Zgodovinska prelomnica – Karbala
Zgodovinska prelomnica – Karbala
Vsako leto, ko se približuje mesec Muharram, muslimani po vsem svetu žalujejo za tragičnimi dogodki, ki so se zgodili na poljih Karbale. Nekateri muslimani gredo na ulice in čezmerno tulijo ter tepejo svoje prsi z rokami in drugim orožjem. Verjamejo, da je dobesedno udejanjanje mučenja, ki ga je preživela družina Prerokasa v Karbali, pomemben vidik spominjanja. Drugi se udeležujejo procesij, posebej organiziranih sprejemov in drugih dogodkov ter srečanj v mošejah in dvoranah. Vendar pa je vodja muslimanske skupnosti Ahmadija, Hazreti Mirza Masroor Ahmadat spomnil muslimane, da je pravi način, kako praznovati ta mesec, razmišljanje o veliki žrtvi Imama Husejnara in izražanje resnične ljubezni do Prerokasa in njegove družine.
V petkovi pridigi je Njegova svetostat govorila o tej temi in izjavila:
»Tako je Imam Imam Husejn,ra o katerem je Obljubljeni Mesijaas izjavil, da je med glavnimi od tistih, ki živijo v raju, s svojim vztrajanjem in stalnostjo nam pokazal pot, ki vodi v raj.«
Njegova svetostat je tudi izjavila:
»Če nas mesec Muharram nauči česarkoli, potem nas tega, da naj vedno spoštujemo Prerokasa in njegovo družino. Da bi izpolnili svoje dolžnosti do velikih ciljev, ki jih je določil imam tega veka, si moramo prizadevati in spoštovati Preroka,sa se posvetiti molitvi ter se truditi spremeniti lasten jaz. Hkrati moramo pokazati vdanost, ko se soočamo z nasprotniki, ki nosijo značilnosti Jazida [sina Muavije].«2
Poleg tega je izjavil:
»Klicanje blagoslova na Prerokasa je ključni dejavnik za sprejetje molitve. Na splošno moramo slaviti Preroka,sa vendar pa moramo v tem mesecu posvetiti posebno pozornost k pozivanju blagoslova na Preroka.sa«
Opombe
- Petkova pridiga, Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at 23. november 2012.
- Petkova pridiga, Hazreti Mirza Masroor Ahmad,at 10. december 2010.
- Ibid.
Zgodovinska prelomnica – Karbala
V zgodovini islama obstaja nešteto takih žalostnih dogodkov, ki jih noben musliman nikoli ne more pozabiti. Čeprav je preteklo toliko let, se utrpelo trpljenje ni zmanjšalo. Eden od znakov uspešnega in premožnega naroda je, da se celo v času blaginje in bogastva stalno spominja na svoje temnejše dni. Tako torej tudi dandanes tisti, ki resnično ljubijo Preroka Mohameda,sa še vedno čutijo veliko bolečino njegove žalostne smrti in mučenja njegovih tovarišev in kalifov.
Še danes muslimansko srce krvavi in oči potočijo solze, ko berejo grozljive opise preganjanja, ki so ga utrpeli spremljevalci Preroka,sa vendar so prav ti opisi velikega požrtvovanja tisti, ki odpirajo nove poti in postavljajo nove cilje za prihodnje generacije. Eden takšnih dogodkov se je dogodil v prvem stoletju islama v Karbali v Iraku.
Karbala
Pred 61. letom hidžre je bila Karbala le jalova dežela, ki se je nahajala v Iraku vzdolž reke Evfrat. Približno 100 kilometrov od Bagdada je Karbala danes mesto, ki je gosto naseljeno z ljudmi in je vsako leto posebej omenjeno med svetim mesecem Muharram islamskega koledarja. Mesto je pomembno zaradi mučeništva Imama Husejnara in njegovih tovarišev, ki se je zgodilo v Karbali, kjer so tudi njihovi grobovi.
Imam Husejnra
Imam Husejnara se je rodil Alijura in Fatimi.ra Hazreti Alira je bil četrti pravično vodeni kalif po Preroku,sa in Hazreti Fatima je bila hčerka Preroka.sa Ob rojstvu Husejnara je Preroksa recitiral besede Adan (poziv za molitev) v njegovo desno uho in Ikamat (skrajšani verzi Adan, ki kažejo, da se bo skupna molitev kmalu začela) v njegovo levo uho (to je islamski običaj, ki ga muslimani nadaljujejo še danes). Imel je tudi čast, da mu je Preroksa dodelil svojo blagoslovljeno slino kot prvo prehrano, ga poimenoval “Husejn”, opravil njegov Akika (islamski obred – žrtvovanje živali pri rojstvu otroka) na sedmi dan, pobril njegove prve lase in dal enako mero srebra v dobrodelne namene in tudi žrtvoval nekaj ovnov. Njegov naslov je bil Abu Abdullah.1
Preroksa je imel veliko ljubezni do svojih dveh vnukov, Hasanara in Husejna.ra Anas,ra vdani služabnik Preroka,sa je dejal, da je med družinskimi člani Prerokasa njiju najbolj ljubil. Pogosto je šel v njihovo hišo, da bi ju obiskal in bi v veliki meri užival v njunem otroškem vedenju, ter ju poljubil in objel. Včasih ju je Preroksa vzel s seboj v Masdžid Nabavi (Prerokova mošeja v Medini) in medtem ko je bil priklonjen, sta mu splezala na hrbet. Nekega dne je Preroksa držal petkovo pridigo in Imam Husejnra je vkorakal v mošejo. Ko ga je zagledal, je Preroksa takoj odšel s prižnice, ga dvignil in ga stisnil obse. Preroksa je pogosto molil za njiju, rekoč: “O, Alah, rad ju imam. Tudi Ti ju obravnavaj z ljubeznijo in naklonjenostjo.”
Enkrat drugič je rekel: »Husejn je od mene in jaz sem od Husejna, naj Alah ljubil tiste, ki ljubijo Husejna.«3 Hazreti Abdullahra pripoveduje, da je Preroksa rekel: »Hasan in Husejn bosta voditelja mladine v nebesih.«4
Imam Husejnra je ogromno vedel, bil je izredno milosten in mojstrsko obvladal govor, bil pa je tudi zelo aktiven v dobrodelnosti, bogoslužju in ponujanju tahadžud (molitev pred zoro). Po besedah Anasara sta bila Imam Hasanra in Imam Husejnra po videzu podobna Prerokusa bolj kot kdorkoli drug.5 Preroksa je pogosto govoril, da sta bila Hassan in Husejn kot najlepša dišava na svetu.6 Imam Husejnra je imel čast preživeti približno sedem let v ljubezni in oskrbi Preroka.sa Po smrti Prerokasa sta Abu Bakr Siddikra in Umarra (prvi in drugi pravično vodeni kalifi po smrti Prerokasa) skrbno skrbela za Imama Husejnara v zavedanju njegovega tesnega odnosa s Prerokom.sa V času Usmanovegara kalifata je Imam Husejnra zrasel v mladeniča in v tej njegovi vladavini je prvič sodeloval v džihadu (prizadevanju na Alahov način), kjer je bil pripadnik muslimanske vojske, ki je potovala proti Tibristanu v 31. hidžri. V času nastanka upora proti Usmanura sta dobila Imam Hasanra in Imam Husejnra od Alijara zadolžitev, da varujeta njegovo hišo, tako da noben od upornikov, ki so jo obkrožili, ni mogel vstopiti.7
Uvedba določenih imen
Preden omenimo podrobnosti o dogodku, ki je pripeljal do mučeništva Imama Husejna,ra bi bilo primerno na kratko predstaviti nekaj ključnih oseb v zvezi s tem incidentom. Večina jih je bila iz potomstva Abd Manafa in Abd Šamsa. Hašim je bil eden od sinov Abd Manafa in Abdul Muttalib je bil sin Hašima. Eden izmed sinov Abdul Muttaliba je bil Abdullah, ki je bil oče Preroka Mohamedasa. Drugi sin Abdul Muttaliba je bil Abu Talib. Alira in njegov brat Akilra sta bila sinova Abu Taliba. Drugi sin Abd Manafa je bil Abd Šams, katerega sin je bil Ummeja. Abu Sufjanra je bil Ummejin sin in oče Muavije.ra Pomemben je tudi Jazid, ki je bil sin Muavije.ra
Ozadje incidenta v Karbali
Po mučeništvu Alijara v 40. hidžri je več kot 20.000 ljudi sprejelo bej’at (prisego iniciacije) Hasana.ra Vendar pa se je Hassanra od tega naslova umaknil v korist Muavije,ra da bi se izognil potencialnemu prelivanju krvi, do katerega bi lahko prišlo med muslimani zaradi spora med njima. Muavijara je v svojem življenju sprejel bej’at vseh svojih guvernerjev in uradnikov, da bi bil njegov sin Jazid imenovan za njegovega naslednika. Tako je v 60. hidžri po smrti Muavijera po dogovorjenem imenovanju Jazid prevzel vodstvo in ukazal muslimanom, da sprejmejo njegov bej’at in mu obljubijo poslušnost in zvestobo. Veliki del muslimanov je sprejel Jazidov bej’at, vendar se je nekaterim od uglednih in višjih spremljevalcev Prerokasa zdel način imenovanja neprimeren in so ga zavrnili. Med njimi so bili Imam Husejn,ra Abdullah bin Umarra in Abdullah bin Zubejr.ra Ko je guverner Medine vztrajal, da sprejmejo Jazidov bej’at, je Imam Husejnra z družino zapustil mesto in odšel v Meko ter se umaknil v dolino Ša’ib Abi Talib. Ko so ljudje iz Kufe izvedeli za odločitev Imama Hussejna,ra da ne bo zaprisegel Jazidovemu bai’atu, so mu takoj pisali pisma in ga prosili, da pride v Kufo, da bi ga lahko imenovali za Amirja in Kalifa. Imam Husejnra je poslal Muslima bin Akila,ra da bi poizvedel o pogojih v Kufi. Po prihodu v Kufo je Muslim bin Akilra prejel okrutno dobrodošlico, zato je pisal u Imamu Husejnura in ga pozval, naj nujno pride v Kufo.
V Kufi so razmere ušle izpod nadzora in na koncu je bil tudi Muslim bin Akilra ujet in mučen na zelo okruten način. Zatem so poiskali in ubili še vse tiste, ki so bili zvesti u Imamu Husejnura. Imam Husejnra, ki se ni zavedal dramatične spremembe okoliščin, je že pred tem zapustil Kufo. Ko je prišel do Sa’lbija, je izvedel za mučeništvo Muslima bin Akilara in doumel resnost situacije. Pomočniki so mu svetovali, naj se obrne in ne odide v Kufo, ker tam nima več podpore. Skozi njegovo popotovanje so se pridružili različni podporniki Imama Husejnara. Imam Husejnra je med potjo prejel še več novic o mučeništvu njegovih podpornikov in spreminjajočih se okoliščinah v prihodnosti. Na enem mestu se je ustavil in nagovoril svoje ljudi, da lahko tisti, ki želijo oditi, to tudi storijo. Po teh izrečenih besedah so se mnogi izmed tistih, ki so se mu pridružili na poti, razpršili, ostali pa so predvsem tisti, ki so z njim začeli pot že v Meki. Večina ljudi v tej skupini so bili Ahl-e-Bejtovi (družina Prerokasa) in spremljevalcira Preroka.sa
Ko so Imam Husejnra in njegova karavana dosegli Ašraf, se je že začel sveti mesec Muharrama. Hur bin Jazid je s svojo tisočglavo vojsko obkrožil Imama Husejnara in njegovo karavano. Imam Husejnra jim je povedal, da je prišel v Kufo le na zahtevo svojih ljudi in jim pokazal tudi pisma, ki so mu jih pisali ljudje. Hur je odgovoril, da se oni ne ukvarjajo s pismi. Imam Husejnra se je obrnil na vojsko in dejal, da se bo, če bi se njihovo mnenje spremenilo, obrnil. Vendar pa je Hur odgovoril, da mu je bilo naloženo, da jim ne dovoli, da se vrnejo. Na drugi dan Muharrama je prišel k Huru sel Ibn Zijad (Amir iz Basre) in mu velel naj obkroži Imama Husejnara in njegove tovariše ter jih odpelje na tako neplodno zemljo, da na njej ne bo niti vode niti nobene utrdbe. Zato so se odločili, da Imama Husejnara in njegove tovariše odvedejo v Karbalo. Na tretji dan Muharrama je prispel tudi Umar bin Sa’d s svojo 4.000-glavo vojsko iz Kufe, ki je prejel ukaz, da naj Imama Hussejnara in njegove tovariše prisili, da sprejmejo Jazidov bej’at, druge zadeve pa lahko počakajo. Po preteku nekaj dni je bil izdan še ukaz, da je potrebno Imamu Husejnura in njegovim družabnikom ukiniti dostop do vode iz reke Evfrat, temu pa je sledilo okrutno mučenje Imama Husejnara in njegovih družabnikov s strani veliko večje vojske.
Dan A’šurja
Na Javm A’šur, 10. dan Muharrama, ob sončnem vzhodu, je vojska Imama Husejnara zavzela svoj položaj pred Jazidovo vojsko. Bitka med resnico in lažjo je bila tik pred začetkom, in 72 vdanih spremljevalcev Imama Husejnara je bilo pripravljenih na boj proti 4.000-glavi vojski, ki je stala pred njimi. Ko se je boj začel, so pogumni bojevniki prejeli blagoslov Imama Husejnara in drug za drugim so vstopali na bojišče. Izčrpani zaradi svojega dolgega potovanja in silne žeje so se kot levi neustrašno borili in vešče pokazali svojo izredno hrabrost, a bili na koncu žrtvovani, tedaj pa so bili na vrsti člani družine Preroka۔sa Ko je sin Imama Husejnara Ali Akbar stopil na bojišče, ga je sovražnik razkosal, nato pa so začeli mučiti še člane Ahl-e-Bejt. Po Ali Akbarju so postali mučeniki še Abdullah, Abdur Rahman, Kasim, sin Imama Hasanara in njegovi bratje Abu Bakr, Dža’far, Usman in Abbas.
Mučeništvo Imama Husejnara
Napisano je, da ko je sovražnik premagal vojsko Imama Husejna,ra je postavil konja v smeri reke Evfrat. Vojska je blokirala pot u Imam Husejnura in mu preprečila, da bi prišel do reke. Ista oseba je nato vrgla kopje, ki je zadelo Imama Husejnara v obraz in se mu zarilo v brado, nato so padali meči iz vseh koncev, dokler ga ni Sanan bin Anas udaril v obraz s kopjem ter nato stopil naprej in odrezal glavo u Imamu Husejnura, ki so jo nekoč poljubljale blagoslovljene ustnice Preroka.sa Kar se tiče obnašanja Imama Husejnara v vojski, je rečeno, da je nosil turban in se približal sovražnikovim vrstam, kot da bi bil jezdec besa. Pred svojim mučeništvom je izjavil:
»Pri Bogu, po meni ne boste ubili nikogar, katerega smrt bi izzvala več Božjega nezadovoljstva kot moja smrt. Pri Bogu, imam upanje, da bo Bog ponižal vas in mene spoštoval. In potem se bo vam maščeval za mojo smrtjo tako, da boste osupnili. Pri Bogu, če me ubijete, bo Bog povzročil, da bo med vami izbruhnila vojna. Vaša kri bo prelita, in tudi takrat ne bo zadovoljen in bo pomnožil kazen.«
Po smrti Imama Husejnara se je sovražnik nato premaknil proti taboru Imama Husejnara in začel pleniti ter celo odstranjevati tančice žensk. Umar bin Sa’d je potem razglasil, naj pohodijo truplo Imama Husejnara s svojimi konji. Ko so to zaslišali, se je deset konjenikov javilo in tako poteptalo truplo Imama Hussejna,ra da so mu prsi in hrbet popolnoma zdrobili. Zaradi te bitke je Imam Husejnra na telesu imel 45 ran, v skladu z drugo pripovedjo pa je 33 ran bilo posledica sulic in 43 ran posledica mečev, poleg ran, ki so jih povzročile puščice. Ne samo to, tudi njegova glava je bila odrezana in poslana guvernerju Kufe.8
Božje maščevanje
Mirza Ghulam Ahmadas (Obljubljeni Mesija) navaja: »Jazid nečisti je izvedel to krivico nad vnukom Preroka,as vendar je Bog hitro znesel srd nad njim.«9
Čeprav so bili Jazid in njegovi tovariši kaznovani od Boga Vsemogočnega, je bila druga oblika Božje kazni, da je potomstvo tistih, ki so zagrešili grozodejstva, sprejelo in priznalo napake svojih prednikov; in točno to se je dogodilo Jazidu. Mirza Bašir-Ud-Din Mahmud Ahmad,ra (obljubljeni sin ter drugi naslednik in svetovni vodja muslimanske skupnosti Ahmadija) v svoji knjigi Khilafat-e-Rashidah piše:
»Da ne govorim o privolitvi drugih ljudi v Jazidov kalifat; njegov sin ga ni sprejel. Takoj po prevzemu prestola se je osamil in se odpovedal prestolu. To je dobro znani zgodovinski dogodek, vendar nisem prepričan, zakaj ga muslimanski zgodovinarji niso poudarili. Morali bi ga pogosto ponavljati, ker je to še en jasen dokaz o grozodejstvih Jazida. Zapisano je, da je po smrti Jazida njegov sin, ki se je po svojem dedku imenoval Muavija, prevzel prestol in odšel domov po prevzemu bej’at-a ljudi. Ni se prikazal štirideset dni. Ko je prišel ven, se je povzpel na prižnico in nagovoril ljudi, da je sprejel njihov bej’at, ne zato, ker je bil bolj upravičen do tega, ampak ker ni želel nesoglasij med njimi. Neprekinjeno je meditiral v svojem domu, da bi našel osebo, ki bi bila bolj upravičena prevzeti bej’at ljudi, da bi se lahko sam odrekel vodstvu in mu ga predal. Toda kljub njegovim velikim prizadevanjem ni našel takšne osebe. Zato je dejal: “Ljudje me pazljivo poslušajte, kajti nisem primeren za ta položaj. Rad bi vam tudi povedal, da tudi moj oče in dedek nista bila upravičena do tega položaja. Moj oče je bil slabši od Husejnara in njegov oče od očeta Hasanara in Husejna.ra Alira je bil v svojem času bolj upravičen do kalifata kot moj stari oče, po tem pa so bili Hasanra in Husejnra bolj upravičeni kot moj oče. Zato se umikam od vodstva in lahko vzamete bej’at osebe po svoji izbiri.«10
Kaj je nameraval Imam Husejn?ra
Imam Husejnra ni želel pridobiti nobene moči ali vlade zase, temveč si je želel ustaviti, kar je počasi postajala monarhija, ki je silila ljudi, da se ji zavežejo v imenu kalifata. Mirza Ghulam Ahmadas (Obljubljeni Mesija) na enem mestu piše:
»… Imam Husejnra ni želel, da bi bil bej’at v rokah prestopnika, ker bi s tem na slab glas spravil vero.«11
Mirza Masroor Ahmadat (peti naslednik in svetovni vodja muslimanske skupnosti Ahmadija) je v svoji pridigi 10. decembra 2010 izjavil:
»Imam Husejnra je imel le en namen; ni hotel nobene moči, temveč je želel vzpostaviti resnico in to je naredil. Muslih Mav’udra [Mirza Bašir-Ud-Din Mahmud Ahmad, drugi naslednik Obljubljenega Mesije as] je dal lepo razlago, da se je Imam Husejnra zavzel za načelo, da pravica izvoliti kalifa leži v rokah ljudi v državi oz. celotne skupnosti. Sin ne more podedovati te pravice od svojega očeta in da je to načelo enako pomembno danes, kot je bilo nekoč. Pravzaprav je mučenje Imama Husejnara dodatno poudarilo to pravico. Zato je bil Imam Husejnra tisti, ki je uspel, in ne Jazid.«
Imam Husejnra se ni imel namena boriti ali povzročiti kakršnegakoli prelivanja krvi in njegova trditev, da ne bo sprožil bitke, je močan argument njegovih namenov. Njegova svetostat nadalje navaja:
»Kljub odklonitvi bej’at-a je Imam Husejnra vendarle nenehno poskušal iskati spravo, in ko je spoznal nevarnost pokola muslimanov, jim je rekel, naj se vrnejo ter naj tisti, ki lahko, odidejo. Tistih, ki so vztrajali ostati z njim, je bili približno 30 do 40, poleg njegovih družinskih članov. Poleg tega je predstavnikom Jazida povedal, da se ne želi boriti, zato ga naj izpustijo, da bi lahko šel častit Boga ali odšel in se boril v džihadu in postal islamski mučenik. Ali pa ga naj odpeljejo Jazidu, da bi mu lahko objasnil zadeve. Vendar predstavniki niso poslušali niti ene njegove besede.«
Kako se naj spominjamo svetega meseca Muharram?
Imam Husejnra je bil zelo pobožen in plemenit, vsi pa bi morali poskušati slediti zgledu takšnih ljudi. Mirza Ghulam Ahmadas (Obljubljeni Mesija) je izjavil:
»Husejn je bil pobožen človek in gotovo je bil med plemenitimi ljudmi, ki jih Bog Vsemogočni očisti in jih napolni s svojo ljubeznijo in je med voditelji nebes. In tako lahko že najmanjše zamere zoper njega ogrozijo posameznikovo vero. Njegova pravičnost, ljubezen do Boga, potrpljenje, pobožnost in čaščenje so popoln zgled za nas in mi smo privrženci tega vodstva, ki mu je bilo dodeljeno. Srce, ki nosi sovražnost do njega, bo popolnoma uničeno, ampak tisto, ki skozi dejanja izkazuje ljubezen in popolnoma odraža vsako sled njegove vere, morale, hrabrosti, pravičnosti, potrpljenja in ljubezni do Boga, bo zagotovo uspelo.«12
Kakšen je pravilen način obujanja spomina na mučeništvo Imama Husejna?ra Mirza Ghulam Ahmadas (Obljubljeni Mesija) je med razlago te teme zapisal:
»… da bi ljubili preroke in pravične ljudi je zgolj pobožna želja, dokler posameznik ne uresniči lastnih kvalitet.«13
Najboljši način spomina na Muharram je ta, da si človek prizadeva, da bi postal značajsko podoben Husejnura in uresniči vse njegove dobre lastnosti. Za to je potrebno stalno prizadevanje, ves čas življenja. Mirza Masroor Ahmadaba je v svoji petkovi pridigi, 10. decembra 2012, razložil, kaj vse naj bi musliman med temi dnevi počel. Navedel je, da naj bi posameznik recitiral Duruda Šarifa (ki prosi Prerokasa in njegovo fizično in duhovno potomstvo za pozdrave in blagoslove), saj je to najboljši način prevajanja čustev, ki se porodijo ob spominu na dogodke v Karbali in za lajšanje občutkov tesnobe. V Durudu najde uteho tudi fizično in duhovno potomstvo Preroka.sa To je najboljši način kazanja ljubezni do tistih, ki so Prerokusa dragi. Naj nam Vsemogočni Bog omogoči, da se čim več sklicujemo na Duruda in naj se ta Durud tudi za nas izkaže za vir blagoslova. Naj nam Vsemogočni Bog omogoči, da bomo vedno ljubili potomstvo Prerokasa in nam omogoči, da vedno sporočamo Duruda.
Opombe:
- Sirat Al-Sahaba, 6. knjiga (Lahore: Idaarah Islamiyaat), 146–147.
2. Sahih Buhari, Kitabul Faza’il.
3. Sunan Tirmidi, Kitabul Munafik, Hadis št. 3775.
4. Al-Mustadrik Al-Haakam, Kitabul Ma’rifah Ashaab Wa Min Munaaqib Al-Hasan wa Al-Hussejn, Hadith št. 4840.
5. Sahih Buhari, Kitabul Faza’il.
6. Sahih Buhari, Kitabul Faza’il.
7. Jalal ul Din Sayuti, Tarikh ul Khulafa.
8. Tarikhut Tabari, 6. del, (Beirut: Darul Fikr, 2002), 243–250.
9. Mirza Bashir Ahmadra, Sirat Tayyiba, 36–37.
10. Mirza Bašir-Ud-Din Mahmud Ahmadra, Khilafat-e-Rashidah, Anwar Ul Uloom, 15. del, 557–558.
11. Mirza Ghulam Ahmadas, Malfuzat, 4. del, 580.
12. Mirza Ghulam Ahmadas, Majmoo’a Ishtiharaat, 2. del, 653–654.
13. Mirza Ghulam Ahmadas, Malfuzat, 4. del, 533.