Zakaj Bog dovoli trpljenje?

Živimo v svetu neznanskih lepot in za nekatere je to dovolj, da verjamejo, da je Bog tisti, ki ga je ustvaril. Drugi pa sprašujejo, zakaj Bog, če zares obstaja, pusti, da trpimo? Kaj je storil nedolžen otrok, da resno zboli? Zakaj še vedno toliko ljudi umre od lakote? Kje je Bog v vsem tem?

Vera odgovarja, da življenju ni namenjeno biti brez težav, čeprav je težko sprejeti. Uči nas, da so stiske, s katerimi se soočamo, nujne, da dosežemo življenjski namen. To je napredek v znanju in ljubezen našega Stvarnika ter nenehno izboljševanje moralnega karakterja.

Da bi napredovali v teh idealih, potrebujemo dvoje: 1) svobodno voljo, da se pomenljivo odločamo, in 2) preizkušnje, da dokažemo svojo vrednost.

Zdaj pa pomislimo na trpljenje. Ob pogledu na oba omenjena vidika se izkaže, da je vse trpljenje pravzaprav spremljevalni pojav teh dveh ključnih elementov, ki ju potrebujemo, da bi bilo življenje vredno živeti.

Najprej, svobodna volja. Zloraba svobodne volje je zaslužna za veliko večino trpljenja na svetu. Samo poglejte vse vojne v človeški zgodovini. Čeprav mnogi sprašujejo, zakaj jih Bog ni ustavil, je pravo vprašanje naslednje – zakaj jih človek ni ustavil? Potem poglejmo lakoto po svetu ali revščino. Vsi vemo, da je na svetu dovolj hrane, pa kljub temu številni še vedno stradajo. Več kot dovolj denarja je na svetu, pa vseeno ustvarjamo neenakost in revščino. Žalostna resnica je, da veliko ljudi izrablja blagoslov svobodne volje – namesto da bi z njo pomagali drugim, jim škodujejo.

Tako je očitno, da bi za odstranjevanje trpljenja, ki ga povzroča svobodna volja, morali odstraniti svobodno voljo. Ali si predstavljate življenje brez nje? Brez možnosti izbire med nečim dobrim in nečim slabim, bi naša dejanja ne bila ne slaba ne dobra – bili bi kot marionete, ki bi živeli, kot bi nam določali drugi. Svobodno voljo je tako vsekakor vredno obdržati. In če želimo končati vse trpljenje, ki ga povzroča, potem je rešitev v tem, da jo začnemo pravilno uporabljati.

Zdaj poglejmo trpljenje, ki ga povzročajo stvari zunaj svobodne volje, kot so naravne katastrofe, prirojene ali neizogibne bolezni ali z drugimi besedami: »Zakaj se slabe stvari dogajajo dobrim ljudem?« Ampak vera nas ne uči, da je trpljenje v naših življenjih odvisno od tega, kako dobri ljudje smo. Uči nas, da je to, kako dobri ljudje smo, odvisno od tega, kako se soočamo s trpljenjem v naših življenjih.

Na primer, ko nam ne gre po načrtih, ali postanemo zagrenjeni, jezni ali užaljeni? Ali smo potrpežljivi in pokažemo sočutje do tistih, ki so nas prizadeli? Ko vidimo druge trpeti, ali jih ignoriramo in odidemo stran? Ali imamo moč, da se soočimo/prepoznamo trpljenje in naredimo, kar lahko, da bi pomagali?

Dejstvo je, da bi brez preizkušenj, moralnost bila le teorija in nič prakse. Nikoli ne bi vedeli, kje smo. Ne bi bilo uspehov, ki bi nas opogumljali, in nobenih napak, iz katerih bi se učili. Obstali bi na isti točki brez upanja na napredek.

Kot je rekel sufi pesnik Rumi:

»Če te moti vsako drgnjenje, kako bo tvoje ogledalo kdaj čisto?« – Rumi

Tako vidimo, da kakršnokoli trpljenje že je, izhaja iz svobodne volje in preizkušenj, oboje pa potrebujemo, da bi bili, kdor hočemo biti. Ampak to ni vse. Vera nas uči, da obstaja življenje po smrti, kjer se upošteva naše trpljenje in osebne okoliščine in je naš trud poplačan veliko bolj, kot smo sanjali. Glede na ateizem pa je trpljenje, tako kot sreča, popolnoma brez pomena. Je preprosto naključni stranski produkt naključnega vesolja.

Vidimo, da je to daleč od argumenta proti veri, vera je edina filozofija, ki pomaga iz trpljenja ustvariti smisel. Ali Bog ne obstaja in je trpljenje samovoljno kot ves naš obstoj, ali pa Bog obstaja in je naše kratkotrajno trpljenje pravzaprav blagoslov v preobleki. Vera uči, da trpljenje ni brez pomena, ampak nekaj pomeni – in v tem vsekakor je nekaj tolažbe.

In preizkusili vas bomo s strahom in lakoto, in z izgubo bogastva in življenja, in sadežev; ampak dajte sporočilo potrpežljivim, ki, ko jih prevzame nesreča, rečejo: »Zagotovo pripadamo Alahu in k Njemu se bomo vrnili.« Za te so Gospodovi in usmiljenost in ti so na pravi poti. (Koran 2: 157–158)

Zakaj evolucija potrebuje trpljenje

Trpljenje potrebujemo za lasten moralni in duhovni razvoj. Če pa razmišljamo o trpljenju na globlji ravni, ugotovimo, da je nujno za razvoj vsakršne oblike življenja, najsi bo za osebno pot ali pot vsega človeštva. Ne nazadnje toliko našega napredka izhaja iz želje, da bi odstranili trpljenje. Naj bo to napredek v medicini ali tehnologiji, brez trpljenja ne bi bilo napredka. Kot pravi rek, potreba je mati izuma.

Ampak to ne velja samo za današnji čas – sprehodimo se po zgodovini človeštva od časa jamskega človeka. Predstavljajte si, da bi se izpolnile vse želje naših prazgodovinskih prednikov in bi se vse njihove težave razrešile – ali ne bi še vedno bili jamski ljudje? Bi potrebovali ogenj, če nas nikoli ne bi zeblo? Če nas potovanja ne bi utrujala ali dolgočasila, zakaj bi sploh iznašli kolo?

Vendar, zakaj bi se tu ustavili? Če zares želimo odstraniti trpljenje z našega sveta, zakaj ne bi poskusili že na začetku narediti, kot je treba – pri prvem koraku evolucije, pri amebi. Predstavljajte si, da bi našemu enoceličnemu predniku odvzeli trpljenje, ki se ga je medlo zavedal. Nobena ameba ne bi tekmovala z drugimi organizmi za vire, saj bi to pomenilo trpljenje. V okolju se ne bi mogle zgoditi spremembe, ker bi to pomenilo trpljenje. Tako v naši enocelični ateistični utopiji ne bi moglo priti do napora, preživetja in izboljšanja sposobnosti. Na enak primer bi naleteli kjerkoli v zgodovini evolucije, kjer bi hoteli odstraniti trpljenje. Kjerkoli bi poskusili, prav tam bi se kolo evolucije silovito ustavilo.

Tako se zdi, da bi se naši ateistični prijatelji odpovedali življenju, da bi odstranili trpljenje. Vendar, če se zavedajo ali ne, v resnici nasprotujejo naši zavesti – zavedanju izgub in uspehov, ki postanejo bolečina in užitek. Odvzemite zavedanje bolečine in tako ne bi bili sposobni doživljati užitka. Trpljenje in sreča sta dve strani istega kovanca.

Da bi to bolje razumeli, lahko pogledamo primer starševstva. Za veliko ljudi je izguba otroka nekaj najhujšega, kar se jim lahko zgodi. Ampak to je zgolj zato, ker jim otrok prinaša nepopisno radost. Trpljenje bi odstranili le, če bi se odrekli zavesti sami ali če ničesar ne bi mogli izgubiti.

Po tem vidimo, da se obstoj trpljenja ne samo ujema z blagohotnim Bogom, temveč je obvezno. Igra nepogrešljivo vlogo v naši duhovni, moralni in fizični evoluciji. Odstranite sposobnost trpljenja in vsi drugi vidiki življenja bodo oveneli kot umirajoči cvet. Dovolite ga in glejte, kako bo življenje cvetelo v svojem resničnem potencialu. Kot je napisal Mirza Tahir Ahmad:^rh

»S končanjem trpljenja in s tem končanje življenja samega ne dosežemo človeškega sočutja.«