Zakaj verjamem v islam?

Vprašali so me, zakaj verjamem v islam. Ko sem si zastavil to vprašanje, se je odgovor glasil, da iz istega razloga, kot verjamem v kar koli drugega. Z drugimi besedami, ker je resnica. Če pojasnim podrobneje: po mojem mnenju je osrednja doktrina vseh religij obstoj Boga in človekov odnos do Njega, zato mora biti religija, ki ji uspe vzpostaviti resničen odnos med Bogom in človekom, tudi sama resnična. Resničnost religije pa je zagotovo zadosten razlog, da verjamem vanjo.

Islam trdi, da je Stvarnik tega vesolja živi Bog, ki se Svojim stvaritvam danes razodeva na enak način, kot je to počel v preteklih obdobjih. To trditev je mogoče preizkusiti na dva načina. Včasih Bog tistim, ki Ga iščejo, pošlje znamenja, lahko pa iskalec začne verjeti v Boga ob preučevanju življenjske poti osebe, ki se Ji je Bog razodel. Po Božji milosti sem eden tistih, ki se Jim je Bog večkrat in na nadnaraven način razodel. Ne potrebujem nobenega nadaljnjega dokaza, da bi verjel v resničnost islama, saj sem jo osebno izkusil.

Za vse tiste, ki niso imeli podobnih izkušenj, v nadaljevanju pojasnjujem razloge, ki so – poleg moje osebne izkušnje – vzrok moje vere v islam.

PRVIČ, v islam verjamem zato, ker me ne sili sprejeti vsega tistega, kar z eno besedo imenujemo religija, zgolj na osnovi avtoritete, ampak ponuja prepričljive argumente, ki podpirajo njegove doktrine. Obstoj Boga in narava Njegovih lastnosti, angeli, molitev in njen učinek, Božja volja in njen vpliv, čaščenje in potreba po njem, božanski zakon in njegove dobrobiti, razodetje in njegova pomembnost, vstajenje in življenje po smrti, nebesa in pekel – glede vseh teh vprašanj islam podaja podrobne razlage in njihovo resničnost dokazuje z močnimi argumenti, ki zadovoljijo človeški um.

Islam mi torej ne daje le vere, ampak tudi gotovost znanja, ki zadovoljuje moj razum in ga prisili, da prizna potrebo po veri.

DRUGIČ, v islam verjamem, ker ne temelji na izkušnjah ljudi, ki so že umrli, temveč vsakogar vabi k osebni izkušnji vsega, kar uči in zagotavlja. Trdi, da je mogoče vsako resnico na takšen ali drugačen način preizkusiti v tem svetu, s čimer zadovoljuje moj razum.

TRETJIČ, v islam verjamem, ker uči, da Božje besede ne morejo biti v navzkrižju z Božjimi dejanji, in tako razreši domneven razkorak med znanostjo in religijo. Od mene ne zahteva, da prezrem zakone narave in verjamem v stvari, ki so v nasprotju z njimi. Prav nasprotno, spodbuja me k preučevanju zakonov narave in njihovi uporabi v svoje dobro. Uči me, da ker razodetje prihaja od Boga, ki je obenem Stvarnik vesolja, ne more biti navzkrižja med tem, kar Bog počne, in tem, kar govori. Zatorej me vabi, da preučim Njegovo delo in tako razumem Njegovo razodetje, ter preučim Njegove besede in tako spoznam veličino Njegovega dela. Na ta način zadovoljuje moje intelektualne potrebe.

ČETRTIČ, v islam verjamem, ker ne poskuša zatreti mojih naravnih želja, ampak jih spelje skozi ustrezne kanale. Ne spremeni me v kamen, s tem ko bi popolnoma zadušil moje želje. Prav tako me ne poniža na raven živali, s tem ko bi moje želje in poželenja pustil brez nadzora in omejitev, temveč jih s pravilnim nadzorom in vodstvom preobrazi v višje moralne vrline, podobno kot strokovnjak za namakalne sisteme obrzda divje vodotoke in jih spelje v namakalne kanale ter tako privede blaginjo v sicer nerodovitne kraje.

Ne reče mi tako: Bog ti je dal ljubeče srce, vendar ti prepoveduje, da si izbereš življenjskega sopotnika ali sopotnico. Ali pa: podaril ti je moč okušati in sposobnost ceniti dobro hrano, vendar ti jo prepoveduje jesti. Prav nasprotno, uči me ljubiti na čist in pravilen način, ki prek mojega potomstva zagotavlja nadaljevanje vseh mojih dobrih dejanj. Dovoljuje mi uživati dobro hrano, vendar v ustreznih mejah, da se ne bi sam do sitega najedel, medtem ko bi bili moji sosedje lačni. Ko tako preobrazi moje naravne želje in potrebe v višje moralne vrline, zadovolji tudi mojo človečnost.

PETIČ, v islam verjamem, ker pošteno in ljubeče obravnava ne le mene, ampak ves svet. Uči me, da ne izpolnjujem le dolžnosti do samega sebe, temveč vztraja, da sem pošten tudi do vseh drugih ljudi in stvari, ter mi v ta namen ponuja ustrezno vodstvo.

Opozarja na pravice staršev in na dolžnosti, ki jih imajo otroci do svojih staršev. Otroke opominja, naj bodo do staršev ubogljivi in ljubeči, ter določa, da otroci podedujejo zapuščino svojih staršev. Po drugi strani pa staršem zapoveduje ljubezen in naklonjenost do otrok ter jim nalaga dolžnost, da otroke dobro vzgojijo, v njih razvijajo vrline in skrbijo za njihovo zdravje, obenem pa jih določa za dediče svojih staršev.

Islam zapoveduje negovanje dobrih odnosov med možem in ženo ter od obeh zahteva, da upoštevata potrebe in želje drugega ter eden z drugim ravnata ljubeče. To je sveti utemeljitelj islama čudovito ubesedil tako:

»Moški, ki grdo ravna s svojo ženo podnevi in jo ljubi ponoči, ravna v popolnem nasprotju z lepoto človeške narave.«

Dejal je tudi to:

»Najboljši med vami so tisti, ki najboljše ravnajo s svojimi ženami.«

In tole:

»Ženska je krhka kot steklo, zato mora moški z njo ravnati tenkočutno in nežno, čisto tako, kot bi ravnal z dragocenostjo iz stekla.«

Islam izrecno poudarja izobraževanje in šolanje deklet. Sveti prerok je dejal:

»Človek, ki dobro vzgoji svojo hčer ter ji zagotovi kakovostno izobraževanje in šolanje, si zasluži raj.«

Islam določa, da so poleg sinov tudi hčere dedinje svojih staršev.

Določa tudi poštena pravila za vladarje in tiste, ki jim vladajo. Vladarje opominja, da oblast, ki jim je podeljena, ni njihova zasebna lastnina, temveč gre za zaupanje, zato morajo kot pošteni in častni ljudje po svojih najboljših močeh izpolnjevati obveznosti, ki jim jih nalaga to zaupanje, ter morajo pri vladanju upoštevati voljo ljudstva. Ljudem pa sporoča, da je njihova pravica do izbire vladarjev darilo Boga, zato naj bodo pazljivi in oblast podelijo le tistemu, ki si to resnično zasluži, potem pa naj z izbranim vladarjem v največji mogoči meri sodelujejo in se mu ne upirajo, kajti če to počnejo, zgolj poskušajo zrušiti tisto, kar so gradili z lastnimi rokami.

Islam tudi ureja pravice in dolžnosti delodajalcev in zaposlenih. Delodajalcem sporoča naslednje: delavcu morate plačati v celoti, še preden se znoj na njegovem telesu posuši, in ne smete zviška gledati na tiste, ki delajo za vas, kajti to so vaši bratje, ki vam jih je Bog zaupal v skrb. Oni so tisti, ki v resnici ustvarjajo vašo blaginjo. Zato ne ravnajte nespametno in ne uničujte tistih, ki vas podpirajo in so temelj vaše moči. Delavcem pa pravi tako: ko opravljate delo za nekoga, izvršujte svoje obveznosti častno in z vso potrebno skrbjo in marljivostjo.

Tistim, ki so obdarjeni z obiljem telesnega zdravja in moči, sporoča, naj ne zatirajo šibkih in naj se ne vedejo zaničljivo do tistih, ki trpijo zaradi telesne pomanjkljivosti ali napake. Do takšnih posameznikov naj izražajo sočutje in ne prezira.

Bogatim pravi tako: zaupana vam je dolžnost, da skrbite za revne, zato morate štiridesetino svojega bogastva vsako leto nameniti za lajšanje njihove revščine in stiske ter za napredek tistih, ki sami nimajo dovolj sredstev za to. Uči jih, naj ne povečujejo nezmožnosti revnih tako, da jim posojajo denar za obresti, temveč naj jim pomagajo z darili in brezobrestnimi posojili, kajti bogastvo človeku ni dano zato, da bi živel v razkošju in uživaštvu, ampak zato, da bi ga uporabil za napredek vsega človeštva in si tako prislužil najvišjo nagrado v tem in posmrtnem življenju.

Po drugi strani pa revne uči, naj na tisto, kar je dano drugim ljudem, ne gledajo z zavistjo in hrepenenjem, kajti takšne misli človeku sčasoma pomračijo um in mu preprečijo razvoj vrlin, ki so mu dane, zato opominja revne, naj svojo pozornost usmerijo v razvoj talentov, s katerimi jih je obdaril Bog, da bodo napredovali v smeri blagostanja. Vladam nalaga, naj za napredek revnejših slojev skupnosti namenijo ustrezne zmogljivosti ter ne dovolijo koncentracije bogastva in oblasti v rokah peščice ljudi.

Tiste, katerih predniki so s plemenitimi dejanji dosegli čast in dostojanstvo, opominja, da je njihova dolžnost ohranjati to čast in dostojanstvo z lastnimi plemenitimi dejanji, ter jih opozarja, naj ne gledajo zviška na tiste, ki niso tako blagoslovljeni, kajti Bog je vse ljudi ustvaril enake. Opominja jih, da Bog, ki jim je podelil te časti, lahko druge nagradi s še večjimi častmi. Če bodo torej zlorabili položaj, na katerega so bili pozvani, in se pregrešili proti tistim, ki danes še niso deležni takšnih časti, bodo s tem položili temelje za to, da se bodo tisti, proti katerim so se pregrešili, v prihodnosti pregrešili proti njim. Zato ne smejo s ponosom razglašati svoje veličine, temveč morajo ponosno pomagati drugim do njihove veličine, kajti resnična veličina pripada le tistemu, ki poskuša svoje padle brate povzdigniti v veličino.

Islam uči, da se noben narod ne sme pregrešiti proti drugemu ali ena država proti drugi, temveč morajo narodi in države medsebojno sodelovati pri uresničevanju interesov vsega človeštva. Narodom, državam in posameznikom prepoveduje zarotniško povezovanje proti drugim narodom, državam ali posameznikom. Obenem uči narode, države in posameznike, da se morajo medsebojno sporazumeti in se vzdržati nasilja ter sodelovati pri pomoči tistim, ki so ostali zadaj.

Na kratko, mnenja sem, da islam zagotavlja pogoje za mirno in udobno življenje zame in za vse tiste, ki želijo iti po poti, ki jo predpisuje – ne glede na to, kdo ali kaj so ter od kod prihajajo. Ne glede na položaj, v katerem sem, ugotavljam, da je islam enako uporaben in blagodejen zame in za moje bližnje, za sosede, za ljudi, ki jih ne poznam in zanje sploh nisem nikdar slišal, za moške in ženske, za stare in mlade, za delodajalce in delavce, za bogate in revne, za velike in male narode, za internacionaliste in nacionaliste, ter da vzpostavlja zanesljiv odnos med menoj in mojim Stvarnikom.

Verjamem v islam in ne vem, kako bi ga lahko opustil ter namesto njega sprejel nekaj drugega.