporočilo islama, vendar je Alahovo delo, da vodi. Kako torej lahko trdimo o veri, katere nauk je, kot sem ga opisal, da ljudi s pomočjo sile pripravi v pokornost?

Sedaj bom opisal izjemen primer Prerokasa in njegovih Naslednikov. Po selitvi v Medino so bili, kljub ustanovitvi tamkajšnje islamske vlade, sklenjeni pakti z Judi in ljudmi drugih veroizpovedi, da bi lahko živeli v skladu s svojimi lastnimi zakoni in tradicijami.

Ni bilo rečeno, da bodo tisti, ki postanejo muslimani, varni pred vsem slabim. Zgodovina dokazuje, da je Preroksa dejal, da k tej amnestiji ne pripadajo nobeni predpogoji. Preroksa je vsem dal proste roke. Ne le muslimani ne bodo ogroženi, temveč vsi bodo spoštovani in zaščiteni. Odpustil je celo svojemu najhujšemu sovražniku in sinu tega ekstremnega nasprotnika, Ikramu, čeprav ni sprejel islama. Vse se je zgodilo potem, ko je osvojil Meko. Kasneje, ko sem videl prijazno ravnanje Preroka,sa je celo Ikram postal musliman in je svoje bogastvo brez oklevanja poklonil islamu.

In ko je po sprejemu islama Ikram zagovarjal islam, je brez strahu odšel v boj s sovražnikom in umrl mučeniške smrti. Ali so se tisti, ki dosegajo takšne standarde, spreobrnili na silo ali jih je v to prisililo njihovo srce?

Kar zadeva izjave o islamu, da krši pravice drugih, je to povsem neutemeljena obtožba. Pravkar sem pojasnil pravico do svobode čaščenja. Dovoljenje za boj je bilo dano, ker bi v nasprotnem primeru neverniki poskušali kršiti svobodo vere.

Nihče ni zaščitil človekovih pravic tako kot islam. V svoji poslovilni pridigi je Preroksa izjavil, da Arabec ni boljši od Nearabcev, niti ni Nearabec boljši od Arabca; niti ni bela oseba boljša od črne, niti ni črna nad belo; vsi ljudje so enakovredni kot pripadniki človeške rase. V poglavju 49, 14. verzu, Koran pravi:

O človeštvo, ustvarili smo vas iz moškega in ženske; In združili smo vas v plemena in podplemena, da boste lahko prepoznali drug drugega. Resnično, najbolj časten med vami, v očeh Alaha, je tisti, ki je najbolj pravičen med vami. Gotovo je, da je Alah vseveden, vsega se zaveda.

Če islam sploh daje čemu prednost, potem je to pravičnosti. In kaj je pravičnost? Ohranitev strahu pred Bogom in spoštovanje pravice čaščenja zaradi Boga Vsemogočnega in spoštovanje pravic do Njegove stvaritve. Nujno je, da se obe pravici spoštujeta. Če se ena od teh ne upošteva, potem so v očeh Boga vsa druga dejanja nepomembna. Ne glede na to, kako zelo človek časti Boga, če človek ne spoštuje pravic zaradi drugih, ni pravičen.

Zato pa tam, kjer se muslimanska skupnost Ahmadija zavzema za gradnjo mošej za bogoslužje, odpira tudi šole in bolnišnice, ki služijo človeštvu. Poskušamo zagotoviti elektriko in vodo revnejšim državam, ne glede na raso, barvo, veroizpoved in religijo.

Talentiranim študentom nudimo štipendije za študij na univerzi. To je pravo služenje človeštvu.

Če pogledamo Arabce pred 1500 leti, lahko ugotovimo, da je islam dejansko izkoreninil suženjstvo, kajti pred njegovim prihodom je bilo suženjstvo povsod precej razširjeno. Koran nas uči v poglavju 90, verzih 14–17:

Naj je to osvoboditev sužnja. Ali pa hrana v dnevu lakote, za siroto daljnega sorodnika, ali revnega človeka, ki leži v prahu.

Zato so bili muslimani obvezani, da osvobodijo sužnje; pomagajo nemočnim; nahranijo lačne in poskrbijo za tiste, ki so osiroteli. Zato nam na različnih mestih, kjer se omenja izboljšanje pomanjkljivosti in napak, vedno povedo, da moramo osvoboditi sužnje. Spet je v svoji poslovilni pridigi Preroksa svojim privržencem svetoval, naj poskrbijo za sužnje, jih nahranijo s hrano, ki jo njihovi lastniki sami jedo, in jih oblečejo v oblačila, ki jih sami nosijo.

Če to postavimo v kontekst Arabcev tistega časa, so bili sužnji obravnavani slabše od živali. Torej, to je bila resnično velika revolucija in velik nauk, ki ga je Preroksa dal svojim privržencem. Kasnejše ravnanje z Afričani, ki so bili s prisilo odpeljani v Evropo in Ameriko kot sužnji, je dobro znano. Torej, kako lahko nasprotniki rečejo, da je islam kršil pravice človeštva? Utrdbe na obalah Zahodne Afrike pričajo tej črni zgodovini suženjstva, to je bil grozljiv čas, ko se je z ljudmi trgovalo kot z živalmi.

Ali bo za to krivo krščanstvo? Ne! To so bila dejanja materialističnih ljudi tistega časa.

Danes je v skladu z islamskim učenjem muslimanska skupnost Ahmadija primorana služiti človeštvu na območjih katastrof. Vodimo sirotišnice in hranimo lačne. In za razliko od svetovnih vlad ne namenjamo velikega dela našega proračuna našemu osebju, temveč vsak cent porabljamo za nudenje pomoči. Prostovoljci si včasih sami plačujejo prevozne stroške. »Človeštvo na prvem mestu«, pridružena dobrodelna organizacija, opravlja svoje storitve v tem duhu, nemški ahmadijci pa celo služijo v Afriki. Na tak način se identificiramo in skrbimo za človeške vrednote ter cenimo vsako osebo kot človeško bitje.

Kar zadeva pravice žensk, se moramo spomniti časa prihoda Preroka.sa V tistih časih ženske niso imele nobenih pravic. Pravzaprav je bil njihov položaj nižji od sužnjev. Po smrti njenega moža je bila ženska razdeljena kot del dediščine v korist njenih otrok. V nekaterih plemenih, če se je rodilo dekle, je bil oče zelo žalosten in včasih so deklice celo žive pokopali. Takrat je islam povrnil status in dostojanstvo ženske. Preroksa je dejal, da bo oseba, v katere domu se rodijo tri hčerke, ki bodo lepo vzgojene in dobro izobražene, vstopila v nebesa.

Islam je ženskam dal pravico do dedovanja. Prav tako je bilo razglašeno, da lahko mati svoje otroke popelje v nebesa. Obstajajo nebesa po smrti, druga, ki obstajajo, pa so nebesa na zemlji, ki jih dosežemo s posvetnim in duhovnim izobraževanjem. Koran nas uči, naj otroke poučujemo in vzgajamo na prijazen način. Spominja nas, da nam mora biti mar za počutje ženske.

Poleg tega se v kontekstu svobode žensk pogosto zatrjuje, da je bila s predpisovanjem zakrivanja omejena svoboda žensk. Učenje zakrivanja je ohranjanje spoštovanja in dostojanstva ženske. Namen ima zaščititi njeno svetost. Če se muslimanska ženska zakriva zaradi svoje vere in to zanjo nosi velik pomen, ji zapoved, naj se razkrije, krati njeno versko svobodo. Kadarkoli vlade na Zahodu dajejo izjave proti zakrivanju ali sprejmejo ukrepe v zvezi s tem, to vedno izzove odzive muslimanskih žensk.

Prava verska svoboda v izobraženi družbi pomeni, da ni nobenega vmešavanja, omejevanja ali uvedbe zakonov proti temeljnim naukom vere. Ta svoboda in strpnost sta potrebni za vzpostavitev miru v današnji družbi.

Kar pa se tiče problema nelojalnosti posameznika do njegove dežele, resničen musliman nikoli niti ne pomisli na nelojalnost. Ljubezen in lojalnost do neke dežele sta sestavni del muslimanske vere, zato je to obtožba islama brez kakršnekoli podlage.

Na tem mestu bi se rad še malo podrobneje posvetil eni temi. Omenil sem že svobodo sužnjev in o njej razpravljal. Čeprav v teh časih sužnji niso več v okovih, kot so bili v preteklosti, pa suženjstvo še vendarle obstaja – le na drugačen način. To je zasužnjenost navadnih ljudi znotraj države, tudi tukaj v zahodnem svetu, in seveda v revnih narodih.

To je suženjstvo sedanjega finančnega sistema, v katerem si oseba iz kakršnegakoli razloga izposodi denar, nato pa preživi preostanek svojega življenja, da odplačuje obresti za dolg. Posledično so njegovi otroci pogosto obremenjeni s tem dolgom.

To suženjstvo je zavito v lep celofan, zato ga ljudje prostovoljno sprejemajo. Zaradi lastnega udobja si oseba izposodi od drugih, vendar se v svojem dolgu vedno bolj utaplja, ker sistem obresti ne dopušča, da bi se oseba dolga osvobodila. Zato islam prepoveduje obresti in potegne vzporednico s Satanom, ki osebo kaznuje z norostjo. Resnica je, da posameznik, ki si izposoja, ne da bi razlikoval med dobrim in zlim, pade v kolesje, ki ga začne vleči navzdol. Finančni centri ga le še bolj zasužnjijo in tako lahko včasih izgubi vso svojo lastnino. V trenutni kreditni krizi smo videli veliko primerov tega.

Na kolektivni ravni bogatejše države dajejo posojila revnejšim državam v imenu razvojne pomoči. Tudi slednje so bile s tem zasužnjene, ker svojih posojil niso sposobne poplačati in so zato prisiljene, da svoje dolgove preložijo. Tudi če jim dajo predah, k njemu sodijo določeni pogoji. Ljudje se ne držijo standardov pravičnosti, kot bi morali.

Tako ti revni narodi z zadolževanjem in nepoštenim razpolaganjem z denarjem sami sebi zelo škodujejo. Posledica tega je zasužnjenost celotnega naroda. Države, ki jim dajejo posojila, jih skušajo finančno, politično in družbeno izrabiti, namesto da bi stremele k napredku in razvoju. To je način zasužnjevanja držav.

Na koncu želim povedati, da nauk islama nima nobene zveze z nemiri po svetu, čeprav so bili nekateri tako imenovani muslimani v pričakovanju svojih koristi vanje zagotovo vpleteni. Njihova dejanja niso niti najmanj povezana z islamom. Če torej bogati narodi in velesile resnično želijo vzpostaviti mir na podlagi pravičnosti, se morajo namesto ustvarjanja blokov in zavezništev združiti kot eno in nadzorovati revne države ter jim pomagati, da se postavijo na lastne noge. To je edini način, ki bo zagotovil mir na svetu z dobro voljo.

Na koncu bi rad izkoristil to priložnost, da se zahvalim vsem gostom, ki so sodelovali in me poslušali. Hvala vam.