Onkraj sveta: Bog v času znanosti
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Onkraj sveta: Bog v času znanosti

Bog

Ali veste, kateri je bil najlepši pogovor v zgodovini človeštva? To je bil pogovor med Prerokom Mohamedomsa in človekom, ki je kasneje postal prvi muslimanski kalif, Abu Bakrom.ra Bil je bogat in spoštovan trgovec, ki je potoval zunaj svojega rojstnega mesta Meke, globoko v arabski puščavi. Ob njegovi vrnitvi so mu smeje prišli naproti njegovi poglavarji. Rekli so mu, da njegov prijatelj Mohamedsa trdi, da je prejel sporočila od Boga, ki so jih mu prinesli angeli. Abu Bakrra je zapustil arabske poglavarje. Pohitel je k Prerokusa in ga vprašal: »Ali si res to trdil?« Preroksa mu ni dal neposrednega odgovora. Hotel je razložiti svojo trditev in vse okoliščine, ki se je tičejo. Ampak Abu Bakrra tega ni želel slišati: »Ali si to trdil?« Preroksa mu znova ni dal takojšnjega odgovora. Abu Bakrra je zato še enkrat vprašal: »Ali si to trdil?« Na koncu je Preroksa popustil in rekel: »Da, to sem trdil.« Ob tem je Abu Bakrra izjavil: »Vidim, da si Božji poslanec.« Rekel je, da če bi slišal kakršnokoli razlago, bi to zmanjšalo kakovost njegove vere.

Znanstvenost

Vera. Danes je to umazana beseda. Njen pravi pomen je postal nejasen, njenim konotacijam se posmehuje intelektualna elita, ki verjame, da je znanstvena metoda ključ do odrešenja človeštva. Njihovo stališče je morda utemeljeno. Ogromen materialni napredek, ki ga je prinesla znanstvena revolucija zadnjih stoletij, je vsem očiten. Naši napredki v zdravstvu in tehnologiji so rezultat teh znanstvenih raziskav, v katerih se zbirajo empirični podatki in preizkušajo naše hipoteze. Ugotovitve teh raziskav so radikalno spremenile način našega življenja. Toda danes se znanost ne uporablja le kot orodje za izboljšanje naše kakovosti življenja, temveč tudi kot orožje, usmerjeno neposredno v srce religije. Vodilni ateisti našega časa, kot sta na primer Richard Dawkins in Sam Harris, so največkrat uveljavljeni znanstveniki. Oni in njihova legija privržencev verjamejo, da mora človeštvo kloniti pred močjo moderne znanosti, da se bo osvobodilo okov starodavnih vraževerij. Dejansko je njihova misijonarska vnema primerljiva z versko gorečnostjo, ki imajo v znanosti svojega novega boga. Kot je poudaril daljnoviden filozof in matematik David Berlinski:

»Če nič drugega, potem napad na tradicionalno religiozno misel označuje okrepitev v našem času znanosti kot enotni sistem prepričanja, ki mu lahko racionalni moški in ženske verjamejo – če ne s svojo vero, pa zagotovo s svojo predanostjo … In tako kot vsaka militantna cerkev, ta postavlja eno poznano zahtevo pred vse druge:

›Pred menoj ne boš imel nobenih drugih bogov.‹«1

Bog ni fizična enota, niti ni omejen s časom, vesoljem ali materijo. Zato je znanstvena metoda neustrezno sredstvo za dokazovanje obstoja ali neobstoja Boga.

Pripadniki te filozofije, pogosto znani kot »novi ateisti«, verjamejo, da je v bistvu nerazumno verjeti v Boga, saj njegovega obstoja ne dokazujejo empirični dokazi. Znanstveno metodo imajo za glavno sredstvo, s pomočjo katerega naj bi razkrili skrivnosti realnosti. Za njih katerakoli resnica, ki ni ratificirana z znanstvenim soglasjem, sploh ni resnica. V najboljšem primeru je to prej pobožna želja, v najslabšem pa popolna nevednost.

Najpogostejši argument privržencev tega pogleda na svet, ki mu pogosto rečemo »znanstvenost«, je, da preprosto ni nobenega dokaza za obstoj Boga. Z dokazi njegovi zagovorniki mislijo na empirične dokaze – podatke, ki objektivno upodobijo fizično realnost okoli nas. Obstoj Boga obravnavajo kot katerokoli drugo hipotezo in pri tem zahtevajo enakovreden standard dokazov. Navsezadnje, trdijo novi ateisti, če želimo svoja življenja preživeti s čaščenjem, ljubeznijo in strahom pred nekim bitjem, bi moral biti Njegov dejanski obstoj vsaj tako dobro uveljavljen kot naše znanstvene teorije fizike in kemije. Subjektivne osebne izkušnje ne bodo zadostovale. Potrebni so trdni dokazi.

Neumnost novega ateizma

Za modernega teista je značilno, da se bo ob tem počutil izzvanega. Noben teist ne more nekam pokazati in reči »Poglej, tam je Bog«, prav tako pa ne more zapisati algebrske enačbe, s katero pridemo do rezultata “Boga”. Vendar, medtem ko je prošnja za dokaze upravičena, pa je zahteva po vrsti dokazov, ki jo želijo, povsem nerazumna. Če novi ateisti želijo empirične dokaze – neposreden fizični dokaz Božjega obstoja – potem so v svoji slepi vnemi, da bi ohranili ime znanosti, pozabili na njeno bistvo: da mora metoda preiskave ustrezati zadevnemu predmetu. Če uporabimo napačno metodo preiskave, bomo neizogibno dobili napačne vrste dokazov in naša prizadevanja bodo zaman. Za opazovanje notranjega delovanja celic teleskop ne bo zadostoval. Za oceno potresne aktivnosti bo seizmograf premalo. Naš pristop moramo prilagoditi zadevnemu predmetu.

Bog ni stvar. Ni fizični predmet in ni zbirka fizičnih stvari. Namesto tega ga imamo za Stvarnika in Ohranjevalca vseh fizičnih stvari. Očitno je, da Stvarnik vesolja ne more fizično biti vesolje, kajti transcendentno se ne more držati znotraj imanentnega – tisto, kar je po svoji naravi onstran snovi, energije, prostora in časa, ne more biti znotraj le-teh. Iskanje fizičnih, empiričnih dokazov za takšno bitje je povsem neprimerno in obvezno vodi le do frustracije in obupa.

Meje empiričnih dokazov

V tem pogledu Bog ni sam. Večinski znanstveni konsenz sam po sebi nehote potrjuje, da pomanjkanje neposrednih empiričnih dokazov za nekaj ne izniči njenega obstoja. Na primer, fiziki zdaj verjamejo, da je približno 95 odstotkov vesolja za nas popolnoma skritega. Nobeden od naših najbolj občutljivih instrumentov ga ne more fizično zaznati. Vse, kar lahko vidimo, občutimo in zaznamo, je le 5 odstotkov vesolja. Drugo sta temna snov in temna energija. O njegovem obstoju lahko le sklepamo po njegovem vplivu na to, kar lahko vidimo in čutimo.

Koran jasno navaja, da je Bog svetloba nebes in zemlje in da je Bog bližje človeku kot njegova jugularna vena, kar namiguje na to, da On ni fizična oseba.

Podatki, zbrani iz zvezd, so ena stvar, razumevanje, pridobljeno s samoopazovanjem, pa je druga. Smo zavestna bitja – zavedanje je bistvo naših identitet. In vendar, ali je kateremukoli znanstveniku uspelo kdaj ločiti misel od občutka ali spomina? Najmanjši razmislek bo razkril, da je naša zavestna izkušnja popolnoma drugačne narave kot tista, ki jo prikazujejo elektronske slike možganov, ki jih nedodelani instrumenti sodobne znanosti še ne razumejo.

Zatorej, naj bo to temna snov in temna energija tam zunaj, ali zavestna resničnost tukaj, znanstvena misel sprejema celo vrsto pomembnih stvari, za katere ne obstaja niti najmanjši neposredni empirični dokaz. Zdi se, da bolj kot je nekaj subtilno, bolj prefinjena kot je njegova tvar, manj se lahko zanesemo na naše fizične čute in empirične dokaze za neposreden dostop do tega, in čim bolj se moramo zanašati na merjenje njegovih učinkov. To nam daje dragocene smernice pri iskanju Boga. Bog, če obstaja, mora biti najbolj subtilen izmed vseh. On je temeljna resničnost vsega drugega, prefinjeno bistvo obstoja. Če naša najboljša znanost ne more zaznati niti 95 odstotkov fizičnega vesolja, ali kdo pričakuje, da bomo odkrili Boga?

Koran lepo povzema to v eni preprosti izjavi:

»Oči ga ne morejo doseči, ampak On doseže oči. In on je najbolj subtilen, Vsezavedajoč.«2

Ateisti, kot je Richard Dawkins, vztrajajo, da je koncept Vsemogočnega Stvaritelja absurden in ko ga vprašajo, kaj bi ga prepričalo, da bi verjel v Boga, je odgovoril: »Pravzaprav, začenjam misliti, da me nič ne bi prepričalo.«

Naša fizična čutila Ga ne morejo doseči, ker je najbolj subtilen. Vendar, za razliko od fizičnih raritet, kot sta temna snov ali temna energija, Bog ni odvisen od naših prizadevanj, da bi Ga odkrili. Ni se nam treba zanašati zgolj na špekulativne in posredne dokaze, da bi ugotovili Njegov obstoj. Nasprotno, Koran izjavlja, da se Bog dobro zaveda naše potrebe, da Ga neposredno poznamo. Tako »doseže oči«, v smislu, da se sam razkrije na svojo lastno pobudo, na najustreznejši način za človeštvo.

Naj me udari strela; in to zdaj!

Kakšen je ustrezen način? Tudi če bi novi ateisti priznali, da je Božja narava takšna, da mora biti njegovo “bistvo” nad fizičnim empiričnim preverjanjem, bi lahko trdili, da se Bog še vedno lahko očitno izrazi v vesolju, to je z manipuliranjem s fizičnimi sredstvi. Če je resnično Vsemogočen, zakaj nas torej ne doseže tako, da bi bilo popolnoma očitno, da obstaja? Na primer, vsakič, ko ateist potrdi svojo nejevero, bi lahko Bog zatresel nebo: »Ali dvomiš?!« Vsakič, ko bi se ateist norčeval, naj ga udari strela, bi mu lahko Bog ustregel. Če Bog to lahko naredi, ateisti vprašajo, kaj Ga potem ustavlja?

Da bi odgovorili na to, morajo ateisti razmišljati o logiki Božjega sistema, ki ga religija predstavlja. Čeprav je res, da vera uči, da je Bog Vsemogočen, prav tako navaja, da je Vseveden. Izbral bi le način sporočanja, ki bi ustrezal namenu Njegovega stvarjenja.

Če bi se Bog razodel na način, ki ga zahtevajo ateisti, bi bilo to v nasprotju z Njegovim namenom. Njegov namen pri naši stvaritvi ni le, da vemo, da obstaja, temveč da se odločimo, da ga poznamo in si s tem zaslužimo odnos. Če bi bil Božji obstoj tako vidno očiten kot sonce ali luna, ne bi bilo nobene zasluge v verovanju. Verovanje bi postalo potrebno za vsakogar in ne bi imeli možnosti, da bi pokazali našega zaupanja v dobroto drugih, naš vpogled in našo vztrajnost. Prikaz teh lastnosti si zasluži Božjo nagrado in je mogoč le, če mora iskalec resnice delovati skozi tančico, da doseže Ljubljenega.

»Ali čakajo kaj drugega, kot da bi moral Alah priti med njih z angeli, oblečen v oblake, in naj se zadeva razjasni? In Alahu se vse vrne.«3

Raje katerakoli hipoteza, kot pa Bog

Na žalost je opozarjanje na modrost Boga nekaj, za kar mnogi ateisti niso dovzetni. Resnica je, da se jih je preveliko odločilo ne verjeti in zato zavržejo vse nadaljnje dokaze za Boga, tako kot so zavrgli trenutne dokaze. Vzemite zgornji primer: Bog razglasi svoj obstoj z glasom, ki zadoni po nebu. Človek bi si predstavljal, da ateisti po tem zagotovo ne bi mogli več dvomiti? Ampak na žalost bi. Naslednje so besede vodilnega ateista Richarda Dawkinsa:

»Novinar: Kaj bi bilo potrebno, da bi verjeli v Boga?

Dawkins: Včasih sem rekel, da bi bilo zelo preprosto. Bil bi Jezusov drugi prihod ali velik, mogočen, globok, doneč glas, ki pravi: Jaz sem Bog. Ampak so me prepričali … da tudi, če bi zadonel glas ob drugem prihodu in bi se prikazal na oblakih slave, bi bila najverjetnejša razlaga privid ali trik v stilu Davida Copperfielda …

Novinar: Kaj torej bi vas prepričalo?

Dawkins: Pravzaprav, začenjam misliti, da me nič ne bi prepričalo, kar je na neki način v nasprotju z mojim prepričanjem, ker sem vedno trdil, da bi si morali znanstveniki premisliti, ko dobijo nove dokaze.«4

Dawkins je, v tem čudovitem trenutku intelektualne brezsramnosti, povzel miselnost novih ateistov – ne bodo verjeli v Boga, ker za njih Bog ne more obstajati. Njihova čustvena zavrnitev Boga jih slepi za kakršnekoli dokaze. To vidimo že v absurdnem zanikanju očitnega božanskega oblikovanja pri natančnih nastavitvah vesolja in izvoru življenja. Ateistična znanstvena skupnost je pobegnila od ideje zavestnega oblikovanja k absurdnim in neovrgljivim teorijam paralelnih svetov, ker so po besedah Mirze Tahirja Ahmadarh najprej ateisti in nato šele znanstveniki.5 Imajo neomajno vero v neutemeljene materialistične razlage, medtem ko pa ignorirajo očitne interpretacije dejstev pred njimi. Koran se sklicuje na to miselnost, ko pravi:

»In čeprav bi jim odprli vrata od nebes in bi se začeli vzpenjati skoznje, bi zagotovo rekli: ›Samo naše oči so zaslepljene; kajti smo začarani ljudje.‹« 6

Bistvo znanstvene metode

Razmišljajoč o stvarstvu lahko sklepamo samo, da bi moral obstajati stvaritelj, a le s pomočjo razodetja lahko vemo, da stvaritelj obstaja.

Do zdaj smo pokazali, kako narava Boga preprečuje obstoj fizičnih dokazov za Njega. Videli smo tudi, da bi bilo v nasprotju z Božjim namenom in modrostjo, da pričakujemo prostaške materialne manifestacije Njega. Tako nam ostaja eno vprašanje – kakšne dokaze pa bi morali iskati?

En odgovor je iskati dokaze o božanskem stvarjenju v vesolju okoli nas. To je bila glavna tema teističnih apologov v moderni dobi. Vešče poudarjajo, da ugotovitve sodobne znanosti zahtevajo obstoj nematerialnega, brezčasnega in zavestnega oblikovalca vesolja. Ti argumenti so veljavni in prepričljivi. In vendar, zanašanje samo na take argumente ne dosega želenega učinka. Če nas je Bog ustvaril, potem nam je zagotovo zagotovil boljši način, da bi nas prepričal o svojem obstoju, kot pa preko intelektualnih razprav o čudesih narave? Ali ne obstaja nič bolj prepričljivega, nič bolj osebnega? Sklepanje iz narave le povečuje verjetnost Božjega obstoja, vendar nas ne privede k Njemu. Kot je pogosto zapisal Mirza Ghulam Ahmad,as ugotavljajo, da Bog »naj bi obstajal«, vendar nam ne dajejo popolne gotovosti, da Bog zares “obstaja”. Naše srce s tem ne dobi tistega zadovoljstva, po katerem hrepeni, ki pride z vedenjem, da Bog je.

Skoraj vsi verski spisi se strinjajo, da obstaja Stvarnik, ki je Vsemogočen in da se je sporazumeval z ljudmi s pošiljanjem posebnih prerokov in slov.

Kako se lahko doseže takšna gotovost? Da bi to odkrili, se moramo obrniti k tistim, ki so trdili, da so to dosegli v preteklosti. To je navsezadnje v skladu z znanstveno metodo. V znanstvenem svetu, ko iščemo dokaze za določen pojav, iščemo zapise tistih, ki so bili v preteklosti priča takim dokazom, nato pa sami ponovimo njihove metode, da bi potrdili njihove rezultate. Najprej pa moramo najti strokovnjake, ki jih iščemo.

Spoznajte strokovnjake

Zgodovina beleži določen družbeni razred ljudi, ki so izjemni v skoraj vsakem pogledu. Trdili so, da imajo stike z božanskim Duhom. V družbi so bili priznani zaradi svoje modrosti. Zavzemali so se za reveže in ljudi v stiski, ter navdihnili bogataše, da so svoje bogastvo potrošili za pomoč svojim obubožanim bratom in sestram. Učili so posvetno abstinenco in moralno zadržanost, pa vendar so s svojimi privrženci poskrbeli za razvoj in preporod največjih svetovnih civilizacij. Njihova imena so postala nedotakljiva med njihovim ljudstvom, pa naj bo to Mohamedsa v Arabiji, Mojzesas in Jezusas med judovskim ljudstvom, Konfucijas in njegovi učitelji na Kitajskem, Krišnaas ali Budaas v indijski duhovnosti, Sokrat v grški zahodni tradiciji ali številni drugi po vsem svetu – naj bo mir z vami – ostajajo najslavnejši posamezniki v človeški zgodovini do danes.

Sporočila teh mož so si v svojih prvih zapisih presenetljivo podobna, čeprav so se skozi stoletja zaradi tolmačenja in drugih vplivov začela razlikovati drug od drugega. Pa vendar, jedro se vedno ohranja – verovanje v univerzalnega Duha, s katerim lahko človek vzpostavi stik preko molitve in čigar ljubezen napajajo tvoja dobra dela. Kot tak je bil najden koncept Boga s presenetljivo enakomernostjo v vseh kulturah in po vseh kontinentih, ločenih med seboj s časom, prostorom in jezikom. Naj bo to Veliki Duh med Indijanci, Visoki Bog med avstralskimi domorodci, Nebesa v Konfucijevi filozofiji, Gospod ali Alah v judovsko-islamski teologiji, Isana v budizmu ali številna druga imena, ki so preštevilna, da bi jih vse našteli, Bog je povsod v zgodovini človeške misli.

Koran oznanja, da so bili vsi ti duhovni modreci preroki, ki jih je poslal Bog, da bi izboljšali svoja ljudstva. V tem smislu je ta najbolj univerzalna med vsemi glavnimi religijami, ki združuje prej ločene tokove v en mogočni tok zgodovine.

»In v vsak narod smo postavili Sla z naukom: ›Častite Boga in izogibajte se Zlu.‹«7

Torej, po kakšni metodi običajno učijo največje svetovne religije, da bi nas povedli v stik s Stvarnikom? Ali je to s preizkušanjem Boga s tem, ko zlovoljno zahtevamo strele? Ali je to z iskanjem zapisa Božjega imena med zvezdami? Ali je to s čakanjem, da Bog na zemljo pošlje obsežno zbirko sodobnih znanstvenih razmišljanj? Ne. To se doseže s ponižno in vztrajno molitvijo ter z dobrim delom za druge. Pričakovati, da bomo razvili vednost o Bogu, ne da bi v to vložili ves ta trud, je kazati neiskrenost pri iskanju Stvarnika, kar je v nasprotju s tistimi, ki so hodili to pot pred nami.

Od vere h gotovosti

Prvi korak po tej dobro uhojeni poti pomeni verovati. Verovati ne pomeni slepo verjeti nekemu nelogičnemu učenju. Navsezadnje nam isti Bog, ki nam je dal naš um, ni mogel dali še religioznih naukov, ki bi se našemu umu zdeli odbijajoči. Ravno nasprotno, vera v islamskem pojmovanju pomeni verjeti v preroke in modrece, ki zaradi svojega pravičnega značaja od Enega Boga prejemajo božja razodetja. Ni naključje, da so bili preroki v svojem času znani kot utelešenje kreposti, tako zelo, da so njihova imena med njihovim ljudstvom postala sinonimi za poštenost in integriteto. Po islamu je Bog izbral te poštene može, da prenesejo njegovo sporočilo, tako da kritični iskalci resnice ne bi zavrnili njihovih trditev. Kot Koran pripoveduje prerokom:

»Pred tem sem dejansko celo življenje živel med vami. Ali kljub temu ne razumete?«8

Verovati ne pomeni slepo slediti. Koran pravzaprav poziva bralce, da razmišljajo o znakih Boga, vidnih v vsem stvarjenju.

Moč te trditve je potrdil Heraklij, cesar v času Preroka Mohameda.sa Preroksa je Herakliju poslal pismo, v katerem ga je povabil v vero islama. Z namenom, da bi izvedel več, je Heraklij poklical arabskega poveljnika, ki ga je videl iti mimo. Poveljnik je bil zagrizen sovražnik islama, a ko je bil vprašan neposredno, ali je Mohamedsa kadarkoli izrekel kakšno laž, je poveljnik potrdil, da je ni. Ko se je pogovor končal, je Heraklij potrdil verjetno resnico Preroka,sa ter pronicljivo pripomnil:

»Kdor ne laže o ljudeh, ne bo lagal o Bogu.«9

Povabilo v verovanje v določeno duhovno pot od nekoga, ki je znan po tem, da je resnicoljuben in kreposten, deluje kot težka preizkušnja za naš značaj. Za verovanje v te preroke in zaupanje v njihov pravični značaj zahteva resnično ponižnost in odprtost uma. Nihče ni tega bolje demonstriral kot Abu Bakr,ra ki je razglasil vero v preroka Mohameda,sa ne da bi pred tem slišal kakršenkoli argument. Resnica je bila, da ni potreboval nobenega argumenta, ker je argument že imel – odkritosrčnost tega človeka, čigar integriteta je zelo priznana med njegovim ljudstvom. To je vzel kot temelj in z izjemno ponižnostjo sprejel, da njegovo omejeno znanje ni bilo vseobsegajoče; da lahko obstaja nekaj, kar je trenutno onkraj širine njegovih lastnih izkušenj. Iz tega temelja je Abu Bakrra dosegel sam vrh duhovne gotovosti in postal najbolj Pobožen med zgodnjimi privrženci preroka Mohameda.sa

Njegov primer jasno kaže, kako Bog ne pusti iskrenih privržencev preroka v temi. Čeprav se Bog zakriva pred fizičnimi čutili, se razodeva duhovnim čutom vernikov. Medtem ko naše fizične čute lahko preslepijo razni iluzionisti in šarlatani, naša duhovna čutila mirujejo v nas vse naše življenje. Ko božanski plamen prižge stenje naših duhovnih čutov, pristnost izkušenj, ki jih le-ti proizvajajo, ni možno zamenjati za katerekoli druge, saj so povsem nove. Zatorej je duhovni stik moder in ustrezen način, s katerim Bog naveže stik z nami, ne pa preko plehkih fizičnih pojavov, ki so lahko tudi prikriti triki in iluzije. Ko na primer verniki začnejo prejemati preroške sanje, vizije in razodetja, je njihov edinstven značaj takšen, da jih ni mogoče odsloviti kot zgolj šepetanje upanja polne psihe. Potem se njihove molitve začnejo uresničevati s tovrstno rednostjo in močjo, da postane to zanesljivo vodilo njihovega življenja, niti slučajno primerljivo z naključnostjo.

Ta proces duhovne bližine Bogu je postopen in napreduje, ko se naša predanost izboljšuje. Toda s sledenjem poti prerokov lahko vsak od nas napreduje od začetnih temeljev vere do trdne platforme gotovosti.

Dejansko takšna gotovost daleč presega gotovost, ki jo imamo glede naših znanstvenih teorij, saj nam prinašajo neposredne osebne izkušnje z objektom iskanja. V tem smislu se duhovna raziskava ne le ujema, temveč precej presega znanstvene raziskave v količini dokazov, ki jih lahko zagotovi. In za razliko od znanstvene raziskave, nam njeni plodovi dajejo trajno duhovno zadovoljstvo, tako v tem življenju kot tudi v naslednjem.

Čeprav je Bog Vsemogočni zakrit pred fizičnim pogledom, nikoli ne zapusti svojih privržencev, dokler ga le-ti iščejo. V Koranu je Bog izjavil: “In ko bodo moji služabniki vprašali o meni, recite: »Jaz sem blizu. Odgovorim na molitev prosilca, ko moli k Meni.«

Po besedah Njegove svetosti Mirze Ghulama Ahmada,as Obljubljenega Mesije in ustanovitelja muslimanske skupnosti Ahmadija:

»Božja beseda nas usmerja: imej vero, in boš odrešen. Ne pove nam: zahtevajte filozofske razloge in prepričljive dokaze v podporo doktrinam, ki vam jih je predstavil Prerok (naj bo mir in blagoslov Alaha z njim) in ne sprejmite jih, dokler se ne uveljavijo kot matematične formule. Očitno je, da če bi bilo učenje preroka sprejemljivo šele potem, ko ga preizkusijo kanoni trenutnega znanja, to ne bi bila vera v preroka; tako kot vsaka resnica, ko je jasno dokazana, postane zavezujoča, pa naj jo določi prerok ali kdorkoli drug. Tudi če jo razloži zlobna oseba, jo je treba sprejeti. Tista stvar, ki bi jo sprejeli z vero v preroka in s potrditvijo njegove pravičnosti, mora biti takšne narave, da po oceni razuma vsebuje verjetnost resnice, hkrati pa pušča prostor, da jo neumna oseba, ki se nagiba k zavrnitvi, lahko označi za napačno; tako da smo s tem, ko se postavimo na stran resnice in potrdimo pravičnost preroka, lahko nagrajeni za dobro razmišljanje, prodorno inteligenco, spoštovanje in vero. To je namen učenja Korana, ki mu sledimo.

Ampak misleci in filozofi niso nikoli sledili tej poti in so vedno bili ravnodušni do vere. Vedno so iskali takšno znanje, ki jim je bilo dokazano takoj, nesporno in zanesljivo.

Treba si je zapomniti, da Bog Vsemogočni s svojo zahtevo verovanja v nevidno, svojim vernikom ne želi odvzeti gotovosti razumevanja Božanskega. Res je, da je vera lestev, po kateri pridemo do gotovosti razumevanja, brez katere zaman iščemo resnično razumevanje. Tisti, ki se povzpnejo po lestvi, zagotovo doživijo čiste in neobdelane duhovne resnice. Ko iskren vernik sprejme Božje ukaze in vodenje iz edinega razloga, iz katerega mu jih je Bog Vsemogočni podaril preko pravičnega prinašalca, si zasluži nagrado razumevanja. Zato je Bog Vsemogočni vzpostavil zakon za svoje služabnike, da Ga naj najprej priznajo z verovanjem v nevidno, da bodo nato lahko rešili vse probleme, s katerimi se soočajo, z nagrado resničnega razumevanja. Škoda pa je, da prenagljeni ljudje teh načinov ne sprejmejo. Koran vsebuje obljubo Boga Vsemogočnega, da če bo človek, ki sprejme poziv Preroka (naj bo mir in blagoslov Alaha z njim) na osnovi vere, skušal razumeti njegovo resničnost in bo stremel k takšnemu razumevanju, mu bo realnost razkrita s pomočjo vizij in razodetij, njegova vera pa bo povišana do stopnje razumevanja.«10

Opombe

  1. David Berlinski, The Devil’s Delusion (2010).
    2. Koran, 6: 104.
    3. Koran, 2: 211.
    4. “Richard Dawkins in conversation with Peter Boghossian”, 11. oktober, video na YouTube, 53:12, objavljen oktobra 2013, https://www.youtube.com/watch?v=qNcC866sm7s&feature=youtu.be&t=751.
    5. Mirza Tahir Ahmad,ra Revelation, Rationality Knowledge and Truth (Surrey: Islam International Publications, 1998).
    6. Koran, 15: 16.
    7. Koran, 16: 37.
    8. Koran, 10: 17.
    9. Sahih Buhari, 1. del, 1. knjiga, Hadis 6.
    10. Hazreti Mirza Ghulam Ahmad,as The Essence of Islam, zv. 2 (Tilford, Surrey: Islam International Publications), 48–50.