Islam, demokracija in kalifat
V imenu Alaha, Milostnega, Vseusmiljenega.
Čaščenja ni vreden nihče razen Alaha, Mohamed je Alahov glasnik.
Muslimani, ki verjamejo, da je Mirza Ghulam Ahmad (as),
Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi.

Islam, demokracija in kalifat

Je islam združljiv z liberalno demokracijo? Se lahko šeriatsko pravo spremeni v zakonodajo za vodenje politične vlade? V zadnjih letih so se ta vprašanja še okrepila. Ljudje na Zahodu se sprašujejo, ali so muslimani sposobni tolerirati, sposobni živeti v pluralistični družbi, in ali islam sam muslimanom omogoča mirno sožitje v družbi, v kateri so dobrodošli ljudje vseh verovanj. Vedno več ljudi je začelo verjeti, da islam, in posledično muslimani, ne omogoča sekularnih pravic in svoboščin, ne omogoča demokracije in ne omogoča pluralizma. Prav tako se je vedno več ljudi pričelo spraševati, če sta lahko islam in islamski kalifat združljiva s pravicami in svoboščinami, ki jih uživajo sekularne liberalne demokracije.

To je resna obtožba, na katero je treba odgovoriti. Ena od trditev »islamoskeptikov« je, da ima želja muslimanov po oživitvi kalifata nujno politične posledice. Kalifat vidijo kot »sedež religiozno-politične oblasti, ki ima kot idealna oblika vladanja oblast nad celotnim islamskim svetom. Če je tako, bo liberalna demokracija, v kateri oblast izvira iz ljudi ne glede na vero, v najboljšem primeru vedno obravnavana kot kompromis.« Še ena skrb, ki jo imajo, je združljivost islamskega kazenskega in družinskega prava z liberalnimi idejami o enakosti spolov in sorazmernosti kaznovanja ter da bi muslimani želeli vsiliti svoje – šeriatsko – pravo nemuslimanom.

V to domnevo spada več vprašanj – najprej, kakšna je narava kalifata? Mora biti političen ali je samo duhoven? In kaj ima islam povedati o vladi, katere avtoriteta prihaja od ljudi, ne glede na njihovo religijo? Nazadnje, kako lahko islamsko družinsko in kazensko pravo resnično obstaja v sožitju z liberalnimi pravicami in pojmi enakosti? Ta vprašanja si zaslužijo natančen pregled Korana, hadisov in zgleda Preroka.sa V resnici je kalifat duhovni urad – ne politični. In islam ne samo, da ne prepoveduje, temveč dejansko podpira vlado, v kateri oblast »izvira od ljudi ne glede na vero.« Nazadnje, islam prepoveduje vsiljevanje verskih prepričanj tistim, ki teh prepričanj ne delijo.

Kalifat – politični ali duhovni?

Eno od najpomembnejših vprašanj se nanaša na resnično naravo kalifata. Mnogi muslimani in nemuslimani ga vidijo kot ne le duhovno institucijo, ampak tudi politično. Vendar je to napačno razumevanje kalifata, ki izhaja iz pomanjkanja znanja o pravem pomenu in pomembnosti islamskega kalifata. Torej, kdo je kalif? V arabščini beseda »kalif« pomeni naslednik ali namestnik. Z drugimi besedami, kalif je tisti, ki nasledi Božjega preroka, da bi nadaljeval njegovo poslanstvo. Tako postanejo jalova prizadevanja številnih muslimanskih organizacij po vsem svetu, ki si trenutno prizadevajo za ustanovitev islamskega kalifata.

Naslednje vprašanje je, kaj je to poslanstvo. Je politično? Ali je duhovno? Božji preroki ne pridejo, da bi osvajali ozemlja ali oblikovali vlade. Namesto tega prihajajo, da bi spodbudili in vzpostavili čaščenje enega Boga in dvignili duhovno in moralno zavedanje ljudi. Koran zelo jasno omenja prerokove cilje v naslednjem verzu:

Poslali smo vam poslanca izmed vas, da vam citira Naše znake in vas očiščuje in vas uči o Knjigi ter modrosti, in vas uči, česar niste vedeli. (Koran 2: 152)

Cilji prerokov – in s tem njihovih kalifov – so oznanjati Božje znake, očistiti ali reformirati ljudi, učiti ljudi o veri in jim podati modrost ter s tem dvigniti njihovo moralno zavedanje. Kalif ne potrebuje nobene državne ali politične moči za opravljanje teh funkcij – tako kot papež ne potrebuje politične moči, da vodi milijone katolikov. Po drugi strani bi lahko kdo ugovarjal, da to ne izključuje kalifove politične vloge. Ali je potrebno, da ima kalif državno oblast? Iz proučevanja Korana se zdi, da ne. Konec koncev je bil Jezusas tudi prerok, in ni imel politične moči. V prvih letih Meke Prerok,sa čeprav je bil duhovni vodja muslimanov, ni poskušal prevzeti politične oblasti. Še več, v času Hazretija Alijara je politična oblast bila v rokah Amira Muavije,ra čeprav je bil Hazreti Alira duhovni vodja vseh muslimanov. Obstaja veliko dokazov, da absolutno ni potrebno, da bi bila politična oblast v rokah kalifa. Kljub temu je zaskrbljujoče, da čeprav ni potrebno, da bi bila politična oblast kot takšna v njegovih rokah, nekateri muslimani verjamejo, da jo morajo imeti oni in izključno oni. Podrobno proučevanje islama bo pokazalo, da liberalne demokracije niso le sprejemljive – dejansko so primernejše.

Demokracija

Kaj ima islam povedati o državništvu in vladanju? Kot prvo, podpira glavno predpostavko demokracije – ljudje bi morali imeti besedo pri upravljanju držav, v katerih živijo:

In katerih zadeve so odločene z medsebojnim posvetovanjem. (Koran 42: 40)

Tukaj je poudarek na posvetovanju – mar ni to temelj demokracije? Glasovanja so navsezadnje oblika posvetovanja. Poleg tega islam za vsako državo določa dve smernici. Prvič, opozarja ljudi, da se zavedajo odgovornosti, ki jim je zaupana:

Zares, Alah vam zapoveduje, da podarite zaupanje tistim, ki so do njega upravičeni, in da ko sodite ljudem, razsojate pravično. (Koran 4: 59)

Vsak demokratični proces volitev mora torej temeljiti na zaupanju, poštenosti in neoporečnosti. Volivec je pooblaščenec in je odgovoren Vsemogočnemu Bogu, zato mora glasovati za tiste, ki so najbolj odgovorni in sposobni za ta položaj in potemtakem ne bi smeli kršiti tega zaupanja. Bodimo pozorni, da v verzu ni navedeno, da muslimani smejo zaupati le muslimanom. Namesto tega morajo muslimani glasovati za osebo, ki je najbolj sposobna opravljati delo, ne glede na vero. Najočitnejše vprašanje je torej, če je vse to res, zakaj je tako malo islamskih demokratičnih držav – kaj šele islamskih liberalnih demokratičnih držav?

Islam ima edinstveno kakovost, da je univerzalna religija in tako skrbi za vse oblike družbe. Ker bodo različne družbe zahtevale različne sisteme upravljanja, Koran omenja številne politične sisteme. Kakor je pojasnil Hazreti Mirza Tahir Ahmadrh (1928–2003), četrti vodja muslimanske skupnosti Ahmadija:

»Glede na Koran imajo ljudje svobodno izbiro, da sprejmejo kakršenkoli sistem vlade jim ustreza. Demokracija, suverenost, plemenski ali fevdalni sistemi so utemeljeni, če jih ljudje sprejmejo kot tradicionalno dediščino svoje družbe. Vendar pa se zdi, da je demokracija primernejša in v Koranu zelo pohvaljena. Muslimanom svetuje, da imajo demokratičen sistem, čeprav ne ravno na modelu demokracije zahodnega tipa.«1

Bodimo pozorni, da imajo oblast še vedno ljudje – sistem ni nujno demokracija kot takšna, vendar mora imeti odobritev ljudi. Koran ne obsoja nobenega političnega sistema, vendar pa daje prednost demokraciji kot idealni obliki vlade. Torej, v čem je problem? Eden je povezan s socialnimi in gospodarskimi dejavniki in ti imajo pomembno vlogo. V tem smislu je »problem« muslimanske demokracije problem, ki ga imajo mnoge države, kjer sta pismenost in blaginja na nizki ravni. Toda dodaten problem vpliva na zadevo: molviji (muslimanski duhovniki) in mule so, zaradi politične moči, poskušali monopolizirati versko oblast. To deluje najbolje, kadar je prebivalstvo nepismeno in nima globine razumevanja Korana in hadisov. Posledice je opisal Hazreti Mirza Tahir Ahmad:rh

»Množice so zmedene. Bi raje Božjo besedo in tisto Prerokasa ali bi raje imeli moške pod brezbožno in neustrašno družbo, ki vodijo in oblikujejo vaše politične manifeste?«2

Čeprav muslimanske množice ljubijo svojo vero, niso prepričane o tem, kaj bi moralo biti pravo islamsko stališče o vladi. Mule in molviji niso v pomoč – kajti našli so popolno formulo za zaščito svoje politične moči.

Liberalizem

Drugo pomembno načelo islamskega državništva je, da mora vlada vse svoje zadeve upravljati po načelu absolutne pravičnosti. Le ko takšna načela spoštuje vsaka družba, lahko rečemo, da gre za pravo »vlado ljudstva, od ljudstva, za ljudstvo«. Pravičnost in enakost sta izredno pomembni prvini vsake družbe in Koran nas ob številnih priložnostih opominja, naj te vrednote vključimo v vse naše zadeve.

Tukaj je vredno omeniti, da zgornji verz muslimanom ne narekuje, naj presojajo s pravičnostjo samo med muslimani, ampak pravi, naj presojajo s pravičnostjo med vsemi ljudmi. Torej, pluralizem in verska strpnost sta vrednoti, ki ju Koran podpira. Toda lahko se tudi vprašamo: kaj je načelo pravičnosti? Je to vedno islamsko načelo? Navsezadnje se zdi, da bi pravično ravnanje z ljudmi lahko pomenilo le ravnanje z njimi po načelih islama. Koran določa izjemno pomembno načelo:

V veri ni prisile. (Koran 2: 257)

Nihče ne bi smel biti prisiljen upoštevati verskih pravil, v katera ne verjame. Če ta verz vzamemo resno, bi to izključilo številne krivice in vsiljevanja, ki se trenutno izvajajo v tako imenovanih muslimanskih državah. Kajti nepravično bi bilo z zakonodajo ali drugimi sredstvi prisiliti tiste, ki niso muslimani, da spoštujejo islamsko pravo. To bi bilo težko storiti, tudi če bi bili vsi državljani muslimani – v islamu je 73 ločin, od katerih ima vsaka različna stališča o številnih vprašanjih, vključno z opredelitvijo muslimana. Kdo bi določil, kateri ločini bi bila priznana izključna avtoriteta in katera je vredna, da se ji sledi?

Poleg tega ločitev religije od vlade zagovarja tudi islam, kar še dodatno svari, naj se pravično ravna celo s sovražniki. Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at trenutni svetovni vodja in kalif muslimanske skupnosti Ahmadija, je večkrat to načelo poudaril v svojih predavanjih po vsem svetu:

»Alah je rekel, da je pogoj za pravično vlado, da ločuje verske zadeve od državnih zadev, vsakemu državljanu pa je treba zagotoviti njegove pravice. To načelo je absolutno in brez izjeme do mere, da je potrebno ravnati pravično tudi s tistimi ljudmi, ki so vam izkazali sovraštvo in ki so vas zaradi tega nasprotovanja večkrat preganjali na vse možne načine. Koran pravi:

O vi, ki verujete! Bodite vztrajni na Alahovi poti, pričajte po pravici in naj vas sovraštvo ljudi ne napelje, da ne bi bili pravični. Bodite pravični, to je bližje bogaboječnosti. In bojte se Alaha, saj Alah zares ve, kar počnete. (Koran 5: 9)

To je ključno načelo vodenja vlade, religija v njem ne bi smela imeti nobene vloge. Verske razlike ne smejo biti ovira za izvajanje pravosodja. Zdaj, potem ko vse to sliši, kako lahko kdorkoli trdi, da nauk islama ni pravičen? Ne verjamem, da lahko tisti, ki menijo, da so pravični in izobraženi, mislijo, da je učenje islama napačno, ko ga enkrat razumejo.«

Preroksa nam je podal zelo praktičen primer pravega izvajanja islama. V Medini so ga sprejeli muslimani, židi in drugi člani skupnosti kot vodjo države. Kadar je nekdo prišel k njemu in predstavil vprašanje ali spor, ki bi ga bilo treba rešiti, jih je Prerok,sa kljub temu, da je bil prerok, ki je prišel s končnim in popolnim zakonom islama, vedno vprašal: »Želite, da se spor reši glede na židovsko pravo, glede na islamsko pravo ali z arbitražo?« To je zato, ker ni bil samo prerok, temveč je bil tudi vodja države in je cenil njihove pravice kot člane družbe. Če bi bilo vsiljevanje, kot verjamejo mule in islamoskeptiki, na podlagi islama dejansko dovoljeno, Preroksa ne bi mogel ravnati na način, kot je. Kot opozarja Hazreti Mirza Tahir Ahmad:rh

»Islam se zavzema za sekularno obliko vlade bolj katerakoli vera in bolj kot katerikoli politični sistem … Samo bistvo sekularizma je, da je treba absolutno pravičnost izvajati ne glede na razlike v veri in religiji in barvi kože in veroizpovedi in pripadnosti … in točno to nam Koran narekuje glede državnih zadev.«

Tako islam ne samo, da priznava liberalno demokracijo – kjer avtoriteta prihaja od državljanov »ne glede na vero«, kot kompromis, s katerim morajo muslimani nejevoljno živeti. Namesto tega jo priznava kot resnično islamsko obliko vlade. Resno proučevanje načel Korana in prakse Prerokasa nas pripeljeta do točno tega zaključka.

Islamsko pravo

Nazadnje, obstaja še ena skrb glede islamskega prava. Prvi skrb je, kako se islamski zakoni in prakse lahko uskladijo z nekaterimi vidiki liberalne države. Muslimani verjamejo, da so zakoni, navedeni v Koranu, podani na podlagi pravičnosti. Koran pravi:

Zares, Alah zapoveduje pravičnost in dobrodelnost in da dajete kot dajete svojim bližnjim in prepoveduje nespodobnost in prostaštvo in pregrešitve. Svari vas, da boste lahko pozorni. (Koran 16: 91)

Nekaj teh navodil se zunanjemu opazovalcu lahko zdi nepoštenih. Na primer, če pogledamo zakone o dedovanju, ženska prejme le polovico tega, kar prejme brat. Zdi se, da so ženske obravnavane neenako. Ampak neenakomerna dediščina je odraz različnih odgovornosti, ki jih imajo moški in ženske. Moški so odgovorni kot hranilci svojih družin. Nasprotno pa lahko ženske svoj delež v celoti porabijo zase in ga niso dolžne porabiti za druge. Delež moškega je torej v bistvu razdeljen med njegovo družino, medtem ko ženskin ostane cel in nerazdeljen. Glede na te dejavnike islam verjame, da je to pravična porazdelitev dediščine. Vendar pa islam priznava, da se drugi s tem morda ne strinjajo in zato so ti zakoni samo za muslimane – bilo bi napačno, da bi takšne zakone predpisali nemuslimanom, saj bi tudi to bilo nepravično in Koran nas svari pred tem.

Obstaja vprašanje kazenskega prava. Kako je s kaznimi za prešuštvo, na primer, ali krajo? To so na splošno vprašanja zakonodaje, kjer ima država pravico do nadzora. Jih je treba urediti po islamskih smernicah? Hazreti Mirza Tahir Ahmadrh piše: »Ni potrebno, da je religija prevladujoč zakonodajni organ v političnih zadevah neke države.«3 Kot opozarja, če bi morali pri odločanju o zakonodaji dati veri takšno težo, potem bi lahko druge države, ki imajo drugačno veroizpoved, svobodno sprejemale svoje verske kazni. Ponovno bi se pojavilo vprašanje o vsiljevanju. V nadaljevanju piše:

»Vernik katerekoli vere lahko prakticira svoja prepričanja tudi pod sekularnim zakonom. Lahko se drži resnice brez kakršnegakoli državnega zakona, ki posega v njegovo sposobnost govoriti resnico. Lahko moli in opravlja svoje čaščenje, ne da bi država potrebovala poseben zakon, ki bi mu to dovolil početi.«4

Muslimani ne potrebujejo sprejetje islamske zakonodaje. Njim – in tistim iz vsake in katerekoli religije – mora biti dovoljeno le, da po lastni presoji praktircirajo svojo religijo. To je duh sekularizma. To je duh islamskega državništva.

Pristen kalifat danes: ahmadijski kalifat

Mnogi bi morda rekli, da medtem ko so zgornji argumenti dobro predstavljeni v teoriji, bi bili v praksi rezultati zelo drugačni. Morda se zdijo kot povsem teoretični argumenti. Mnogi pa se morda ne zavedajo, da je muslimanska skupnost Ahmadija, ustanovljena v 200 državah sveta, že več kot 100 let uspešen kalifat. Trenutno je obdobje petega kalifa, Hazretija Mirze Masroorja Ahmada,at  V. kalifa Mesije, ki je naslednik Hazretija Mirze Ghulama Ahmada,as Obljubljenega Mesije in Imama Mahdija, katerega prihod je bil zapisan v spisih iz prejšnjih religij, in za kogar je Preroksa rekel, da bo prišel oživeti resnični nauk islama. Hazreti Ahmadas je bil prerok, ki ni prinesel novih zakonov in ki je popolnoma podrejen svojemu gospodarju, preroku Mohamedu.sa Prinesel ni nič novega. Njegova knjiga je bila Koran in njegova vera islam. Bog ga je imenoval glede na koranske prerokbe, ki se nanašajo na reformatorja kasnejše dobe.

Prerok Mohamedsa je dejal, da bo ta reformator prišel v času, ko bo resničen nauk islama pozabljen, ko muslimani ne bodo več upoštevali Korana, in ko bodo muslimanski duhovniki podobni najhujšim ljudem. V tem času bo prišel Obljubljeni Mesija in Imam Mahdi, ki bo ponovno vzpostavil povezavo med človeštvom in Bogom in razložili resničen nauk islama. Hazreti Ahmadas je trdil, da je on ta oseba. Božji znaki so bili izpolnjeni v njegovo korist, prav tako pa je zagotovil logične dokaze za potrditev njegove trditve. Napisal je več kot 80 knjig, v katerih je razložil neprimerljive diskurze in argumente, ki prikazujejo pravi, lep in racionalen obraz islamske doktrine. Po njegovi smrti je bil, kot je obljubljen v Koranu in hadisih, vzpostavljen sistem kalifata, ki se nadaljuje do danes.

Noben od kalifov ni nikoli poskušal prevzeti politične oblasti. Noben ni poskušal vsiliti islama nemuslimanom. Namesto tega so ahmadijskim muslimanom in drugim po vsem svetu skozi ljubezen in mir zagotavljali duhovne smernice in enotnost, zato je kalifat združljiv z vsemi oblikami vlade. Sedanji kalif muslimanske skupnosti Ahmadija je v eni od svojih pridig izjavil:

»Za ta kalifat ni potrebna nasilna vstaja niti ni treba izstreliti nabojev. Nagrada kalifata se lahko zagotovi samo z Božjo milostjo in je bila vzpostavljena z Njegovim blagoslovom; ne s prizadevanji in spletkami ljudi.«6

Tukaj imamo praktičen primer tega, kaj naj bo kalifat; duhoven, ne političen. Miren, ne nasilen. Spoštljiv do vseh religij, brez vsiljevanja. Hazreti Mirza Masroor Ahmadat je na 8. letnem mirovnem simpoziju v Londonu izjavil:

»Vedno smo udejanjili nauk islama, po katerem se zakona nikoli ne sme vzeti v lastne roke in se vedno upošteva najboljše interese svoje države in se nikoli ne ustvarja nemirov, ker je to pogoj za resnično ljubezen do svoje države. Kjerkoli na svetu prebivajo ahmadijci, ne glede na to, iz katere države izvirajo … se, da bi dosegli Alahovo zadovoljstvo, vedno izogibajo vsem oblikam nemira. In to je vedenje, ki bo nekega dne ne le rešilo svet pred anarhijo, ampak bo privedlo do svetovnega miru … V smislu vloge naše skupnosti, muslimanske skupnosti Ahmadija, imamo strastno željo po vzpostavitvi miru in končanju krutosti v luči pravih islamskih naukov.«

Opombe

  1. Hazreti Mirza Tahir Ahmad,rh Islam’s Response to Contemporary Issues (Islamski odgovor na sodobna vprašanja), str. 230.
  2. Ibid., str. 236.
  3. Ibid., str. 244.
  4. Ibid., str. 243.
  5. Petkova molitev, 25. februar 2011.